Jedro

V konkretni zadevi je tožnik z istim delodajalcem (toženo stranko) podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Za (edino) očitano kršitev, ki naj bi bila s strani tožnika izvršena v času veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi (tožniku se je očitalo, da je neupravičeno izostal od dela), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila podana. Na takšni podlagi je pravilno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo tožnikovo neto plačo, kot jo je prejemal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ta okoliščina (neto plača) pa pri odločanju ni relevantna, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in upoštevati, kakšna je bila tožnikova bruto plača, ki jo je v tem obdobju prejemal pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožnika pa v celoti in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (razen glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010) ter v celoti v III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (t.j. v I. točki izreka in II. točki izreka glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010) se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na specifikacijo razlike v plači, podane na naroku dne 22. 3. 2011, se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010, ampak na podlagi odločbe sodišča dne 17. 5. 2011. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 3. 2010 do 17. 5. 2011 obračunati za vsak mesec bruto znesek razlike v plači, nato pa po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen mesečni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake mesečne razlike v plači od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR in po odvodu dajatev izplačati tožniku neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila ter priznati vse druge pravice iz dela, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 5.000,00 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 2.428,40 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, zaobseženo v drugem odstavku II. točke izreka, je tožnik vložil predlog za izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbo. Hkrati je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek III. točke izreka) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaobsežena v drugem odstavku II. točke izreka, tožnik navaja, da sodišče prve stopnje pri prisoji razlike v plačah, ni upoštevalo specifikacije bruto razlike v plači v višini 2.300,00 EUR, podane na naroku dne 22. 3. 2011, zaradi česar je v tem delu podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevani odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tožnik navaja, da je le-ta prisojena prenizko. Ob upoštevanju okoliščin primera, bi morala biti odmerjena vsaj v višini osmih bruto plač, torej v višini vtoževanega zneska. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dopustno podati zaradi kršitev, ki so bile storjene v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, napačno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne odpove le zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ampak tudi zaradi kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno in življenjsko nevzdržno. V potrditev svojih pritožbenih navedb se tožena stranka sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/2007 z dne 26. 1. 2009. Meni, da ni bistveno, ali je pogodba o zaposlitvi, veljavna v času storitve kršitve, že prenehala veljati in se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v smeri očitanih kršitev podane trditve in predlagani dokazi tožene stranke za ta spor brezpredmetni. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zvezi z očitanimi kršitvami zamudila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, se ne da preizkusiti. S tem v zvezi je tožena stranka predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi ni upoštevalo okoliščine, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju (s polnim delovnim časom) pri dveh delodajalcih. V zvezi s prisojeno odškodnino tožena stranka navaja, da le-ta po višini ni dokazana. Izpodbijana sodba o podanih elementih odškodninske odgovornosti nima razlogov. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, na kakšni dejanski podlagi je tožniku priznalo stroške v tako odmerjeni višini, zaradi česar tudi v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga po 1. in 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku, z izjemo dela glede vtoževane odškodnine, v celoti ugodilo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni dokazala, da je obstajal utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), zato je zaključilo, da je le-ta nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga za presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sprejema razloge, ki jih je navedlo v utemeljitev te svoje odločitve (stran 5 in 6 obrazložitve).Očitane kršitve, ki jih je tožnik storil v času, ko je opravljal funkcijo direktorja, ne morejo nuditi podlage za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je pogodba o zaposlitvi, ki se je nanašala na to obdobje, že predhodno prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje, zato je tožena stranka ni mogla več zakonito izredno odpovedati oziroma tožniku podati izredne odpovedi zaradi kršitve te pogodbe. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1251/2007 z dne 2. 10. 2008. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke, ki to stališče izpodbijajo, so materialnopravno zmotne. Zaradi neprimerljivosti se tožena stranka s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/2007 z dne 26. 1. 2009. V tej zadevi je bila dejanska situacija drugačna. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo do spremembe delodajalca, pri čemer je tožnica s toženo stranko kot delodajalcem prevzemnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa ni prišlo do spremembe delodajalca, ampak je tožnik z istim delodajalcem podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Za (edino) očitano kršitev, ki naj bi bila s strani tožnika izvršena v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje (tožniku se je očitalo, da je neupravičeno izostal od dela), pa je po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo (in te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), da ni bila podana, za kar je navedlo tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja.

