Jedro

Prosilec za državljanstvo RS mora imeti lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal, ali drug trajen vir preživljanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka 12. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter s sklicuje na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da je tožnico sicer po določbi 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR dolžan preživljati njen mož, ki je državljan Republike Slovenije, toda v obravnavanem primeru njen mož ni zaposlen in nima trajnega vira preživljanja, zato pogoj, ki ga predpisuje določba tretjega odstavka 12. člena ZDRS ni izpolnjen.

3. Tožnica vlaga zoper izpodbijano sodbo revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje opravilo nejavno sejo in ji je s tem, ko ji odgovora na tožbo tožene stranke ni vročilo, odvzelo možnost udeležbe v postopku kot enakopravne stranke, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. V obravnavani zadevi zadostuje, da tožnica dokazuje, da jo je po ZZZDR dolžan preživljati njen mož. Ni samo dokazilo o formalni redni zaposlitvi edino dokazilo o tem, da je ta pogoj izpolnjen. Po sedaj veljavni sodni praksi sodišče splošne pristojnosti, ko odloča o preživninski obveznosti, upošteva dejansko sposobnost pridobivanja dohodkov za družino, ne pa samo zavezančevo formalno zaposlitev. Tožnica ima pravico, da se jo pred vsemi sodišči tretira na enak način. Če bi vložila tožbo na razvezo, bi bila v celoti upravičena terjati od svojega moža zase preživnino, ki bi jo sodišče tudi moralo prisoditi, ne glede na to, da njen mož ni v rednem delovnem razmerju. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje vse pogoje iz tretjega odstavka 12. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po tej zakonski določbi pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj dve leti poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), pravilno uporabilo materialno pravo. Zakonitost izpodbijanega akta v upravnem sporu se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje tega akta.

10. Kot izhaja iz predloženih spisov, tožnica v upravnem postopku ni izkazala, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, kar pa je po tretjem odstavku 12. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS z zakonom določen pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po določbi 5. člena v času odločanja v upravnem postopku veljavne Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94) pa se šteje, da ima oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo, zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, če dokaže, da: je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka; prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v Republiki Sloveniji; ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v 1. alineji; ga je po ZZZDR dolžan preživljati kdo drug. To pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo RS bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja. Iz predloženih spisov izhaja, da sta tožnica in njen mož v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da torej tožnica s tem, ko ni izkazala trajnega vira preživljanja, ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno odločila, da se tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi.

11. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen revizijski ugovor, da je pogoj trajnega vira preživljanja izpolnjen že s tem, da je tožnico po ZZZDR dolžan preživljati njen mož, ne glede na to, da kot brezposelna oseba tudi sam nima izkazanega trajnega vira preživljanja. Obveznost preživljanja zakonca po 50. členu ZZZDR je namreč splošni pogoj, ki pa ga v postopku pridobivanja državljanstva RS ni mogoče upoštevati samega po sebi, ne da bi bil izkazan tudi zakončev dohodek in s tem tudi tožničin vir preživljanja v višini, kot jo določa Uredba Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnica v tožbi niti ni predlagala. Tožnica v tožbi ni navedla nobenih takšnih okoliščin in dejstev, zaradi katerih je bilo treba zaslišati in bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Glede na to, da je bila v obravnavani zadevi odločilna presoja pravilne uporabe materialnega prava, v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pa ni bilo sporno, izvedba glavne obravnave ne bi v ničemer mogla spremeniti v postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja, zato opustitev glavne obravnave v tem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno torej ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena, drugim odstavkom 59. člena ter prvim odstavkom 107. člena ZUS-1. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje odgovora tožene stranke na tožbo ni vročilo tožnici. Opustitev tega v tem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj tožena stranka v tem odgovoru ni navedla nobenih za odločitev v zadevi pravno pomembnih okoliščin, temveč je le navedla, da vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

14. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker tožnica z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).