Jedro

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Pri tem ni nujno, da bi bili abstraktni zakonski znaki v opisu navedeni.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika prepoveduje uporabo krive listine, medtem ko prvi odstavek 251. člena Kazenskega zakonika-1 govori o ponarejeni listini. Oba termina označujeta t.i. materialni falsifikat oziroma listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj.

Študentska organizacija Slovenije in študentske organizacije univerz niso pravne osebe zasebnega prava.

Sodišče se mora pri presoji kaznivega dejanja ponarejanja listin opredeliti do okoliščine, da je bila listina izročena policiji na njen poziv.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje glede dejanja pod točko 2, v odločbi o določeni enotni kazni, preizkusni dobi v okviru pogojne obsodbe in odločbi o stroških razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Ob nespremenjeni določeni zaporni kazni za dejanje pod točko 1 se obsojencu določi preizkusna doba dveh let. III. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega S. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen enega leta zapora, in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen treh mesecev zapora. Obsojencu je na podlagi 50. in 51. člena KZ ter 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je skladno z določbami 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ ter 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo vse odmerjeno s posebnim sklepom. Višje sodišče je pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse v višini 315,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zoper pravnomočno sodbo vložila obsojenčeva zagovornica, in sicer iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi, in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedbe v zahtevi, da bi moralo sodišče obtožni predlog tožilstvu vsaj vrniti v popravo, če že ne zavreči, ocenjuje kot neutemeljene in navaja, da obtožni predlog formalnih pomanjkljivosti ni imel. Bil je obrazložen, dokazi v njem so bili dovolj določno navedeni, da je obsojenec lahko učinkovito izvrševal pravico do obrambe. Napačna pravna opredelitev ali izostanek pravne opredelitve ni razlog za zavrženje dokaznega predloga. Abstraktni del opisa se lahko izpusti, bistveno je, da so bili v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin. V zvezi z obsojenčevo predložitvijo kopije statuta policiji in morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, vrhovna državna tožilka sprejema razloge nižjih sodišč. Vprašanje, ali je statut konvalidiral ali ne, pri presoji storitve kaznivega dejanja ne more biti upoštevno. Na elemente kaznivega dejanja, ki so obstajali času storitve, morebitna kasnejša konvalidacija ne more imeti vpliva. Višje sodišče se je z obrazložitvijo v točki 8 tudi opredelilo do mnenja dr. Gorazda Trpina. Pritožbeno sodišče se je v točki 9 tudi zadostno opredelilo do navedb v zvezi z nezakonitostjo odredbe za hišno preiskavo. Glede na navedeno vrhovna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevi zagovornici, ki se je o njem izjavila in vztrajala pri stališču, da obsojencu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Odgovor je Vrhovno sodišče poslalo tudi obsojencu na naslov njegovega stalnega bivališča, od koder se je dvakrat vrnilo z oznako „ni dvignil“.

B.

5. Državno tožilstvo je obsojencu po obtožnem predlogu z dne 2. 10. 2012 v bistvenem očitalo, da je krivo/ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, da je kot predsednik študentske organizacije AA (v nadaljevanju AA) dne 9. 10. 2007 odredil objavo statuta, ki ga Študentski zbor ni sprejel in torej ni stopil v veljavo, in da je dne 26. 3. 2012 policiji izročil kopijo neveljavnega statuta, na kateri je bila štampiljka sprejemne pisarne AA, ob imenu predsednice Študentskega zbora pa brez njene vednosti dodana oznaka „l.r.“ (lastnoročno), čeprav je vedel, da Študentski zbor statuta ni sprejel. Državno tožilstvo je dejanji obsojenca v obtožnem predlogu prvotno kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, na naroku 4. 11. 2016 pa obtožni predlog spremenilo tako, da je dejanje iz leta 2007 kvalificiralo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena KZ, dejanje iz 2012 pa kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tako sta dejanji pravno opredeljeni tudi v izpodbijani sodbi.

6. Zagovornica opozarja, da je bila pravna kvalifikacija, kot jo je tožilstvo podalo v obtožnem predlogu, napačna, ker v času izvršitve dejanja v letu 2007 KZ-1 še ni veljal. Iz opisa po obtožnem predlogu naj tudi ne bi bilo jasno, kakšna izvršitvena oblika kaznivega dejanja se mu je očitala, uporaba krive, predrugačene, ponarejene ali spremenjene listine. Obtožni predlog tudi ni vseboval dokaznih sredstev, ki bi utemeljevali očitke državnega tožilstva. Tak predlog bi moralo okrajno sodišče vrniti v popravo ali zavreči. Ker tega ni storilo, je kršilo materialno kazensko pravo, česar ni mogoče sanirati s kasnejšo modifikacijo predloga, po katerem se obsojencu očitata dve dejanji ponarejanja listin po različnih kazenskih zakonih. Če bi sodišče ravnalo pravilno in obtožni predlog zavrglo, bi dejanje iz leta 2007 zastaralo.

