Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 16. 10. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je izjavil, da je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. V Maroku (v nadaljevanju tudi izvorna država) je zaključil nižjo srednjo šolo, nazadnje je bil tam zaposlen kot zasebni varnostnik. Izvorno državo je junija letos zapustil zaradi finančnih in socialnih razlogov, tam ni pravičnosti, možnosti za zdravljenje in zaposlitev, ni človekovih pravic ter svobodnega izražanja. V Maroku zanj ni prostora. Njegova ciljna država je Španija.

3. V nadaljevanju je toženka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 21. 11. 2023. Opisal je pot iz izvorne države preko Balkana do Slovenije. Navedel je, da ima potni list v Turčiji (tam ga je pustil, da ga ne bi izgubil), osebno izkaznico pa ima v izvorni državi. Dejal je, da teh dokumentov ne more predložiti. Po narodnosti je Arabec. V kraju Tanger je prebival sam, saj njegova družina živi v puščavi, zapustil jo je pri štirinajstih letih. Pojasnil je, da v Maroku ni bil nikoli uradno zaposlen, tam je zaključil devet razredov osnovne šole. Delal je kot krojač - imel je svojo delavnico, delal pa je tudi pri drugih. Zaslužil je 250 EUR na mesec, kar mu ni zadoščalo za preživetje. Zanikal je, da bi v Maroku kdaj poskušal dobiti denarno socialno pomoč in pojasnil, da ta država ljudem ne pomaga. Ko mu je toženka predočila, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je delal kot varnostnik, je tožnik potrdil, da je opravljal tudi to delo in sicer eno leto preden je odšel. Ponovno je pojasnil, da je v Evropo prišel zaradi ekonomskih razlogov. V Maroku ni pravice do zdravstvene in socialne oskrbe, ni pravice do dela in do svobodnega govora. Tam si težko ustvariš družino. Navedel je, da ima zdravstvene težave, ki jih v Maroku ni mogel zdraviti, saj so tam zdravstvene storitve predrage, veliko je korupcije, ljudem se ne pomaga. Sicer se mu v Maroku ni pripetilo nič konkretnega, zaradi česar bi moral zapustiti državo, tam ni bil ogrožen. Če bi se moral vrniti nazaj, bi težko živel, saj cene rastejo, plače pa ne. Za pot je porabil 3.000 EUR, ta denar je zaslužil v Turčiji. V Sloveniji želi najti ženo in zaposlitev.

4. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. 5. Tožnikovo prošnjo je zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj temelji le na slabi ekonomski situaciji v izvorni državi. Menila je, da so navedena dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je tožnik navedel slabe možnosti za zaposlitev in posledično slabe pogoje za življenje. Ocenila je, da ti razlogi ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogla povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni navajal, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Čeprav je po svoji subjektivni presoji slabo zaslužil, je z opravljanjem občasnih del v različnih panogah lahko dostopal do trga dela. V Maroku se mu ni pripetilo nič konkretnega, iz države ga je vodila le želja po boljšem življenju. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi.

_Bistvene tožbene navedbe_

6. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Navaja, da dejstvo, da v izvorni državi ni zaprosil za denarno socialno pomoč, ni razlog, da te pomoči ni dobil. Če država ne nudi denarne socialne pomoči, potem oseba zanjo ne bo prosila. Če v postopku ni zatrjeval, da mu je bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialni storitev in izvajanja osnovnih pravic, bi morala toženka dejansko stanje ugotoviti tako, da bi mu postavila pravno relevantna (pod)vprašanja, pridobiti pa bi morala tudi relevantne informacije o izvorni državi. Pri ugotavljanju tveganja za preganjanje ali resno škodo ni nujno vezana in omejena na tista dejstva, ki jih samoiniciativno navede prosilec, še posebej ne, če so določena relevantna dejstva o državi izvora prosto dostopna in bi jih toženka morala priznati.

_Bistvene navedbe toženke_

7. Toženka se v odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je izpodbijano odločbo izdala brez pridobivanja informacij o izvorni državi, saj je lahko dejansko stanje popolnoma ugotovila na podlagi tožnikovih izjav v prošnji za mednarodno zaščito. V tej niso navedene nobene okoliščine, ki bi jih bilo na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite, mogoče vrednotiti kot preganjanje ali resno škodo.

_O sodni presoji_

8. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 12. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

14. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da v Maroku ni bil ogrožen in da se tam ni pripetil noben konkreten dogodek, zaradi katerega bi iz države odšel. Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito je jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj so tam zaslužki prenizki. Pri tem ga je vodila želja po boljšem življenjskem standardu, želi pa se tudi poročiti.

15. Sodišče lahko sprejme njegove izjave o tem, da so zdravstvene storitve v Maroku drage in da je tam težko najti zaposlitev, vendar pa takšno dejansko stanje ni značilno le za tožnikovo izvorno državo, temveč tudi za številne evropske države, med drugimi tudi za Republiko Slovenijo. Tožnik je povedal, da je v Maroku opravljal različna dela (delal je kot krojač in zasebni varnostnik, na glavni obravnavi je izpovedal, da je delal tudi kot ulični prodajalec), in da je bil njegov prihodek okoli 250 EUR na mesec. Zato je pravilna dokazna ocena toženke, da ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela.

16. Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da mu njegov zaslužek ni omogočal preživetja, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je v Maroku imel plačano delo. Navedel je, da ima zdravstvene težave, vendar si zdravljenja ni mogel privoščiti, ker so zdravstvene storitve v izvorni državi drage. Tega, da ima zdravstvene težave ni izkazal (niti ni povedal katere težave naj bi imel), enako pa velja tudi za njegove izjave, da je v Maroku potreboval plačljive zdravstvene storitve in da so mu bile tam kršene njegove temeljne pravice.

17. Povedal je, da v izvorni državi ni zaprosil za denarno socialno pomoč, zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi mu morala toženka v zvezi s tem postaviti konkretna (pod)vprašanja, sama raziskovati dejansko stanje ter pridobivati informacije o stanju v Maroku. Če prosilec glede ogroženosti ne poda nobenih relevantnih trditev, tožena stranka informacij ni dolžna pridobivati. Kot že ugotovljeno, je tožnik celo potrdil, da v Maroku ni bil ogrožen, zato ni jasno, katere okoliščine naj bi toženka ugotavljala dodatno. Če je tožnik menil, da je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo kakorkoli neraziskano, bi to lahko pojasnil na glavni obravnavi. Dokaza s svojim zaslišanjem v tožbi ni predlagal, to je storil šele na glavni obravnavi. Izpovedal je, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, pa tudi zato, ker je bil kot ulični prodajalec s strani državnih organov večkrat deležen mučenja (ti naj bi ga aretirali in maltretirali). Zaradi tega ni nikoli prestajal zaporne kazni, so mu pa z njo grozili. Tega v upravnem postopku ni povedal, ker je bil v šoku. Ko mu je bilo predočeno, da je na osebnem razgovoru dejal, da v Maroku ni bil ogrožen in da se mu tam ni zgodilo nič konkretnega, je zaslišan vztrajal, da je že na osebnem razgovoru dejal, da so ga maroški državni organi maltretirali, ker se je velikokrat udeležil demonstracij. Dodal je še, da se mu zdi nečloveško, če bi ga izgnali iz Evrope, saj ni ničesar storil. Takšna odločitev bi ogrozila njegovo življenje. Sodišče tej izpovedbi ni moglo slediti, saj tožnik do glavne obravnave niti v prošnji za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru ni izjavil, da bi ga v Maroku kdo ogrožal ali maltretiral, prav tako pa do tedaj ni omenjal nobenih demonstracij.

18. Teh naknadnih navedb tožnika (o mučenju in maltretiranju s strani državnih organov ter o sodelovanju na demonstracijah) sodišče ni moglo upoštevati, saj tako določa tretji odstavek 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1. Stranke namreč v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Te navedbe so bile nedvomno podane prepozno, pri čemer je zamudo glede njihovega navajanja pripisati krivdi tožnika. Glede na to, da je ta na osebnem razgovoru povedal, da v Maroku ni bil ogrožen in da ni bilo nobenega konkretnega dohodka, zaradi katerega bi izvorno državo zapustil, sodišče ocenjuje, da njegova izpoved na glavni obravnavi o tem, da o mučenju s strani državnih organov ni povedal prej, ker je bil v šoku, ni verodostojna, zato je ni mogoče sprejeti.

19. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pritrdilo toženki, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

20. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

21. Tožnik opozarja, da je Ustavno sodišče pristojnim organom naložilo, da morajo po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev zakonsko določenih pravic. Pri tem niso vezani le na navedbe ali predložene dokaze prosilca, temveč morajo sami zbrati vse potrebne podatke. Tožnik sicer ni navedel, na katero odločbo Ustavnega sodišča se ta trditev nanaša; verjetno je imel v mislih odločbo U-I-292/09-9 Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011. S to odločbo je Ustavno sodišče v 18. točki pristojnim organom res naložilo, da morajo pridobiti podatke o izvorni državi, vendar v drugačnih okoliščinah. V omenjeni zadevi je moral organ s podatki o izvorni državi preveriti splošno verodostojnost izjav prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V konkretnem primeru pa tožnik ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi lahko izpostavljen takšni nevarnosti. Celo nasprotno, povedal je, da tam ni bil ogrožen.

22. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da mu je toženka tako ob vložitvi prošnje na mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru ponudila možnost, da navede še morebitne druge razloge za mednarodno zaščito oziroma, da doda druge okoliščine, o katerih se še ni izjavil, vendar je to odklonil. Jasno je povedal, da je iz izvorne države odšel zaradi socialnih in ekonomskih razlogov, s katerimi pa mednarodne zaščite ni mogoče utemeljiti v nobeni obliki. Kot je sodišče obrazložilo že zgoraj, tožnikovi prošnji tudi iz (sicer neizkazanih) zdravstvenih razlogov ni mogoče ugoditi, četudi velja, da so zdravstvene storitve v Maroku drage.

23. Ker je toženka vsebinsko pravilno in na zakonu pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.