Jedro

Za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je A. B. umrl kot pripadnik tuje vojske, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. P-4096124 z dne 18. 3. 2005 in št. 4096124 z dne 6. 10. 2004 ter tožečima strankama priznalo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine po pokojnem A. B., umrlem zaradi posledic poškodbe izven dela dne 14. 10. 1994, od 1. 11. 2000 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in višini vdovske pokojnine za prvotožečo stranko ter družinske pokojnine za drugotožečo stranko, odloči s posebno odločbo v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ugotovilo je, da je A. B. dne 14. 10. 1994 padel kot pripadnik Armije Bosne in Hercegovine (BIH). Ob upoštevanju zgolj zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Armiji, je bila tožečima strankama priznana družinska pokojnina. Pokojni je dopolnil zavarovalno dobo tudi v Republiki Sloveniji (RS) in sicer 7 let, 10 mesecev in 16 dni. Sodišče je presodilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) ne določa, da družinski člani po pokojnem v RS ne bi mogli uveljavljati družinske oziroma vdovske pokojnine iz naslova poškodbe izven dela. Pokojni je izpolnil pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1 (t.j. gostota zavarovalne dobe), imel je lastnost zavarovanca po predpisih, ki so veljali pred ZPIZ-1 (prvi in tretji odstavek 393. člena ZPIZ-1), izpolnjeni pa so tudi pogoji na strani vdove (1. odstavek 110. člena ZPIZ-1) in otroka (115. in 116. člen ZPIZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravno podlago za odločitev predstavlja določilo drugega odstavka 250. člena ZPIZ-1 (dejanski stan za uporabo tega določila sicer ni izpolnjen) in ne prvega odstavka 250. člena v zvezi s tretjim odstavkom 393. člena ZPIZ-1. Napačna je odločitev, da pokojni izpolnjuje pogoje iz 1. alineje prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. V času smrti ni bil zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, temveč pri tujem, kjer je bila tožečima strankama družinska pokojnina odmerjena v višini, kot če bi pokojni umrl zaradi poškodbe pri delu, ne glede na doseženo pokojninsko dobo. Riziko zavarovanja za primer smrti, do katere je prišlo zaradi vojne v tuji državi, mora pokriti država, v kateri je nastal zavarovalni primer. V konkretnem primeru je to BIH, ki je s posebnim zakonom uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Pri priznanju in odmeri pokojninske dajatve v BIH je bila že upoštevana pokojninska doba, ki je bila dopolnjena v RS, zato na podlagi te pokojninske dobe družinski člani pokojnega ne morejo uveljaviti istovrstne pokojninske dajatve v RS, dokler ne bo ustreznega pravnega temelja v mednarodni pogodbi.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se revizija zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu (prvi odstavek 250. člena ZPIZ-1). Osebe, ki po uveljavitvi ZPIZ-1 nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 393. člena ZPIZ-1). Pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine lahko v skladu s tretjim odstavkom 393. člena ZPIZ-1 pod pogoji, ki jih določa ta zakon, uveljavljajo družinski člani osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-1, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih ta zakon določa za družinske člane.

9. Revizija se neutemeljeno zavzema za uporabo drugega odstavka 250. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. To določbo bi moralo sodišče uporabiti le, če bi pokojni A. B. umrl zaradi poškodbe pri delu in bi vdova ter otroka pri toženi stranki uveljavljali pravice na podlagi drugega odstavka 109. člena ZPIZ-1 (le-ta določa, da pridobijo upravičenci pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo zavarovanca, če je ta umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz pravnih določil, ki so navedena v 8. točki te sodbe in ki priznanja pravice do vdovske in družinske pokojnine ne pogojujejo s tem, da bi moral biti pokojni v času smrti zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

10. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je A. B. umrl kot pripadnik tuje vojske, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Na podlagi 1. alineje citiranega določila vdova oziroma drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je ta v RS dopolnil najmanj pet let zavarovalne dobe ali najmanj deset let pokojninske dobe. Sodišče je ugotovilo, da je navedeni pogoj izpolnjen, saj je pokojni v RS dopolnil zavarovalno dobo v trajanju 7 let 10 mesecev in 16 dni.

11. Bosanski nosilec zavarovanja je priznal tožečim strankam pravico do družinske pokojnine le na podlagi obdobja, ki ga je pokojni zavarovanec prebil v Armiji v BIH in tudi pri odmeri pokojnine ni upošteval zavarovalne dobe, ki jo je pokojni dopolnil v RS. Na ti dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje je štelo prvostopenjsko dejansko stanje za pravilno in popolno ugotovljeno) je Vrhovno sodišče ob upoštevanju določila tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Brez podlage je tudi navedba revizije, da odmera družinske pokojnine v BIH v najvišjem možnem odstotku pomeni, da je bila pri tem upoštevana v RS dopolnjena pokojninska doba.

12. Revizija zmotno navaja, da bi riziko zavarovanja za primer smrti zaradi vojne v tuji državi morala pokriti država, v kateri je nastal zavarovalni primer in da je v zvezi s tem BIH s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem po ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

13. Enaka stališča, kot v tej zadevi, je ob obravnavanju podobnih dejanskih stanj in o enakih pravnih vprašanjih Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah VIII Ips 136/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 471/2007 z dne 26. 5. 2009. 14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.