Jedro

Za sprejem začasnih ukrepov ne zadošča zgolj ugotovitev, da je bil sprejet sklep o pripravi načrta. Obravnavani prostorski ukrepi se po prvem odstavku 81. člena ZUreP-1 sprejmejo, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena ali močno otežena, oziroma da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe ali znatno povečali posegi v pravice lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov. Zakonodajalec torej začasnih ukrepov ni predvidel kot posledice, ki nastane že s sprejemom sklepa o pripravi načrta, temveč je določil, da je navedeno nevarnost treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se tretja alineja prvega odstavka 4. člena Uredbe o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi Sklepa o začetku priprave državnega prostorskega načrta za prenosni plinovod M3/1 Kalce-Vodice (Uradni list RS, št. 8/11) v delu, ki se nanaša na nepremičnine s parc. št. 867/2, 867/3, 878/1 in 879/3, vse k. o. ..., in tretja alineja drugega odstavka 4. člena iste uredbe v delu, ki se nanaša na nepremičnini s parc. št. 866/1 in 877/4, obe k. o. ..., odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijano Uredbo o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi Sklepa o začetku priprave državnega prostorskega načrta za prenosni plinovod M3/1 Kalce–Vodice (v nadaljevanju Uredba) sprejela, ker obstaja utemeljena nevarnost, da bosta načrtovanje in gradnja prostorskih ureditev možno otežena, da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe ter da bodo za njeno izvedbo potrebni precej večji posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov (2. člen Uredbe). Uredba na zavarovanem območju, ki obsega v 4. členu našteta zemljišča, med drugim tudi iz k. o. ..., prepoveduje sprejemanje prostorskih aktov, parcelacijo zemljišč in promet z njimi (razen na območjih, na katerih je predvidena komasacija), izdajanje gradbenih dovoljenj in drugih dovoljenj, katerih namen je poseg v prostor, in urejanje novih trajnih nasadov (5. člen Uredbe).

Tožnica v tožbi zoper navedeno Uredbo navaja, da je imetnica stavbne pravice na zemljiščih s parc. št. 866/1, 867/3, 867/2, 878/1 in 879/3, vse k. o. ..., in lastnica nepremičnine s parc. št. 877/4 k. o. ... Pravni interes za tožbo naj bi bil podan, ker tožnica zaradi izpodbijane Uredbe ne more graditi, s tožbo pa naj bi varovala tudi ustavno pravico do razpolaganja z lastnino, ki se nanaša na parc. št. 877/4 k. o. ... Meni, da je državni organ v konkretnem primeru glede navedenih nepremičnin odločal samovoljno, arbitrarno in nezakonito, da za sprejem akta v tem delu ni imel zakonske podlage in da izpodbijani akt ni vsebinsko utemeljen. Uredbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijani akt ne temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker utemeljena nevarnost iz 2. člena iz vsebine izpodbijanega akta ne izhaja, navedbe v gradivu za sprejem tega akta o bistveno višjih stroških in večjih posegih v pravice in koristi prizadetih subjektov pa naj bi bile izmišljene in brez podlage v dejanskem stanju ali listinah. Predloženi Elaborat naj bi vseboval le grafični prikaz poteka trase brez vsebinske obrazložitve. Zato naj bi toženka odločila brez prave obrazložitve in brez dejanske podlage.