7. Navedbe niso utemeljene. Po prvem odstavku 434. člena ZKP mora obtožni predlog (med drugim) obsegati opis kaznivega dejanja. Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki bo predmet sojenja, je najpomembnejši del vsakega obtožnega akta. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Pri tem pa ni nujno, da bi bili abstraktni zakonski znaki v opisu sploh navedeni. Bistveno je, da abstraktni zakonski znaki izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja.1 Obtožni predlog mora po citirani zakonski določbi vsebovati tudi označbo kaznivega dejanja. Kot je v svoji odločbi pravilno navedlo že višje sodišče, sodišče na pravno označbo kaznivega dejanja v obtožnem aktu nikoli ni vezano. Napačna ali nepopolna pravna kvalifikacija skladno z določilom prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP zato ni podlaga za zavrženje obtožnega predloga. Zagovornica zato z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi napačne pravne označbe obtožni akt nemudoma zavreči, ne more uspeti. V obravnavani zadevi je bistveno, da so bili abstraktni zakonski znaki konkretizirani v opisu kaznivega dejanja. Obsojencu se je namreč očitalo, da je dal objaviti statut, ki ga za to pristojni študentski zbor sploh ni sprejel, v letu 2012 pa je isti neveljavni statut s pripisom „l.r.“ pri imenu predsednice študentskega zbora in odtisnjeno štampiljko sprejemne pisarne izročil policiji, čeprav je vedel, da študentski zbor statuta ni sprejel. Iz takega opisa historičnega dogodka jasno izhaja, da mu je tožilstvo očitalo dvakratno uporabo ponarejene oziroma krive listine. Tožilstvo je v obtožnem predlogu povzelo tudi abstraktne znake kaznivega dejanja in navedlo, da je obsojenec „krivo/ponarejeno listino uporabil kot pravo.“ Uporabo krive listine prepoveduje kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, medtem ko prvi odstavek 251. člena KZ-1 govori o ponarejeni listini. Bistveno za razumevanje očitka zoper obsojenca pa je, da oba termina označujeta isto stvar, t. i. materialni falsifikat oziroma listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj.2 Iz opisa je tako mogoče razumeti, da se obsojencu za dejanji iz leta 2007 in 2012 očita uporaba materialnega falsifikata. Glede na zadostno konkretizacijo zakonskih znakov, iz katerih očitek uporabe materialnega falsifikata jasno izhaja, povzemanje abstraktnih znakov kaznivega dejanja pa sploh ni nujen del opisa, so zagovorničini očitki neutemeljeni.

8. Neutemeljeni so tudi očitki, da je pritožbeno sodišče pri opredelitvi do pritožbenih navedb o izvršitveni obliki kaznivega dejanja kršilo materialni zakon. Uporabljalo je namreč oba pojma, kriva in ponarejena listina. Iz obrazložitve pa jasno izhaja, da se višje sodišče za obe dejanji strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je obsojenca obsodilo zaradi uporabe krive oziroma ponarejene listine. Glede na to, da imata pojma dejansko isti pomen, očitana kršitev ni podana.

