Jedro

Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki jih je imela v zvezi z zdravljenjem, od tistega dne, ko je na toženo stranko naslovila zahtevek za povrnitev teh stroškov.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 9.794,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 294,88 EUR od 12.7.2004 dalje do plačila od 8.345,85 EUR od 12.9.2004 dalje do plačila od 1.154,15 EUR od 8.12.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.306,16 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožbi tožnice in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsake svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 9.794,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 8.640,73 EUR od 12.9.2004 dalje do plačila ter od zneska 1.154,15 EUR od 8.12.2006 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 1.306,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.1.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh. V presežku do vtoževanega zneska 14.482,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 4.687,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2006 dalje do plačila, izpodbija obrestni in stroškovni del izreka ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Tožnica je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg krivdne odgovornosti tožene stranke ugotoviti, da le-ta odgovarja tudi po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, saj delo, ki ga je opravljala tožnica, predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti. O nevarnosti dela priča tudi poškodba tožnice. Glede odmere odškodnine tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže dejstvu, da je tožnica prestajala bolečinska obdobja različne intenzitete v obdobju treh mesecev, ter da tožnico še zdaj „pika“ v poškodovanem očesu in da bo takšne bolečine prestajala tudi v bodoče, še vsaj okoli 30 let. Prav tako sodišče ni ustrezno ovrednotilo vseh neugodnosti, ki jih je morala tožnica prestati, povsem je spregledalo dejstvo, da so bili vsi posegi izredno neprijetni in tudi boleči. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvu, da je tožnica prestala intenzivni primarni strah, ki je trajal vse do pregleda v ambulanti, kasneje pa se je razvil sekundarni strah, ko je opazila, da se je vid na poškodovanem očesu začel slabšati. Tudi iz tega naslova bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino. Prav tako se tožnica ne strinja z dosojeno odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je tožnici ostal le še 5% vid na levem očesu, to pomeni, da je ob škodnem dogodku dejansko ostala brez enega očesa, prognoza pa je, da se ji bo zaradi preobremenjenosti nepoškodovanega očesa začel slabšati vid tudi na slednjem. Sodišče prve stopnje bi moralo v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode že zaradi samega dejstva dolgo trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega tožničine nepremoženjske škode. Tožnica se nadalje pritožuje zoper zavrnitev zamudnih obresti od premoženjske škode od zneska 294,88 EUR za obdobje od 12.7.2004 do 11.9.2004 ter zoper stroškovni izrek v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje naj bi namreč uspeh tožnice v tem sporu povsem napačno izračunalo, saj je v tem sporu uspela s 83,81% (100 % + 67,63 % = 167,63 % : 2 = 83,81 %) in ne s 67,63 % in bi ji tako morala tožena stranka upoštevajoč 154. člen ZPP povrniti 83,81 % pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje tudi povsem neutemeljeno ni priznalo tožnici stroškov za dokazni predlog z dne 2.2.2005, vseh priglašenih stroškov za pripravljalni spis z dne 26.4.2006 ter stroškov za vlogi z dne 9.5.2006 in 15.5.2006. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno pobotalo stroške izvedenine, ki jih mora v vsakem primeru trpeti tožena stranka.

