Jedro

Za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je pokojni umrl kot pripadnik tujih vojaških enot, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe po 1. odstavku 109. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18. 3. 2005 in št. ... z dne 6. 10. 2004 (I. tč. izreka) ter tožnicama priznalo pravico do vdovske oz. družinske pokojnine po pokojnem A.B., umrlem zaradi posledic poškodbe izven dela dne 14. 10. 1994, od 1. 11. 2000 dalje (II. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da o odmeri in višini vdovske pokojnine za prvotožnico ter družinske pokojnine za drugotožnico odloči s posebno odločbo v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe (III. tč. izreka) in da tožnicama povrne stroške zastopanja, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

Zoper I., II. in III. tč. izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec in predlagal, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila na podlagi odločbe nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini z dne 14. 10. 1994 tožnicama, kot vdovi in hčerki po pokojnem A.B., od 14. 10. 1994 dalje priznana pravica do družinske pokojnine, in sicer na podlagi posebnega predpisa, ki se nanaša na status borca armade BIH kot posledica smrti v vojni. Pokojni A.B. je bil nazadnje zavarovan za riziko invalidnosti oz. smrti za čas udeležbe v tuji vojski pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tuje države. Družinska pokojnina je bila odmerjena od invalidske pokojnine, ki bi šla pokojnemu glede na vzrok smrti v višini 85 % pokojninske osnove. Umrli v času smrti ni bil zavarovan pri tožencu, zato žena in hči po določbi drugega odstavka 250. člena Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) ne moreta pridobiti pravice do vdovske oz. družinske pokojnine. V času nastanka zavarovalnega primera 14. 10. 1994 tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 254. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za priznanje pravic (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92). V konkretnem primeru je irelevantno, da je pokojni A.B. v Republiki Sloveniji dopolnil 7 let, 10 mesecev in 16 dni pokojninske dobe. Toženec je mnenja, da ni bil namen slovenskega zakonodajalca, da bi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pokrival tudi zavarovalni primer smrti ali invalidnosti, do katere je prišlo zaradi vojne v drugi državi. Tak zavarovalni primer mora pokriti BIH, ki je s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Zahtevek je potrebno presojati po drugem odstavku 250. člena ZPIZ-1. Razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje priznalo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine, so nepravilni. Opisano stališče toženca naj bi bilo potrjeno tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V predsodnem postopku je zahtevo za priznanje vdovske oziroma družinske pokojnine, ki je bila vložena po novem zakonu, zaradi česar je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ne pa določbe 254. člena ZPIZ/92, toženec obravnaval po vsebini, s tem pa je bil tudi očitno mnenja, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za vodenje postopka pri tožencu. Svojo odločitev je oprl na določbo 2. odstavka 250. člena ZPIZ-1. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno omenjeno določbo razumeti pritrdilno in ne odklonilno. V skladu z omenjeno določbo zavarovanec, ki je bil v času poškodbe zavarovan pri tožencu, lahko pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavi pri zavodu ne glede na morebitno neizpolnjevanje siceršnjih zakonskih pogojev za priznanje pravic. Z izjemo navedenega primera pa citirane določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko se je določena oseba, ki je sicer bila v preteklosti zavarovana pri zavodu, poškodovala in je ta poškodba povzročila smrt ali invalidnost, ne glede na to, ali se je poškodovala pri delu, izven dela, ali pri kakšni drugi aktivnosti oziroma je bila poškodba z navedenimi posledicami povzročena povsem naključno. V konkretnem primeru gre za poškodbo izven dela, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje. Za presojo spora sta odločilna prvi in tretji odstavek 393. in prvi odstavek 250. člena ZPIZ-1, na podlagi katerih lahko pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine, pod pogoji, ki jih določa ZPIZ-1, uveljavijo družinski člani osebe, ki po uveljavitvi ZPIZ-1 ni imela lastnosti zavarovanca, imela pa je lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih ZPIZ-1 določa za družinske člane. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Ps 591/2006 z dne 21. 6. 2007 in opr. št. Psp št. 919/2006 z dne 6. 9. 2007. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Psp 917/2005 in opr. št. Psp 477/2005). V navedenih zadevah, ki se nanašata na uveljavljanje izbirne pravice po 177. členu ZPIZ-1, se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da družinski člani pri tožencu na podlagi slovenske pokojninske dobe, ki je bila že upoštevana za priznanje in odmero pokojninske dajatve pri tujem nosilcu zavarovanja, ne morejo uveljaviti istovrstne pokojninske dajatve, vse dokler ni sklenjen ustrezen meddržavni sporazum. Za tak dejanski stan pa ne gre v danem primeru. Iz odločbe Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje BIH z dne 1. 12. 1999, pa tudi iz navedb toženca na glavni obravnavi dne 1. 6. 2007 izhaja, da je bila pri priznanju pravice upoštevana le doba, ki jo je pokojni zavarovanec dopolnil kot pripadnik Armade BIH od 1. 4. 1992 do 14. 10. 1994. Zavarovalna doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, v trajanju 7 let 10 mesecev in 6 dni, očitno ni bila upoštevana pri odmeri družinske pokojnine. Čeprav se zavarovalni dobi v Republiki Sloveniji in doba, prebita v Armiji BIH, za obdobje od 1. 4. 1992 do 28. 7. 1992 dejansko prekrivata, to na samo odmero ne vpliva. Tudi brez upoštevanja tega obdobja so na strani umrlega zavarovanca izpolnjeni pogoji za priznanje (samostojne) pravice do pokojnine, kot jih določa prvi odstavek 109. člena ZPIZ-1. V upravnem in sodnem spisu pa je dovolj dokazov, da pogoje za priznanje pravice do družinske in vdovske pokojnine izpolnjujeta tudi hči in vdova po pokojnem A.B..

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.