Jedro

V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.

Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.

Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke in obdolženčeve zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP je dolžan obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru obdolženega A.A. spoznalo za krivega, da je storil pod točko I/1 kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ), pod točko I/2 pa kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen enega leta zapora, za drugo tri mesece zapora, nakar mu je skladno z določbami 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ ter 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enega leta in dveh mesecev s preizkusno dobo treh let. Nadalje je sodišče sklenilo, da mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom.

2. Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s presojanjem okoliščine, ali je izrek predlaganega varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica skladno z določili 67. člena KZ in 71. člena KZ-1 na mestu, in zaradi odločbe sodišča o kazenski sankciji pritožuje okrajna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu A.A. izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj mu za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika določi kazen enega leta in petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa kazen štirih mesecev zapora, nakar naj mu upoštevaje določila 47. člena KZ in 53. člena KZ-1 določi enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Nadalje okrajna državna tožilka pritožbenemu sodišču predlaga, da skladno z določbami 67. člena KZ in 71. člena KZ-1 obdolžencu izreče varnostni ukrep prepovedi opravljanja položaja direktorja Š. ali opravljanje druge dejavnosti znotraj Š., ki po svoji vsebini pomeni poslovodenje ali nadzorovanje Š. in to za dobo štirih let. Poleg tega pa predlaga, da se skladno z določili tretjega odstavka 67. člena KZ in po določbi tretjega odstavka 71. člena KZ-1 pogojna obsodba prekliče, če bi obdolženec to prepoved opravljanja poklica prekršil. 3. Obdolženčeva zagovornica prvostopenjsko sodno odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbenih očitkov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Okrajna državna tožilka v odgovoru na pritožbo obdolženčeve zagovornice predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolženčeve zagovornice, kolikor se nanaša pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona neutemeljena. Zagovornica sodišču prve stopnje najprej očita, da bi moralo ob preizkusu obtožnega predloga glede kaznivega dejanja pod tč. 1 zavreči oz. ga najmanj poslati državnemu tožilstvu v popravo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo zoper obdolženega A.A. dne 02.10.2012 vložilo obtožni predlog, s katerim obdolžencu očita, da naj bi z dvemi izvršitvenimi dejanji, storjenimi dne 09.10.2007 in 26.03.2007 storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na glavni obravnavi dne 04.11.2016 pa je državna tožilka prvotno vloženi obtožni predlog spremenila s tem, da je kaznivo dejanje pod tč. I/1 pravno opredelila kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, dejanje pod točko I/2 pa kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu prvotno vloženega obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh nebi mogel storiti, pa je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano. Glede na vse navedeno je bilo potrebno zagovorničino pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti. Ob tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so pritožbene navedbe zagovornice, da sodišče obtožnega predloga, vloženega dne 02.10.2012 ni poslalo državnemu tožilstvu v popravo, ker je pač vedelo, da bi kazenski pregon za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 obtožnega predloga dne 09.10.2012 zastaral, le pritožničino sklepanje, ki pa nima nikakršne podlage, ne dejanske, še manj pa pravne.

7. Kolikor pa zagovornica graja v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ji tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Tako pritožnica v zvezi s kaznivim dejanjem pod 2. točko krivdoreka navaja, da je ostal subjektivni element tega dejanja nedokazan, pač zaradi tega, ker naj bi obdolženec dne 26.03.2012 izročil kopijo neveljavnega statuta policiji na zahtevo slednje. Ta pritožbena navedba pa ne drži. Iz spisovnih podatkov (dopis z odvetniške pisarne na list. štev. 43) je namreč razvidno, da je tedanja pooblaščenka študentske organizacije, odvetnica iz K., dne 05.01. 2012 na Okrožno državno tožilstvo v K. poslala dopis, ki je bil poslan v vednost tudi policijski upravi, da so z njimi pripravljeni „vedno in kadarkoli sodelovati“ in da celo „poziva naslovno državno tožilstvo, da se lahko kadarkoli oglasi v njenih prostorih in preveri njeno delovanje, predvsem v izogib nadaljnjemu blatenju njenega imena po medijih in posledično tudi po govoricah, ki se širijo po celotni P.“. Nadalje je iz spisovnega gradiva razvidno, da se je policijska uprava študentski organizaciji dne 14.02.2012 poslala dopis štev. D2074112/K1140312/2010, iz katerega je razvidno, da je dne 20.01.2012 Sektor kriminalistične policije PU od ODT v prejel dopis, „v katerem jih je tožilka na podlagi pripravljenosti do izročitve dokumentacije napotila, da na podlagi četrtega odstavka 220. člena ZKP zasežejo dokumentacijo, potrebno za razjasnitev dejanskega stanja poslovanja vaše organizacije oz. Š.“. Na podlagi navedenega poteka dogodkov je tako povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da je do zasega dokumentacije, razvidne iz zapisnika o zasegu predmetov na listovnih številkah 48 in 49 spisa prišlo na zahtevo Policije, saj je predlog za zaseg dokumentacije podala organizacija Š. sama. S tem, ko je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bil med listinami, ki jih je obdolženec prostovoljno izročil policiji tudi statut Š., ki naj bi bil veljavno sprejet dne 05.10.2007, pa je obdolženec vedel, da temu ni bilo tako in da je bila kopija statuta, ob podpisu predsednice študentskega zbora M. Č. opremljena z besedilom „l.r.“ (lastnoročno), pri čemer je kot priča zaslišana M. Č. prepričljivo izpovedala, da na korespondenčni seji spremembe statuta Š. niso bile sprejete in da sploh ni vedela, da je bil spremenjeni statut objavljen in pozneje tudi izročen policiji tako, kakor da bi ga ona lastnoročno podpisala. Nadalje je ta ista priča izpovedala, da kolikor je njej znano spremembe statuta za časa trajanja njenega mandata niso bile sprejete, da pa temu naj nebi bilo tako, pa da je izvedela šele na zaslišanju.

8. Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M.Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.

9. Pritožnica nadalje izpostavlja zakonitost odredbe za hišno preiskavo, ki jo je izdala preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I Kpd 31711/12 z dne 26.06.2012. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila hišna preiskava v prostorih infrastrukturnih enot študentske organizacije in sicer v prostorih Z. T., I. in univerzitetne zveze dejansko opravljena dne 28.06.2012, v zvezi s tem pa še, da je sodišče prve stopnje vse pomisleke in ugovore obdolženčeve obrambe prepričljivo zavrnilo že v izpodbijani odločbi in se pritožbeno sodišče nanje tudi sklicuje. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v svoji odredbi Š., Z.T. in univerzitetne zveze odredila izročitev vse elektronske komunikacije (elektronske pošte) A.A. v obdobju od 01.09.2007 do dne 27.06.2012 in vseh datotek oz. podatkov v digitalni obliki, ki se nahajajo na strežniku oz. informacijskem sistemu na naslovu K., in se nanašajo na elektronsko obliko predmetov in listin, ki so predmet zasega. Pritožnica v svoji pritožbi navaja, da je „pri presoji zakonitosti odredbe za hišno preiskavo sodišče vezano na navedbe v odredbi in v predlogu za hišno preiskavo.“ Ne glede na nerazumljivost tega dela pritožbe - ni namreč jasno, kako bi lahko sodišče ne bilo vezano na zakonitost odredbe, ki jo izda samo - pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tekom postopka o izločitvi dokazov že odločalo in tudi v izpodbijani sodbi glede tega sprejelo pravilne sklepe, ki jih je tudi ustrezno obrazložilo, tako, da se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. Zagovornica v zvezi s tem še navaja, da mora biti iz odredbe za hišno preiskavo nedvomno razvidno, kaj naj bi bil predmet hišne preiskave. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je iz odredbe o hišni preiskavi to razvidno, prav tako pa je odredba tudi ustrezno obrazložena. Iz predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo (opr. štev. I Kpd 31711/12 z dne 20.06.2012) oziroma razlogov, ki jih državno tožilstvo navaja v utemeljitev svojega predloga, je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo, pri čemer se to takoj sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Pritožbeno sodišče tako o zakonitosti izdane odredbe za hišno preiskavo nikakršnih pomislekov nima, tako, da se zagovorničina pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

10. Pritožnica v svoji pritožbi omenja tudi dokazno oceno, ki jo je glede izpovedb prič v zvezi s potekom sprejemanja sprememb statuta Š. in sklepčnostjo korespondenčne seje, na kateri naj bi bile te spremembe sprejete, storilo prvostopenjsko sodišče. Zagovornica v svoji pritožbi le posplošeno navaja svoje zaključke, ne da bi to kakorkoli podrobneje opredelila. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb pa prizivno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve prvostopenjskega v nasprotni smeri pravilne in prepričljive, tako, da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima.