Tožena stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Upoštevati bi namreč moralo tudi prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka. Prezrlo je dolžnost delavca, da mora v primeru, ko delovna oprema ne deluje brezhibno, na to opozoriti delodajalca in od njega zahtevati popravilo poškodovane ali izrabljene delovne opreme. Opravilo, ki ga je opravljala delavka v času poškodbe je eno najlažjih in najbolj enostavnih opravil, ki je namenjeno invalidom in ni vezano na normo. Tožnica je bila poučena o temeljnih pravilih varnega dela in je opravila tudi izpit iz varnosti pri delu, kjer je bila poučena, kako ravnati v primeru, če je delo otežkočeno. Tožnica ni ravnala z ustrezno previdnostjo, saj je na vso moč sukala in vlekla palico, ki ni šla normalno iz utora. Dolžna je bila opozoriti predpostavljenega na navedeno težavo in ga prositi za pomoč oz. delo opraviti z ustrezno previdnostjo tako, da ne bi prišlo do poškodbe. Priče so tudi izpovedale, da se še nihče ni poškodoval na takšen način. Sodišče je napačno upoštevalo mnenje izvedenca oftalmologa glede mehanizma poškodbe, saj le-ta ne more podati mnenja o tem glede na sedanje zdravstveno stanje tožnice. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede obstoja vzročne zveze kot glede škode, ki jo je utrpela tožnica. Ne strinja se s tem, da je izvedenec ugotovil, da je prišlo do udarca v oko, saj naj bi se tožnica udarila nad očesom, oko pa naj bi bilo prizadeto že od prej. Iz zdravniške dokumentacije tudi ne izhaja z gotovostjo, da so sedanje posledice na vidu tožnice v zvezi z obravnavano poškodbo. Sodišče bi moralo ugoditi predlogu tožene stranke in postaviti novega izvedenca. Tožena stranka nadalje očita sodišču prve stopnje, da je napačno upoštevalo kot neugodnost v času zdravljenja poseg, ki so ga izvedli tožnici na kliniki v Ljubljani in sicer lasersko fotokoagulacijo z dne 30.6.2003. Le-ta naj bi bila opravljena v zvezi s staro poškodbo. Tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovljenim odstotkom preostalega vida na levem očesu oz. z odstotkom, za katerega se je zmanjšal vid na tem očesu. Ta padec naj bi bil 25 % ne pa 55 %. Pritožba opozarja še, da je višina prisojene odškodnine veliko previsoka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 69/2004 in 52/2007, v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah s pritožbama uveljavljanih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Slednje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnica v pritožbi opozarja, da delo, ki ga je opravljala, predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti in bi se zato morala upoštevati pravila o objektivni odgovornosti. To po oceni pritožbenega sodišča ne drži, saj samo okoliščina, da se je tožnica poškodovala, še ne pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Ko je voziček v brezhibnem stanju, se da palice odstraniti brez večje nevarnosti. Tudi po navedbah tožene stranke pri tem delu ne prihaja do poškodb, po njeni oceni gre celo za eno najlažjih in najbolj enostavnih opravil. V konkretnem primeru pa voziček ni bil brezhiben, palica se je zataknila in ker torej tožena stranka ni zagotovila brezhibne delovne opreme, krivdno odgovarja za nastalo škodo. Sicer pa na višino dosojene odškodnine ne more vplivati to, ali povzročitelj zanjo odgovarja krivdno ali objektivno. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z nepravilnim ravnanjem tudi sama prispevala k nastanku škode, ji je tožena stranka v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07) dolžna povrniti celotno nastalo škodo. Zgolj zato, ker naj bi po stališču tožnice tožena stranka za škodo odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti in ne po načelu krivdne odgovornosti, škoda ni ne večja in ne manjša. Glede pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica s svojim ravnanjem ni povzročila nezgode in ji tudi ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja.

Obe stranki se pritožujeta glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica je mnenja, da bi ji morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina, tožena stranka pa, da je prisojena odškodnina previsoka. Tožnica je za telesne bolečine in neugodnosti zahtevala 3.338,34 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo odškodnino v višini 2.200,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo čas trajanja bolečin, preiskave in posege, ki so bili opravljeni ter neugodnosti in bolečine, ki so jih spremljale. V zvezi s posegi tožena stranka opozarja, da laserska fotokoagulacija ni bila opravljena v zvezi s to poškodbo, temveč zaradi stanja po stari poškodbi. Ta očitek je potrebno zavrniti, saj je izvedenec na naroku dne 25.1.2007 prav v zvezi s tem izpovedal, da je bilo vso to zdravljenje opravljeno zaradi zadnje poškodbe. Na tem naroku je izvedenec še enkrat pojasnil, da je bil pred poškodbo tožničin vid na levem očesu 60 % po poškodbi pa ji je preostalo le še 5 % vida. To pomeni, da je prišlo do zmanjšanja vida v višini 55 % in ne 25 % kot to zatrjuje v pritožbi tožena stranka. Glede na vse okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina za telesne bolečine v višini 2.200,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe 179. člena OZ. Za prestani strah je tožnica zahtevala 2.503,75 EUR, prisojeno pa ji je bilo 800,00 EUR. Glede na to, da je bil primarni strah prisoten samo do prihoda v ambulanto ter je bil po intenziteti lažji, sekundarni strah, ki je nastal šele kasneje, ko se je začel vid slabšati, pa je trajal nekaj mesecev oz. traja še sedaj je odškodnina v višini 800,00 EUR primerna. Tožnica je za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala odškodnino v višini 8.345,85 EUR. Sodišče prve stopnje ji je dosodilo odškodnino iz tega naslova v višini 6.500,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stopnjo poslabšanja vida oz. preostanek vida na levo oko (5 %), upoštevalo pa je tudi, katerih opravil tožnica zdaj ne more več početi ter neugodnosti, ki so posledica poškodbe (neprenašanje svetlobe) in tožnico omejujejo pri vsakdanjem življenju. Tudi prisojena odškodnina iz tega naslova standardu pravične denarne odškodnine po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna.