Tožnica meni tudi, da ne obstajajo materialnopravni pogoji iz 81. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) za zavarovanje navedenih parcel. Obravnavani začasni ukrepi so predpisani na območju enote urejanja prostora DR-626, ki je po občinskem prostorskem aktu namenjena za centralne dejavnosti brez stanovanj in je tudi v dolgoročnem planu Mestne občine Ljubljana namenjeno za proizvodnjo, skladišča in terminale. Lokacija obravnavanega območja naj bi bila zasnovana kot zaključna točka poslovno-trgovsko-proizvodnega območja ob Celovški cesti in v Stegnah. Navaja lego obstoječih infrastrukturnih objektov (prenosni plinovod, daljnovode in cesto, ki ležijo južno ali severno od obravnavanega območja) in meni, da so možni tudi trije drugačni koridorji poteka predvidenega prenosnega plinovoda (vzporedni ob obstoječem plinovodu, v obstoječi cesti Ulica Jožeta Jame ali vzporedno z daljnovodoma). V zvezi s tem navaja, da je treba zasledovati cilje ohranjanja potencialov prostora za dejavnosti, funkcionalne zaokroženosti ter ustvarjanje pogojev za razvoj obstoječih in novih dejavnosti in v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje razloge za prostorsko umestitev plinovoda severozahodno od območja EUP DR-626. Teh dejstev pa naj toženka ne bi upoštevala. Toženki očita pavšalno zatrjevanje manjše škode, tožnica pa naj bi od sodne izvedenke ekonomske stroke pridobila oceno škode, ki jo trpi sama. Ta naj bi znašala 4.960.770,00 EUR zaradi nezmožnosti uporabe in stroškov nakupa nepremičnin. Strošek na sosednjih kmetijskih zemljiščih, ki bi nastal zaradi prostorsko bolj optimalne preselitve trase, pa naj bi znašal le 560,00 EUR. V zvezi s tem poudarja še, da se funkcija kmetijskih zemljišč ne bi okrnila. Izpodbijana odločitev naj bi bila torej nezakonita, ker naj ne bi temeljila na dejstvih, temveč le na posplošenem zatrjevanju investitorja. Tožnica toženki očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker ni ugotavljala dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano uredbo odpravi v celoti oziroma v delu, ki se nanaša na navedene parc. št., toženki pa naloži povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje zakonsko ureditev začasnih ukrepov, njihov namen in pravni pomen. Navaja, da je Vlada Uredbo sprejela ob izpolnjenih materialnih pogojih iz ZUreP-1, na način in po postopku, kot je predpisan za sprejem vladnih uredb. Upravno sodišče naj bi v sodbi I U 705/2010 že pritrdilo, da je zadostna takšna ugotovitev nevarnosti, kot je v obravnavanem primeru ugotovljena v 2. členu Uredbe. Neutemeljen naj bi bil očitek, da ob pripravi Uredbe ni bilo ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da določanje območja začasnih ukrepov že samo po sebi pomeni ugotavljanje obstoja utemeljene nevarnosti. V zvezi s tem se sklicuje na predhodno izdelano dokumentacijo za določitev območij za sprejem začasnih ukrepov. Predlagani naj bi bili odseki, kjer je bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo izvedba prostorske ureditve za izgradnjo prenosnega plinovoda onemogočena ali močno otežena oz. da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe oz., bodo za njeno izvedbo potrebni večji posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov. Prav na območju, kjer ima tožnica nepremičnine, naj bi obstajala največja nevarnost konflikta med obstoječim in načrtovanim stanjem, saj gre za edini možen in ozek prostorski koridor, v katerega je mogoče umestiti načrtovani prenosni plinovod. Že izvedeni objekti predstavljajo utesnitev razpoložljivega območja DPN in onemogočajo ali otežujejo njegovo izvedbo. V nadaljevanju pojasnjuje tudi razloge za opredelitev predlagane trase plinovoda, čeprav meni, da to ne more biti predmet tega upravnega spora. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalnem spisu nasprotuje trditvam toženke v odgovoru na tožbo. Ocenjuje jih kot pavšalne in abstraktne in meni, da jih ni mogoče preizkusiti. Meni, da utemeljene nevarnosti ni mogoče izkazati zgolj s prepisom pravnih pojmov iz zakona in se sklicuje na stališče iz sodbe U 1687/2008 z dne 21. 12. 2009. Nasprotuje toženkinemu sklicevanju na elaborat, saj ga v spisu o sprejemu Uredbe ni, prav tako naj v spisu ne bi bilo dokaza, da je predvideni koridor edini možen.

A., d. o. o., kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo poudarja pomen Uredbe za zavarovanje nameravane umestitve plinovoda v prostor. Nasprotuje tožbenim očitkom o samovoljnem, arbitrarnem in nezakonitem postopanju toženke. Obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih bi sprememba trase povzročila nastanek velikanskih stroškov in motnje v oskrbi uporabnikov zemeljskega plina. Preprečitev nameravane gradnje plinovoda naj bi prizadela tudi javno korist, odločanje o primernosti trase pa ni v pristojnosti sodišča. Meni, da bi odločitev o drugi oziroma drugačni trasi pomenila, da bi bila prizadeti stranki odvzeta pravica do gradnje plinovoda M3/1 v skladu s prostorskimi rešitvami, predvidenimi v DPN v pripravi. V nadaljevanju opisuje razloge, ki naj bi utemeljevali optimalnost predvidene trase plinovoda in navaja stroške, ki bi nastali, če bi se zaradi gradnje trgovskega centra spremenilo območje poseljenosti in s tem zahteve iz analize tveganja. Poudarja, da bo po sprejetju DPN, ki je v pripravi, upravičena do umestitve načrtovanega plinovoda na trasi, kot bo uveljavljena s tem DPN, in da le izpodbijana Uredba tožnici preprečuje uveljaviti prostorsko ureditev po občinskem prostorskem aktu in na ta način preprečiti ali otežiti prizadeti stranki, da bi obravnavani plinovod zgradila na trasi, ki jo predvideva DPN v pripravi. Že to je po mnenju prizadete stranke zadosten razlog za zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga še, naj tožnici naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Četrti odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Da je izpodbijani del Uredbe tak akt, med strankami ni sporno. Ustavno sodišče pa je tudi že večkrat presodilo, da so akti, s katerimi se zaradi zavarovanja izvedbe predvidenih prostorskih ureditev začasno določijo z zakonom predvideni ukrepi, po svoji naravi posamični akti (npr. sklep U-I-153/08 in sklep U-I-169/09). V obravnavanem primeru so začasni ukrepi, ki jih je za zavarovanje urejanja prostora sprejela toženka, navedeni v 5. členu Uredbe, in sicer prepoved sprejemanja sprememb prostorskih aktov na zavarovanem območju, prepoved parcelacije zemljišč in promet z njimi (razen na območjih, na katerih je predvidena komasacija), izdajanje gradbenih, rudarskih in drugih dovoljenj, katerih namen je poseg v prostor in urejanje novih trajnih nasadov.

Te prepovedi so dolžni spoštovati vsi naslovniki izpodbijanega akta, ki poimensko sicer niso določeni, vendar jih je mogoče ugotoviti na podlagi identifikacijskih znakov, v spornem primeru so to parcelne številke. Ker je na podlagi v 4. členu naštetih parc. št. zemljišč po posameznih katastrskih občinah mogoče ugotoviti, na katere subjekte se nanašajo začasni ukrepi, ima Uredba v tem delu pravno naravo generalne odločbe, kot je ugotovilo Ustavno sodišče že v več svojih sklepih (npr. U-I-86/04). Ker tudi tak akt, tj. akt, izdan v obliki predpisa, posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznika, je ZUS-1 v četrtem odstavku 5. člena izrecno predvidel, da se o zakonitosti akta odloča v upravnem sporu. To hkrati pomeni, da mora biti odločitev o takem posegu zakonita in vsebinsko utemeljena.

ZUreP-1 in Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ki sta bila podlaga za sprejetje sporne Uredbe, omogočata sprejetje začasnih ukrepov do sprejetja prostorskega izvedbenega akta ob pogojih, ki so določeni v določbah od 81. do 84. člena ZUreP in 23. člena ZUPUDPP. Taki ukrepi tudi po presoji sodišča nedvomno pomenijo poseg v pravice lastnikov zavarovanega območja, čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo meni drugače. Lastninska pravica namreč pomeni pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (37. člen Stvarnopravnega zakonika).

V zadevi ni sporno, da je tožnica lastnica oziroma imetnica stavbne pravice na v tožbi navedenih zemljiščih in da ta sodijo v zavarovano območje iz 4. člena Uredbe, za katero so v 5. členu predpisani začasni ukrepi. Glede na to, da je tožnica lastnica ene nepremičnine, na drugih nepremičninah, s katerimi utemeljuje poseg v svoj pravni položaj, pa je imetnica stavbne pravice, sodišče najprej pojasnjuje, da je ustavnopravni pojem lastnine širši od civilnopravnega pojma lastninske pravice: "Z jamstvom zasebne lastnine Ustava tako ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu. Zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost, in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju..." (odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999). To torej pomeni, da z vidika pravic uporabljati in uživati nepremičnino tudi imetnik stavbne pravice uživa ustavnopravno jamstvo lastninske pravice.

Omejitve upravičenj, ki jih daje lastninska pravica in ki niso po volji lastnika, pa morajo biti v prvi vrsti utemeljene v zakonu. Sodišče soglaša z navedbami tožene stranke o pravni naravi obravnavanega prostorskega ukrepa in njegovemu pomenu z vidika varovanja priprave in izvedbe načrtovane prostorske ureditve. Vendar pa zgolj pravna narava začasnih ukrepov sama po sebi še ne utemeljuje pogojev za njihovo izdajo. To pomeni, da za sprejem začasnih ukrepov ne zadošča zgolj ugotovitev, da je bil sprejet sklep o pripravi načrta. Obravnavani prostorski ukrepi se po prvem odstavku 81. člena ZUreP-1 sprejmejo, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena ali močno otežena, oziroma da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe ali znatno povečali posegi v pravice lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov. Zakonodajalec torej začasnih ukrepov ni predvidel kot posledice, ki nastane že s sprejemom sklepa o pripravi načrta, temveč je določil, da je navedeno nevarnost treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Da bi toženka navedeno nevarnost ugotovila in kako jo je ugotovila, pa ni razvidno ne iz Uredbe ne iz gradiv, ki so bili podlaga za njen sprejem. Ugotovitev, navedena v 2. členu obravnavane Uredbe, da taka nevarnost obstaja, bi namreč morala izhajati iz dokumentov, ki so bili podlaga za njeno izdajo. Iz predloga za sprejem obravnavane Uredbe in iz elaborata za njen sprejem pa ni razvidna podlaga za sklepanje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih za sprejetje začasnih ukrepov določa prvi odstavek 81. člena ZUreP-1. Sodišče namreč med podatki v predloženi dokumentaciji ni našlo razlogov, ki bi utemeljevali nevarnost, da bi bila izgradnja plinovoda močno otežena, da bi bili bistveno zvišani stroški ali znatno povečani posegi v pravice lastnikov nepremičnin, če bi tožnica zgradila predvideni objekt. V elaboratu je sicer navedeno, da gre za začasne ukrepe „na tistih odsekih območja, kjer obstaja utemeljena nevarnost, da bo izvedba prostorske ureditve za izgradnjo navedenega plinovoda onemogočena ali otežena oz., da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe oziroma bodo za njeno izvedbo potrebni znatno povečani posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih objektov“, vendar po presoji sodišča taka pavšalna in z ničimer izkazana trditev ne zadošča za sprejem začasnih ukrepov.

Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da se je v obravnavanem primeru preverilo traso z vidikov namena začasnih ukrepov in ugotavljalo, kje predvidena trasa plinovoda preči zemljišča, na katerih je trenutni pravni režim oziroma dejansko stanje v prostoru tako, da predstavlja možen konflikt z načrtovanim plinovodom in v nadaljevanju, da je načrtovano stanje edini možen in ozek prostorski koridor, v katerega je mogoče umestiti načrtovano prostorsko ureditev. Vsebinsko enako, le bolj podrobno to pojasnjuje tudi prizadeta stranka. Sodišče pa teh trditev ne more preizkusiti, saj, kot je bilo že povedano, iz gradiva, ki je bilo podlaga za sprejem Uredbe, te okoliščine niso razvidne. Kot razlog za sprejem Uredbe je bil naveden le predlog prizadete stranke, ker naj bi ta glede na značilnosti prostora ugotovila, da obstaja nevarnost, da bo nameravana izvedba prostorske ureditve zaradi novogradenj ter ureditve trajnih nasadov otežena, da se bodo zvišali stroški za njeno izvedbo in da bodo potrebni povečani posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov.