9. Obramba je sodišču predložila pravno mnenje dr. Gorazda Trpina z Inštituta za upravno pravo. Skladno s pravnim mnenjem naj bi sporni statut AA dne 5. 10. 2008 konvalidiral. To utemeljuje z razlago, da BB (v nadaljevanju BB) in njene organizacije niso pravne osebe javnega prava. Ker gre torej za pravne osebe zasebnega prava, je treba njihovo delovanje in zaplete pri sprejemanju sprememb statuta v letu 2007 presojati po določbah Zakona o društvih. Ta je v 14. členu določal, da ima vsak član društva v roku enega leta pravico izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Ker tega nihče od članov AA za sporni statut ni storil, je ta po mnenju dr. Trpina v roku enega leta konvalidiral z učinkom za nazaj. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču prve stopnje očita, da se do predlaganega dokaza ni opredelilo oziroma ga je ocenilo kot nerelevantnega, višje sodišče pa se do pritožbenih navedb o pomanjkanju obrazložitve prvostopenjskega sodišča glede vprašanja konvalidacije statuta ni opredelilo. Navedlo je le, da se kazenska odgovornost presoja glede na čas izvršitve kaznivega dejanja, pri čemer pa je spregledalo, da je bil statut v letu 2012 veljaven. Če bi višje sodišče ravnalo pravilno in prvostopenjsko sodbo razveljavilo, bi kazenski pregon zoper obsojenca za dejanje pod točko 1 zastaral. 10. Z navedbami zagovornica ne more uspeti. S pravnim mnenjem je obramba uveljavljala pravno stališče, ki pa se glede na sodno prakso izkaže za napačno. BB in njene organizacije namreč niso pravne osebe zasebnega prava, kar je stališče avtorja pravnega mnenja, pač pa gre za pravne osebe javnega prava. V zadevi I Ips 5930/2012 z dne 2. 4. 2015 je Vrhovno sodišče presojalo, ali je sprejem Študentske ustave, temeljnega akta BB, uradno dejanje v smislu 99. člena KZ-1. Na vprašanje je odgovorilo pritrdilno in sicer zato, ker je BB skladno z določbami Zakona o skupnosti Študentov (v nadaljevanju ZSkuS) pravna oseba, ki je nosilka javnih pooblastil, in se programi, za katere je pristojna, financirajo iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti. Da je študentska organizacija ene od univerz, in torej ena od organizacij BB, pravna oseba javnega prava v smislu določb Zakona o dajanju informacij javnega značaja, pa je Vrhovno sodišče presodilo v zadevi X Ips 318/2010 z dne 6. 7. 2011. Pri presoji se je oprlo na podobne argumente, dodatno pa je izpostavilo, da je način njene ustanovitve določil zakon, organizirana pa ni v nobeni od statusnopravnih oblik, v katerih lahko po predpisih obstajajo osebe zasebnega prava. Glede na takšno sodno prakso se izkaže, da je pravno stališče iz mnenja dr. Trpina za predmetni kazenski postopek neupoštevno. AA kot ena od članic BB namreč ni pravna oseba zasebnega prava, zato tudi ni mogoče zastopati stališča, da se veljavnost njenih pravnih aktov rešuje ob uporabi Zakona o društvih. Stališče, da je statut konvalidiral, je tako neutemeljeno.

11. Utemeljeno pa zagovornica opozarja na nejasne in nepopolne razloge, na podlagi katerih je sodišče utemeljilo kazensko odgovornost obsojenca za dejanje pod točko 2, tj. v zvezi z izročitvijo statuta policiji v letu 2012. Kot izpostavlja vložnica zahteve, je obsojenec takrat policiji predložil statut na njihov poziv. Iz podatkov spisa izhaja, da je odvetnica P. J., pooblaščenka AA, na Okrožno državno tožilstvo v Kopru naslovila poziv, v katerem je izrazila pripravljenost AA za sodelovanje s policijo in tožilstvom, ki naj preverita poslovanje študentske organizacije. Na tej podlagi je Policijska uprava Koper AA z dopisom prosila za relevantno dokumentacijo. Med drugim so zapisali, da potrebujejo dokumente, relevantne za pravno ureditev poslovanja, vključno s statuti AA, veljavnimi od 1. 1. 2007 z vsemi spremembami. Dne 26. 3. 2012 je upoštevaje ta poziv obsojenec policiji izročil sporni statut. Pri tem ne drži, kar zatrjuje zagovornica, da ravnanje po zahtevi policije na vsak način izključuje odgovornost od izvršitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Pritrditi pa ji gre, da so razlogi sodbe o tem pomanjkljivi. Sodišče se namreč do okoliščine, da je obsojenec statut policiji izročil na podlagi poziva policije, ni opredelilo. Predvsem je ta okoliščina pomembna, ker iz sodbe ni razvidno niti, ali je bil s strani policije v trenutku, ko jim je obsojenec izročil statut, sum nanj že osredotočen glede kaznivega dejanja ponarejanja listin, konkretneje statuta iz leta 2007. Izročitev listine na poziv policije, za katero policija že sumi, da je ponarejena, ne more predstavljati kaznivega dejanja. Drugače pa je, če policija o tem, da statut v letu 2007 ni bil veljavno sprejet, ni imela nikakršnega indica. Obsojenčevo ravnanje bi bilo v takem primeru lahko usmerjeno v poskus prikazovanja policiji, da je od leta 2007 delovanje AA urejal sporni statut. Glede na navedeno se za utemeljene izkažejo zagovorničine navedbe, da sodba glede dejanja pod točko 2 izreka nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede dejanja pod točko 2 je zato Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo.