Tožnica utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ji zakonske zamudne obresti od vtoževane premoženjske škode ni priznalo za čas od 12.7.2004 do 11.9.2004, kakor je vtoževala, temveč šele od 12.9.2004. Prvi odstavek 378. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožnica je dne 12.7.2004 na toženo stranko naslovila zahtevek za povrnitev potnih stroškov (v višini 284,88 EUR), ki jih je imela v zvezi z zdravljenjem v obdobju od 11.6.2003 do 25.5.2004 (A/27). Od tega dne dalje je bila tožena stranka z izpolnitvijo v zamudi in tožnici pripadajo zamudne obresti od zneska 294,88 EUR od dne 12.7.2004 dalje, zato je pritožbeno sodišče moralo v tem delu spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica se nadalje pritožuje glede načina in višine odmere stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je sodišče uspeh v pravdi napačno izračunalo ter da pri odmeri ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov oz. je nekatere neupravičeno znižalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uspeh tožnice znaša 67,63 % in v tem odstotku je tudi upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so ji nastali. Tožnica je zahtevala odškodnino v višini 14.482,83 EUR, prisojena ji je bila odškodnina v višini 9.794,88 EUR, kar predstavlja 67.63 % vtoževane vsote in ta odstotek tudi predstavlja njen uspeh v tem sporu. V določbah ZPP ni osnove za domnevo tožnice, da bi sodišče prve stopnje uspeh v sporu moralo računati kot aritmetično sredino med 100 % uspehom po temelju in v odstotku izraženem uspehu po višini. Načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen namreč pomeni, da sta stranki druga drugi dolžni povrniti stroške postopka v sorazmerju s svojim uspehom v sporu.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje za prvo pripravljalno vlogo tožnice nagrado moralo odmeriti po tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003), torej v enaki višini kot nagrado za tožbo, saj se ta določba nanaša na pravdni postopek. Za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči pa se uporablja tar. št. 15 OT, ki za vse obrazložene vloge (torej tudi za prvo pripravljalno vlogo) predvideva nagrado v višini 75 % nagrade za tožbo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da vlogi z dne 9.5.2006 in 15.5.2006 nista bili potrebni za ta spor, zaradi česar tožnici utemeljeno ni priznalo priglašene nagrade za ti vlogi. V skladu s prvim odstavkom 166. člena ZPP namreč sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Zmotno je tudi stališče tožnice, da bi stroški izvedenine v celoti morala kriti tožena stranka, saj tudi ti stroški predstavljajo del celotnih stroškov postopka in tudi zanje velja, da se stranki povrnejo v skladu z njenim uspehom v sporu.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, kar pomeni, da se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka naložilo že od dneva izdaje izpodbijane sodbe. Upoštevati je namreč potrebno načelno pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 o tem, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zaradi česar zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o glavni stvari spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da zakonske zamudne obresti od zneska 294,88 EUR plača že od 12.7.2004 dalje do plačila in ne le od 12.9.2004, kot je odločilo sodišče prve stopnje, v odločitvi o stroških postopka pa tako, da je toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti naložilo šele od prvega dne po izteku paricijskega roka, v katerem tožena stranka lahko prostovoljno izpolni to svojo obveznost. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj sta obe s pritožbo uspeli v minimalnem obsegu.