Jedro

Mati tožnice je umrla po vrnitvi (pobegu) iz taborišča, doma, po 15. 5. 1945, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa po ZZVN-E.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. … z dne 1. 8. 2003, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožeči stranki ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj je izkazano, da je njena mati med vojno sicer bila izpostavljena prisilnemu ukrepu zapora in internacije, ni pa dokazano, da je v teh okoliščinah izgubila tudi življenje, to je, da je izgubila življenje v času, ko je zoper njo v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 trajal eden od prisilnih ukrepov, določenih v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), oziroma da je umrla med čakanjem na vrnitev na poti v domovino najkasneje do 31. 12. 1945. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da se je mati tožeče stranke iz internacije vrnila v domovino v maju 1945. Umrla je, kot navaja stranka, po vrnitvi iz bolnišnice 29. 6. 1945 na domu na B. ZZVN pa nedvoumno določa, v katerih primerih gre otrokom priznati status žrtve vojnega nasilja, to je če starš izgubi življenje v času, ko se je zoper njega v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 izvajal prisilni ukrep. Strankina mati je umrla 29. 6. 1945, torej že po koncu prisilnega ukrepa in po prihodu na svoj dom, zato po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni upravičena do priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po prej citirani določbi.

Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je njena mati umrla 29. 6. 1945 za posledicami izgnanstva, kar je nedvomno potrjeno. Njeno ime je na spomeniku padlih in žrtev v drugi svetovni vojni v C., s čimer ji je bilo že takoj po vojni priznano, da je njena smrt posledica izgnanstva, sicer pa se v celoti sklicuje na razloge iz pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema svojo odločitev iz izpodbijane odločbe, vztraja pri navedbah in ugotovitvah v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odločba US, 43/99, 12/00 – odločba US, 28/00, 1/01 – odločba US, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja po 2. členu ZZVN je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 10. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem in nasilno odvzeta staršem. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, v nadaljevanju ZZVN-E) je v 1. členu določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje.

V zadevi med strankama ni sporno, da je bila mati tožeče stranke A.A. zaradi sodelovanja z NOB dne 18. 4. 1944 aretirana na svojem domu ter odvedena v zapor v Goričane, od tam v zapor v Begunje in v taborišči v Nemčijo. Tik pred koncem vojne je iz taborišča pobegnila in se peš vrnila v domovino. Ker je bila domača hiša požgana, se je naselila pri sorodnikih na B., zaradi izčrpanosti, izmučenosti in bolezni pa je morala v bolnico. Po nekaj dneh se je iz bolnice vrnila domov na B. in dne 29. 6. 1945 umrla. Datum smrti je razviden iz kopije izpiska iz matične knjige umrlih. Gornje podatke potrjuje tudi potrdilo Arhiva RS, št. … z dne 4. 2. 2003. Glede na navedbe tožeče stranke ter listine v upravnih spisih datum smrti njene matere ni sporen. Jasno razvidno je, da je mati tožeče stranke A.A. umrla 29. 6. 1945. To pa je po uradnem koncu druge svetovne vojne na naših tleh, torej po 15. 5. 1945, ki ga ZZVN določa kot konec obdobja, v zvezi s katerim je mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Ker je torej mati tožeče stranke umrla po 15. 5. 1945, torej ni izgubila življenja v zgoraj navedenih zakonsko določenih okoliščinah, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN-E. Za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge.

Sodišče glede pritožbenih navedb tožeče stranke, na katere se sklicuje v tožbi, še pripominja, da je Zakon o žrtvah vojnega nasilja eden od zakonov, s katerimi želi Republika Slovenija dati zadoščenje svojim državljanom in jim priznati, da so med drugo svetovno vojno trpeli takšna nasilna dejanja oziroma prisilne ukrepe okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev, da se jih lahko šteje za žrtve vojnega nasilja in se jim iz tega statusa določi pravice v obliki materialne odmene za prestano trpljenje. Ta status in pravice pa se lahko priznajo le tistim, ki izpolnjujejo z zakonom točno določene pogoje. Tožeča stranka se je v pritožbi sklicevala tudi na datum 31. 12. 1945, vendar ta velja le za primere, ko je starš umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino v času do 31. 12. 1945, kot je pravilno pojasnila v izpodbijani odločbi tožena stranka. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZZVN-G) je namreč v 1. členu med drugim določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Glede na to, da se je mati tožeče stranke vrnila domov, uporaba tega določila pri odločanju glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi ni možna. Z novelo ZZVN-G je zakonodajalec pojem »umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja« sicer v časovnem pogledu res razširil do 31. 12. 1945, ni pa ga razširil na vse osebe, ki so umrle zaradi prestanega vojnega trpljenja, temveč samo na tiste, ki so zaradi posledic vojnega nasilja umrle (po 15. 5. 1945) že na poti v domovino. Tožničina mati pa v ta krog oseb ne more biti vključena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.