12. V preostalem zahteva ni utemeljena. Zagovornica uveljavlja še kršitev pravice do obrambe, ker naj bi bil kazenski spis konfuzen in nepregleden. Navaja, da so bili v obtožnem predlogu na nepregleden način naštete priloge, na katerih je tožilstvo utemeljevalo svoje očitke, pri čemer se nekatere v sodnem spisu niso nahajale, za nekatere pa tožilstvo ni predlagalo, da se vanje vpogleda. Sodišče je po uradni dolžnosti samo pridobivalo nekatere listine, ki so se nahajale v drugem kazenskem spisu. Tako postopanje po stališču zagovornice pomeni kršitev poštenega postopka, s čimer pa ne more uspeti. V obrazložitvi obtožnega predloga se je tožilstvo sklicevalo na priloge in jih tudi jasno oštevilčilo. Predvsem pa zagovornica ne konkretizira, do katerih listin obramba ni imela (vnaprejšnjega) dostopa in ne pove, ali je sodišče na take listine oprlo svojo sodbo. Navedbe zato ne presegajo pavšalnega zatrjevanja kršitev, ki pa jih zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo pa je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

13. Nazadnje je po stališču zagovornice odredba za hišno preiskavo nezakonita, ker ob njeni odreditvi niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, pač pa so obstajali le razlogi za sum. Iz predloga za odreditev preiskave izhaja, da bi se z izvedbo hišne preiskave preverile navedbe o spremembah statuta, do katerih je prišlo v nasprotju z internimi akti. Takšne navedbe bi morali prvenstveno preverjati z nadaljnjim zbiranjem obvestil, ne pa s hišno preiskavo. Da so bili ob odreditvi hišne preiskave podani le razlogi za sum, po mnenju zagovornice izhaja iz samega obsega preiskave, v kateri naj bi se pridobila vsa dokumentacija od leta 2007 dalje. Hišna preiskava se je nanašala na vso elektronsko dokumentacijo od leta 2007 in dokumentacijo v zvezi s sprejemanjem sprememb statuta od leta 2007. Glede na tako širok obseg preiskave, zagovornica sklepa, da so v času njene odreditve obstajali le razlogi za sum. Prav tako odredba sploh ni bila izdana zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin, zato je bilo splošno pooblastilo za pregled vse dokumentacije nezakonito. Sodba zato temelji na nezakonitih dokazih, pridobljenih v nezakoniti hišni preiskavi, ki bi morali biti izločeni iz spisa.

14. Očitki niso utemeljeni. Iz odredbe za hišno preiskavo izhaja, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec storil več kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in 240. členu KZ-1. Iz zbranih obvestil od Ž. U., A. K. in M. Z. so izhajali utemeljeni razlog za sum, da je obsojeni dosegel spremembo statuta AA na način, da je lahko še naprej opravljal funkcijo predsednika organizacije. Ta svoj položaj naj bi izrabljal za pridobivanje protipravnih premoženjskih koristi v svojo korist in korist tretjih oseb, sporne transakcije pa so izhajale iz podatkov, pridobljenih od računovodskega servisa, in izpiskov. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da so take ugotovitve v času izdaje odredbe za obstoj potrebnega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum zadoščale. Navedbe zagovornice, ki o neobstoju utemeljenih razlogov za sum sklepa na podlagi širokega mandata, ki ga je odredba podelila, ostajajo na ravni splošnosti in ugibanja, zato z njimi ne more uspeti. Iz odredbe sicer ne izhaja, da bi obstajal sum, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje ponarejanja listin. Vendar je na enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo že višje sodišče, ki je opozorilo na določbo 217. člena ZKP, po kateri se v hišni preiskavi zasežejo tudi predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje. Dejstvo, da je bil obsojenec kasneje v kazenskem postopku (tudi) zaradi dejanj, ki niso bila zajeta z odredbo za hišno preiskavo, ne pomeni, da je bila odredba nezakonita.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena in ji je zato ugodilo tako, da je sodbi sodišč prve in druge stopnje glede dejanja pod točko 2, povezanega z očitki o izročitvi statuta policiji v letu 2012, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo. Posledično je moralo ob uporabi iste zakonske določbe sodbi razveljaviti v odločbi o določeni enotni kazni, preizkusni dobi v okviru pogojne obsodbe in odločbi o stroških ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Za dejanje pod točko 1 je ob nespremenjeni določeni kazni enega leta zapora Vrhovno sodišče določilo preizkusno dobo dveh let. 16. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče skladno z razlogi, iz katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, navedeno kršitev odpraviti.

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600, gl. tudi sodbi VSRS I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in I Ips 29141/2012 z dne 26. 11. 2015. 2 Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 580 in Predlog Kazenskega zakonika (KZ-1), Poročevalec Državnega zbora št. 54/2008.