Glede na to, da zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga za presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zadostuje za ugotovitev njene nezakonitosti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede očitanih kršitev, ki naj bi jih tožnik storil v času, ko je bil direktor tožene stranke, zamudila tudi subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (110. člen ZDR), odveč, posledično pa so brezpredmetne tudi vse v tej smeri podane pritožbene navedbe tožene stranke.

Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 (I. točka izreka) in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010 (del prvega odstavka II. točke izreka), pravilna.

V preostalem pa pravdni stranki odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbijata.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 17. 5. 2011 (na podlagi odločbe naslovnega sodišča), pri čemer ni upoštevalo svoje siceršnje ugotovitve, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožena stranka namreč v pritožbi utemeljeno navaja, da delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih istočasno (z izjemami, ki jih opredeljuje 146. člen ZDR). V primeru, če se delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, za to obdobje ni upravičen do priznanja delovnega razmerja. Z ozirom na navedeno je mogoče ugotoviti trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki samo do dneva tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje ni navedlo točnega datuma, kdaj se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu (ugotovilo je le, da naj bi bilo to aprila 2010), zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno.

V posledici ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi ter ob dejstvu, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači med plačo, ki jo prejema pri novem delodajalcu in plačo, do katere bi bil upravičen pri prejšnjem delodajalcu, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, in sicer za obdobje od 1. 3. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje. Enako velja za regres za letni dopust. Glede izplačila razlik v plači je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugotovilo utemeljenost tožnikovega zahtevka, pri čemer pa ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo na naroku dne 22. 3. 2011 podane tožnikove specifikacije, kjer je ta opredelil mesečno bruto razliko v plači v višini 2.300,00 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo. Sicer pa o tako opredeljenem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje tudi ni odločilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2010. Pritožbeno sodišče uradoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje te svoje odločitve ni posebej obrazložilo in da je tudi sicer onemogočen njen materialnopravni preizkus, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi pri tej odločitvi je namreč treba upoštevati trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, kar bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo predhodno že pojasnjeno, ugotoviti v ponovljenem sojenju. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik morda regres prejel tudi pri drugem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova plačila odškodnine po 118. členu ZDR prisodilo znesek 5.000,00 EUR, razliko do zahtevanih 25.000,00 EUR pa je zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 8) izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tako prisojene odškodnine upoštevalo tožnikovo neto plačo v višini 1.800,00 EUR. Ta okoliščina pa, glede na določbo 118. člena ZDR (upošteva se bruto plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), pri določitvi vtoževane odškodnine ni relevantna. Pravno pomembne ugotovitve, koliko povprečno je znašala tožnikova (bruto) plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine materialnopravno napačno upoštevalo tudi dejstvo, da so bile tožniku sicer priznane vtoževane razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2010 do 17. 5. 2011. Ta okoliščina namreč, glede na določbo 118. člena ZDR, pri določitvi vtoževane odškodnine ni relevantna.

Ob upoštevanju navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno, pritožbi tožnika pa v celoti ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo v II. točki izreka, z izjemo dela, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010 ter v celoti v III. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih razlogov tožene stranke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa navaja, da je obrazložitev te odločitve preskopa.

Ker tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe zaobsežen v I. točki izreka in II. točki izreka, glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pritožbene obravnave ni razpisalo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dlje časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče bi bila s tem, strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine (datuma zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu in višino tožnikove bruto plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu ponovno odločiti. V primeru nejasnosti v zvezi s postavljenim zahtevkom iz naslova razlik v plači naj se posluži pooblastil iz 285. člena ZPP. Ponovno bo moralo odločiti tudi o pravdnih stroških, pri čemer naj tudi to svojo odločitev ustrezno obrazloži, da bo omogočen njen preizkus.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

O delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na specifikacijo razlike v plači, podane na naroku dne 22. 3. 2011, sodišče prve stopnje ni odločilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe.