Jedro

V izpodbijani sodbi je v premajhni meri upoštevana okoliščina, da tožnica, ki je pred škodnim dogodkom na levo oko s korekcijo videla šestdeset odsotno, v posledici nesreče pri delu na levo oko praktično ne vidi več. Tožnica se vsakodnevno sooča s številnimi omejitvami in je trajno prizadeta na mnogih področjih vsakodnevnih aktivnosti. Ni mogoče prezreti, da se ji je po obravnavani poškodbi življenje spremenilo. Ta dejstva v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih zadevah narekujejo zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oziroma odmero pravične denarne odškodnine v celotnem zahtevanem znesku.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša na 11.640,73 EUR (namesto: 9.794,88 EUR), tako da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, plačati tožeči stranki še znesek 1.845,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 12. 2006 do plačila. Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki poleg prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov še 261,96 EUR ter povrniti njene pritožbene stroške v znesku 111,70 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 133,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi nesreče pri delu, po temelju v celoti, po višini pa delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača znesek v višini 9.794,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 8.640,73 EUR od 12. 9. 2004 dalje do plačila ter od zneska 1.154,15 EUR od 18. 12. 2006 dalje do plačila, ter da ji povrne njene pravdne stroške v višini 1.306,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2007 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 14.482,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica 26. 3. 2003 poškodovala pri delu, ko je iz utora vozička pulila jekleno palico, da je lahko iz njega zlagala stekla za pečice. Za škodo, ki je tožnici pri tem nastala, je po temelju v celoti odgovorna tožena stranka, in sicer po načelu krivdne odškodninske odgovornosti (131. in 135. člen Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001), ker tožnici ni zagotovila brezhibne delovne opreme. Glede višine tožbenega zahtevka pa je ob upoštevanju 168., 169. in 179. člena OZ presodilo, da je tožnica do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 294,88 EUR upravičena v celoti, do odškodnine za nepremoženjsko škodo pa delno. Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti pri zdravljenju je tožnici od zahtevanih 3.338,34 EUR prisodilo 2.200,00 EUR zadoščenja, iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu ji je od zahtevanih 2.503,75 EUR prisodilo 800,00 EUR zadoščenja, zaradi prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ji je od zahtevanih 8.345,85 EUR prisodilo 6.500,00 EUR zadoščenja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo, in sicer je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo plača od 12. 7. 2004 dalje, in ne le od 12. 9. 2004, od prisojenih pravdnih stroškov pa tečejo zakonske zamudne obresti šele od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje. V preostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi z višino prisojene odškodnine je obrazložilo, da ta ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter iz tega naslova poleg prisojenega zneska v višini 9.500,00 EUR zahteva še nadaljnjih 4.687,95 EUR. Sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali vseh ugotovljenih dejstev, in sicer da je prestajala daljša bolečinska obdobja različne intenzitete v obdobju treh mesecev, da ima v poškodovanem očesu bolečine še sedaj in da jih bo prestajala vse življenje, kar je glede na to, da je bila ob škodnem dogodku stara 42 let, zelo dolgo obdobje; da so vsi posegi, ki jih morala prestati, izredno neprijetni, pa tudi boleči, saj so se odvijali na enem od najbolj občutljivih in pomembnih delov telesa; da je zaradi slabšanja vida na poškodovanem očesu intenzivni sekundarni strah trajal več mesecev, tožnica pa se še sedaj boji izgube vida na poškodovanem očesu, prav tako pa zaradi prevelike obremenjenosti drugega očesa tudi poslabšanja in izgube vida na tem očesu; da je poškodba na levem očesu povzročila izgubo vida kar za petdeset odstotkov, pri tem pa ji je na tem očesu ostalo le še pet odstotkov vida; da ima s poškodovanim očesom težave in je zaradi posledic poškodbe zelo ovirana; da se bo zaradi preobremenjenosti nepoškodovanega očesa začel vid slabšati tudi na tem očesu. Zgolj z namenom lažje predstave o utrpeli nepremoženjski škodi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da je mogoče v posledici obravnavane poškodbe pri tožnici ugotoviti več kot petnajst odstotno trajno invalidnost, kar kaže na velik obseg nastale škode. Pri odmeri višine odškodnine sodišči tudi nista upoštevali časovne oddaljenosti škodnega dogodka. Iz vseh navedenih razlogov sta v nasprotju z načelom pravične in primerne denarne satisfakcije tožnici prisodili nekoliko prenizko odškodnino. Iz previdnosti in razlogov enotne sodne prakse v reviziji dodaja, da ji je tožena stranka za škodo odgovorna tudi po pravilih o objektivni odgovornosti, saj delo, ki ga je ob škodnem dogodku opravljala, predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija poleg odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo „iz previdnosti in razlogov enotne sodne prakse“ izpodbija tudi odločitev o temelju odškodnine, in sicer navaja, da tožena stranka za vtoževano škodo odgovarja tudi po pravilih o objektivni odgovornosti. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom po temelju v celoti uspela, na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa te revizijske navedbe ne morejo vplivati, jih revizijsko sodišče ni obravnavalo in se do njih tudi ni opredelilo.

7. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje o poškodbah in neugodnostih, ki jih je tožnica, zaposlena kot delavka, utrpela v posledici nesreče pri delu (top udarec s palico v levo oko). Utrpela je rupturo v mrežnici v makuli – centru, zaradi katere je prišlo do krvavitve okrog očesa. V posledici te poškodbe se ji je začel postopoma slabšati vid, in sicer se ji je na tem očesu poslabšal s 60 odstotkov na 5 odstotkov, kar predstavlja 55 odstotno izgubo vida. Večkrat je bila pregledana pri okulistu in vitreoretinalnemu kirurgu, podvržena je bila laserski fotokoagulaciji, fluoresceinski angiografiji, elektrofiziološkim preiskavam mrežnice, merjenju očesnega pritiska. Telesne bolečine lažje narave je trpela petnajst dni, še manj hude tri mesece, zbadanje v očesu pa se pri njej pojavlja še sedaj. Primarni strah je bil prisoten le do prihoda v ambulanto in je bil lažji, saj takrat ni opazila sprememb v vidu, imela je le hematom (krvava oteklina). Sekundarni strah je nastopil kasneje, ko je začela opažati slabši vid, in je nato trajal več mesecev oziroma še traja, ker se še vedno boji nadaljnje izgube vida. Tožnica je zaradi posledic poškodbe omejena tudi v vsakdanjem življenju - bere lahko le kakšnih dvajset minut skupaj, ne prenaša svetlobe. Vrhovno sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijskih navedb v smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče upoštevati.

8. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnica poskuša uveljaviti s sklicevanjem na prenizko odmerjeno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja pritožbenega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju ter za prestani in bodoči strah skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevanje teh načel ob podlagi v 179. in 182. členu OZ je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Prav primerjava z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih, kaže, da sta nižji sodišči načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v predmetni zadevi pravilno upoštevali. Pri tem je treba poudariti, da so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera tožnica v reviziji (ponovno) opozarja, primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Zadoščenje, ki sta ga odmerili za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju ter za prestani in bodoči strah, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih. Drugačne revizijske navedbe tega stališča ne morejo omajati.

9. Drugače pa je glede odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici je bila iz tega naslova odmerjena odškodnina 6.500,00 EUR, kar ustreza višini osem povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji (ta je meseca januarja 2007 znašala 815,68 EUR). Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana okoliščina, da tožnica, ki je pred škodnim dogodkom na levo oko s korekcijo videla šestdeset odsotno, v posledici nesreče pri delu na levo oko praktično ne vidi več. Iz tega razloga se vsakodnevno sooča s številnimi omejitvami in je trajno prizadeta na mnogih področjih vsakodnevnih aktivnosti. Ni mogoče prezreti, da se je tožnici po obravnavani poškodbi življenje spremenilo. Ta dejstva v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih zadevah (1) narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 1.845,85 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine v celotnem zahtevanem znesku 8.345,85 EUR, kar predstavlja deset povprečnih mesečnih neto plač. Zaradi navedene spremembe odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 11.345,85 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo pa 11.640,73 EUR.

10. V zvezi z revizijskim očitkom, da pri odmeri višine odškodnine sodišči nista upoštevali časovne oddaljenosti škodnega dogodka, revizijsko sodišče še pojasnjuje, da so bile tožnici od prisojenih zneskov odškodnine pravnomočno prisojene tudi zakonske zamudne obresti, in sicer tako, kot je zahtevala v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2006. 11. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Glede na spremenjeni pravdni uspeh revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje osemdesetodstoten. Ob upoštevanju opisanega tožničinega uspeha in po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožnici povrniti še 261,96 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. V postopku pred sodiščem druge stopnje je tožena stranka s svojo pritožbo uspela le glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, tožnica pa glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ter glede glavne stvari v višini devetintrideset odstotkov. Ob upoštevanju opisanega uspeha je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka svoje pritožbene stroške krije sama, tožnici pa je dolžna povrniti devetintrideset odstotkov njenih stroškov pritožbenega postopka, to je 111,70 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. V revizijskem postopku je tožnica uspela z zvišanjem odškodnine za 1.845,85 EUR, kar glede na v reviziji spornih 4.687,95 EUR predstavlja devetintrideset odstotni uspeh. V skladu s kriteriji Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) in glede na doseženi uspeh je revizijsko sodišče tožnici prisodilo revizijske stroške v višini 133,19 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 562/2007 in II Ips 75/2007.