Iz elaborata za sprejem začasnih ukrepov je razvidno le, da je bil osnutek državnega prostorskega načrta izdelan, da je bila izdelana analiza smernic in utemeljitev izbora najustreznejše rešitve. Zgolj navedba, da je območje začasnih ukrepov določeno na podlagi idejne rešitve iz utemeljitve najustreznejše rešitve prenosnega plinovoda M3/1 Kalce-Vodice in navajanje teh območij, po mnenju sodišča ne zadošča za vsebinsko utemeljitev izpolnjevanja pogojev za izdajo obravnavanih ukrepov. V postopku presoje zakonitosti akta pa ni mogoče upoštevati dejstev in okoliščin, ki niso bili podlaga za izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Podlaga za sprejem uredbe o začasnih ukrepih je po drugem odstavku 23. člena ZUPUDPP sklep o pripravi načrta, kot prostorskega akta, s katerim se načrtujejo prostorske ureditve državnega pomena. Kot je bilo že povedano, sprejem sklepa sam po sebi še ni podlaga za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za sprejem začasnih ukrepov, razen če bi izpolnjevanje pogojev za zavarovanje urejanja prostora iz prvega odstavka 81. člena ZUreP-1 izhajalo iz njegove vsebine. Iz predloga Uredbe, ki ga je za sejo Vlade pripravilo pristojno ministrstvo in iz Elaborata za sprejem začasnega ukrepa za zavarovanje urejanja prostora na območju prenosnega plinovoda M 3/1 Kalce – Vodice je razvidno, da je bi sklep o začetku priprave načrta sprejet 24. 1. 2008 na podlagi 29. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), torej še pred uveljavitvijo ZUPUDPP. Iz tega sklepa pa ni razvidno niti to, kje je predvidena trasa plinovoda, saj je v II. točki tega sklepa navedeno le, na območju katerih občin so načrtovane prostorske ureditve. Tudi sicer iz vsebine sklepa izhaja, da v času sprejema tega sklepa osnutek državnega prostorskega načrta še ni bil pripravljen in da je bilo predvideno, da se bo strokovna rešitev načrta pridobila s primerjavo več variantnih rešitev posameznih prostorskih ureditev ali z utemeljitvijo najustreznejše strokovne rešitve. Pravilno je sicer stališče toženke, da primernost trase ni predmet tega upravnega spora, saj je sodelovanje javnosti predvideno v postopku priprave prostorskega načrta.

Kljub temu prej navedeno pomeni, da ne sklep o pripravi načrta ne gradivo za sprejem Uredbe sodišču ne omogočata preizkusa, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na ugotovljeno dejansko stanje. Da bi sodišče ta preizkus lahko opravilo, bi morala biti obrazložitev razlogov za sprejem začasnih ukrepov tehtna in prepričljiva, vsebovati bi morala ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Navedeno gradivo, ki je bilo podlaga za sprejem Uredbe, pa take vsebine nima. Zgolj dejstvo, da se Uredba nanaša na zemljišča, na katerih tožnica želi graditi, pa samo po sebi še ne pomeni, da je utemeljena nevarnost nastanka posledic iz prvega odstavka 81. člena ZUreP-1 izkazana. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje toženke na sodbo I U 705/2010, saj navedena sodba ne temelji na stališču, da za ugotovitev izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 81. člena ZUreP-1 zadošča zgolj trditev, da nevarnost obstaja.

Navedeno ne pomeni, da vlada začasnih ukrepov, ki bi se nanašali na tožničine nepremičnine, ne bi mogla sprejeti, če bi ocenila, da iz razlogov, ki jih je prizadeta stranka navajala v tem upravnem sporu, izhajajo pogoji, ki jih določa prvi odstavek 81. člena ZUreP-1 za njihovo izdajo.

Ker je po navedenem izpodbijani akt nezakonit, ga je sodišče iz razloga 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo v delu, ki se nanaša na tožničine nepremičnine. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu in Uredbe ni odpravilo v celoti, ker tožnica za to ne izkazuje pravnega interesa. Sodišče tudi ni odločilo, da se zadeva vrne organu, ki je akt izdal, v ponovni postopek, saj je odločitev o tem, ali bo začasne ukrepe izdala ali ne, v pristojnosti vlade. Glede na trditve prizadete stranke sodišče pojasnjuje še, da odprava začasnih ukrepov v obravnavanem primeru še ne pomeni, da bo tožnici izdano gradbeno dovoljenje, saj se o izdaji gradbenega dovoljenja odloča v posebnem postopku. Ali bo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja to tudi izdano, pa bo odvisno tudi od tega, ali bo Vlada začasne ukrepe, ki bi se nanašali na tožničine nepremičnine, ponovno sprejela.

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).