Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo pritožnikovih navedb, prvič podanih na glavni obravnavi, postopalo pravilno. Tega ne spremeni sklicevanje na šok, kot razlog za zamudo pri navajanju relevantnih dejstev, saj ga je pritožnik dokazoval izključno z lastno (zelo pavšalno) navedbo (šele) na glavni obravnavi, pred tem (niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti ob osebnem razgovoru, niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu) pa ni omenjal psihične stiske oziroma psihičnih zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel in naj bi vplivale na njegovo zmožnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-6285/2023/5 (1222-16) z dne 24. 11. 2023, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, saj je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov, v postopku pa ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je celo zatrjeval, da v izvorni državi ni bil ogrožen. Glede navedb na glavni obravnavi (da je bil kot ulični prodajalec s strani državnih organov večkrat deležen mučenja ter o sodelovanju na demonstracijah) je presodilo, da so podane prepozno, pri čemer je zamudo glede njihovega navajanja pripisati prav tožnikovi krivdi. Ker je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da v Maroku ni bil ogrožen in da ni bilo nobenega konkretnega dogodka, zaradi katerega bi izvorno državo zapustil, je sodišče ocenilo, da njegova izpovedba na glavni obravnavi o tem, da o mučenju s strani državnih organov ni povedal prej, ker je bil v šoku, ni verodostojna in je ni mogoče sprejeti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, odločbo toženke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da bi Upravno sodišče moralo upoštevati razloge za mednarodno zaščito, ki jih je navedel na glavni obravnavi, saj je bil pri predhodnem navajanju razlogov za mednarodno zaščito v šoku in se zato ni spomnil vsega ter ni povedal, da je bil mučen s strani državnih organov, da so ga večkrat aretirali in maltretirali, ker je bil ulični trgovec, udeleževal pa se je tudi demonstracij. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 in Up-2195/06 ter poudarja, da je vprašanje njegovega psihičnega zdravja lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik ne nasprotuje temeljni ugotovitvi Upravnega sodišča, da razlogi socialne in ekonomske narave, ki jih je navajal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in ob osebnem razgovoru, niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, 1 ampak sodišču prve stopnje očita, da bi pri presoji utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito moralo upoštevati tudi okoliščine, ki jih je navedel (šele) na glavni obravnavi, tj. da je bil mučen s strani državnih organov v Maroku, ker je bil ulični trgovec in so ga večkrat aretirali in maltretirali, udeleževal pa se je tudi demonstracij. Teh okoliščin namreč do glavne obravnave ni navedel, ker je bil v šoku in se ni spomnil vsega.

7. Takšen očitek pritožnika pa je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo njegovih navedb, prvič podanih na glavni obravnavi, postopalo pravilno. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti.

8. Pritožnik utemeljeno opozarja na stališče Ustavnega sodišča2 o relevantnosti vprašanja prosilčevega psihičnega zdravja (še zlasti z vidika prosilčeve možnosti ustrezno pojasniti vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev v postopku mednarodne zaščite) za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe toženke. Takšnemu stališču v svoji praksi sledi tudi Vrhovno sodišče. V tej zvezi je namreč že sprejelo stališče,3 da mora biti sklicevanje na psihično stanje prosilca izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi. Tudi iz prej citiranih odločb Ustavnega sodišča je razvidno, da sta v tistih zadevah tožnika že v tožbah zatrjevala, da je njuno dojemanje realnosti hudo moteno oziroma njuno psihično stanje slabo, v dokaz svojim navedbam pa sta predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke oziroma takojšen zdravstveni pregled ter napotitev na morebitno zdravljenje.

9. V obravnavanem primeru pa je pritožnik šok, kot razlog za zamudo pri navajanju relevantnih dejstev, dokazoval izključno z lastno (zelo pavšalno) navedbo (šele) na glavni obravnavi, pred tem (niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti ob osebnem razgovoru, niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu) pa ni omenjal psihične stiske oziroma psihičnih zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel in naj bi vplivale na njegovo zmožnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče poudarja, da so bile pritožnikove navedbe nedvomno podane prepozno, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je zamudo pri njihovem navajanju mogoče pripisati prav pritožnikovi krivdi oziroma zakaj pritožnikove izpovedbe o tem, da o mučenju s strani državnih organov ni povedal prej, ker je bil v šoku, ne ocenjuje za verodostojno. Pritožnik dejansko nasprotuje dokazni presoji Upravnega sodišča glede njegove verodostojnosti, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov, saj niti v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih dejstev ali dejanskih okoliščin oziroma predlaga dokazov, ki bi pri Vrhovnem sodišču zbudili dvom v njegovo psihično stanje oziroma možnost izpovedovanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito.

10. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 46/2023 z dne 15. 3. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022. 2 Prim. z odločbo Up-2195/06-14 z dne 11. 9. 2007 in Up-771/06-15 z dne 15. 6. 2006. 3 Prim. s sodbo I Up 31/2016 z dne 31. 5. 2017.