11. Nadalje tudi ne bodo držale pritožničine navedbe, ko navaja, da je izrek grajane sodbe nesklepčen, oz. da iz njega ne izhaja kakšna izvršitvena oblika kaznivega dejanja se obdolženemu očita. Iz izreka sodbe je jasno razvidno, da se obdolžencu očita uporaba krive oz. ponarejene listine. Dokazni postopek je nedvomno potrdil, da je obdolženec dne 09.10.2007 odredil objavo neveljavno sprejetega statuta, kar izhaja iz pričanj V.V. in H.B.L.. Vsebinsko pa je uporaba oz. odreditev objave povezana tudi s tem, da je lahko obdolženec na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju in postal direktor Š. Uporaba neveljavne oz. krive listine pa je nedvomno podana tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 2 krivdoreka, ko je obdolženec Policiji dne 26.03.2012 izročil kopijo neveljavnega statuta, pri čemer je dokazni postopek gotovo pokazal, da statut oz. njegove spremembe niso bile nikoli veljavno sprejete. Vsebinsko je namreč dokazni postopek pokazal, da je obdolženec policistom izročil statut, ki je bil ob podpisu M.Č. opremljen z oznako „l.r.“ (lastnoročno), o čemer pa kot priča zaslišana M.Č., tedanja predsednica Študentskega zbora, ni ničesar vedela. Na glavni obravnavi je namreč ta priča izpovedala, da ji glede usode tega novega statuta ni bilo nič znanega, dokler ni bila vabljena na zaslišanje in kjer je ponovno povedala, da nov statut na korespondenčni seji ni bil sprejet. Ob tem, ko iz pričanja te iste priče izhaja, da je obdolženec to vedel, je na dlani, da tudi njegovo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe, glede na vse povedano v zvezi z domnevno inkriminiranimi obdolženčevimi ravnanji, ki pa niso predmet tega kazenskega postopka, pomeni uporabo listine, za katero je obdolženec vedel, da je ponarejena, oz. opremljena z oznako „l.r.“, za katero pa priča M.Č. ni vedela. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obdolženec krivo listino uporabil tudi pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka. S tem, ko je obdolženec kopijo neveljavnega statuta Š., izročil policiji, o čemer ni dvoma, je gotovo zasledoval določeno korist in sicer to, da bi organom pregona dokazal legitimnost poslovanja in s tem tudi sebe razbremenil določenega dela očitkov, v zvezi s katerimi je bil zaseg predmetov, kakor je razviden iz potrdila na list. štev. 50, tudi opravljen. Sklepno se tedaj ne gre strinjati s pritožnico, ko navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o objektivnih elementih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, medtem ko subjektivne graja zgolj posplošeno, v zvezi s slednjim pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe zaključkov prvostopenjskega sodišča v nasprotni smeri omajati ne morejo.

12. Okrajna državna tožilka pritožbo vlaga najprej zaradi odločbe o kazenski sankciji. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo stopnjo storilčeve krivde, nagibe, zaradi katerih je obdolženec dejanji storil, da je spregledalo pravne posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale, koristi, ki jih je obdolženec z obravnavanim početjem pridobil ter kakšen je bil odnos obdolženca in kakšen je še danes do inkriminiranega početja. S pritožnico se gre strinjati le v toliko, da so razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče v utemeljitev izrečene kazenske sankcije navedlo, res nekolikanj skromni, vendarle pa celovito razumevanje vseh ostalih razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi, vseeno pokaže, da je izrečena kazenska sankcija primerna obdolženčevi osebnosti in posledicam njegovega početja, pri čemer ni moč mimo okoliščine, da se je statut, ki ni bil nikoli sprejet v obliki, kakor je to prikazoval obdolženec, uporabljal, na kar v svojem pravnem mnenju opozarja tudi dr. G.T.. Prav tako ni mogoče mimo odmaknjenosti obravnavanega dogajanja, ko je pritožbeno sodišče obravnavano pritožbeno zadevo prejelo le kratek čas pred potekom absolutnega zastaranja. Glede na vse navedeno, pa tudi upoštevaje okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in ovrednotilo prvostopenjsko sodišče, se izrečena kazenska sankcija pokaže kot primerna, tako nevarnosti obdolženčevega početja, kakor tudi osebnosti obdolženca sami.

13. Okrajna državna tožilka nadalje graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko obdolžencu ni izreklo predlaganega varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, kar je okrajna državna tožilka predlagala v zaključni besedi na glavni obravnavi dne 23.11.2016. Prvostopenjsko sodišče je to svojo odločitev utemeljilo s tem, da nevarnost, da bi obdolženec v bodoče ob opravljanju svoje dejavnosti kazniva dejanja ponavljal in ki je kot zakonski element, potreben za izrek tega varnostnega ukrepa po 71. člena KZ-1 zakonska predpostavka, ni v zadostni meri izkazana in da samo dejstvo, da se obdolžencu očitajo še druga kazniva dejanja, ki so povezana z opravljanjem poklica direktorja Š. še ne potrjujejo nevarnosti, dokler nebi bil obdolženec za ta kazniva dejanja tudi pravnomočno obsojen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je organiziranost Š. po spremembi temeljnih aktov (sprememb in dopolnitev statuta Š. z dne 03.12.2011 in sprejetjem novega statuta z dne 21.10.2014) takšna, da sedaj obravnavano početje obd. A.A. praktično ni več mogoče. Upoštevaje povedano se tako tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je nevarnost, da bi obdolženec v prihodnje kazniva dejanja, povezana z opravljanjem položaja direktorja Š. ali opravljanjem drugih dejavnosti znotraj Š., ki bi po svoji vsebini pomenile poslovodenje ali nadzorovanje Š., ponavljal, v premajhni meri podana, da bi bil izrek varnostnega ukrepa na mestu.

14. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zato je bilo potrebno pritožbi obdolženčeve zagovornice in okrajne državne tožilke kot neutemeljeni zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

15. Obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP dolžan obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 315,00 EUR (ZST-1, tar. štev. 7123).