Jedro

V 119. členu ZUTD je rok 30 dni za prijavo pri zavodu in uveljavitev pravice do denarnega nadomestila določen kot pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila v polnem trajanju. Posebej in izrecno pa je določeno, da se lahko denarno nadomestilo uveljavlja po tem roku. Če se uveljavlja nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, do dneva vložitve zahteve. Čeprav je tožnik vlogo za vpis v evidenco brezposelnih oseb, kakor tudi vlogo za priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, vložil po preteku 30 dni od prenehanja obveznega zavarovanja, ni izgubil pravice do nadomestila, temveč se mu skrajša dolžina njegovega prejemanja. Zato je bila njegova zahteva za priznanje te pravice nezakonito zavržena kot prepozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko zavrglo (I. točka izreka) in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 2. 2014 in sklep št. ... z dne 4. 7. 2013 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (III. točka izreka) ter da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 399,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka je pritožbo vložila prvotožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da iz 119. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) izhaja, da je pri 30-dnevnem roku treba ločevati dvoje pravnih dejanj, in sicer dejanje prijave pri zavodu kot brezposelna oseba oziroma iskalec zaposlitve in za vodenje v evidenci brezposelnosti ter dejanje vložitve zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu je materialnopravni rok, saj je prijava pri zavodu eden od pogojev, da se oseba sploh šteje za brezposelno osebo (prvi odstavek 8. člena ZUTD) in s tem eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, to je materialne pravice. Rok za prijavo ima značaj imperativnega materialnega roka, ki ga je potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Po izteku tega roka ugasne sama pravica do nadomestila in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo. Pravice kot instituti materialnega prava se uveljavijo z vložitvijo zahteve kot institutom procesnega prava. Tudi zahtevo je potrebno uveljaviti v rokih, določenih z zakonom. Tako prvi odstavek 119. člena ZUTD določa 30-dnevni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Ta rok pa je procesni rok. Tak zaključek potrjuje nadaljevanje 119. člena ZUTD. Sankcija za zamudo procesnega roka iz prvega odstavka 119. člena ZUTD za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, je omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila, zamudo materialnega roka, določenega v prvem odstavku 119. člena ZUTD, pa ima za posledico izgubo same pravice. V zvezi s stališčem sodišča, da je namen zakonodajalca razviden iz pojasnila k 119. členu ZUTD (poročevalec DZ, št. 86/10) in se odraža v dejstvu, da zamuda roka po predlagani ureditvi nima več za posledico izgubo pravice, se tožena stranka sklicuje še na 31. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter na peti odstavek citirane določbe, ki je določal, da zavarovanec denarnega nadomestila ni mogel uveljaviti, če je od prenehanja obveznega zavarovanja poteklo 60 dni, tudi v primeru, če bi se pravočasno prijavil na zavodu, v roku 30 dni od prenehanja obveznega zavarovanja. Pravica mu je ugasnila. 119. člen ZUTD določa le rok, v katerem se mora zavarovanec prijaviti na zavod in po poteku katerega mu pravica ugasne, ne določa pa več roka, v katerem mora zavarovanec uveljavljati pravico do denarnega nadomestila, po katerem bi mu pravica ugasnila. Če zavarovanec zamudi 30-dnevni rok za uveljavljanja pravice, mu le-ta ne ugasne, skrajša pa se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila za dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve. V Poročevalcu je bilo k obrazložitvi 119. člena predloga ZUTD mišljeno, da v primeru pravočasne prijave na Zavod RS za zaposlovanje pravica do denarnega nadomestila ne ugasne, oziroma zamuda roka nima več za posledico izgubo pravice, pravica se le skrajša za čas od 31. dneva po prenehanju obveznega zavarovanja do vložitve zahteve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 2. 2014 in sklep št. ... z dne 4. 7. 2013, s katerim je bila tožnikova zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavržena, ker je zamudil 30-dnevni rok za prijavo v evidenco brezposelnih oseb po prenehanju obveznega zavarovanja.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je pri tožniku obvezno zavarovanje trajalo do 23. 11. 2012. Vlogo za vpis v evidenco brezposelnih oseb in v evidenco iskalcev zaposlitve, kakor tudi vlogo za priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pa je vložil po 30 dneh od prenehanja obveznega zavarovanja.

7. ZUTD v prvem odstavku 119. člena določa, da pripada zavarovancu denarno nadomestilo z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dne po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do vložitve zahteve.

8. V citirani določbi je rok 30 dni za prijavo pri zavodu in uveljavitev pravice do denarnega nadomestila določen kot pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila v polnem trajanju. Posebej in izrecno pa je določeno, da se lahko denarno nadomestilo uveljavlja po tem roku. Če se uveljavlja nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, do dneva vložitve zahteve. Zakon v tej ali v drugi določbi, izrecno ne določa, da bi se moral zavarovanec v roku 30 dni prijaviti pri zavodu in da v primeru, če se ne bi prijavil v tem roku, da bi izgubil pravico do denarnega nadomestila.

9. Glede na takšno ureditev določeno v 119. členu ZUTD, zamuda roka 30 dni nima več za posledico izgubo pravice, pač pa skrajšanje dolžine prejemanja nadomestila in sicer za koledarske dneve, ki pretečejo od 31 dneva po prenehanju zavarovanja oziroma razloga za mirovanje roka za prijavo. Zato je glede na vse navedeno zmotno stališče pritožbe, da bi bil za prijavo na zavodu določen 30-dnevni prekluzivni materialni rok, rok za uveljavljanje pravice do nadomestila pa ne bi bil prekluziven.

10. V zvezi z ureditvijo tega vprašanja v prejšnjih predpisih, pritožbeno sodišče poudarja, da je Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) to vprašanje v primerjavi z ZUTD, urejal drugače. V petem odstavku 31. člena ZZZPB je bilo določeno, da zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po preteku 60 dni po prenehanju delovnega razmerja oziroma po preteku roka 30 dni po prenehanju razlogov iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Pomeni, da je bil za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila določen prekluzivni rok. Takšna ureditev pa je veljala do uveljavitve Novele (Ur. l. RS, št. 69/1998, v nadaljevanju ZZZPB-D). Pred tem je bilo v 18. členu ZZZPB določeno, da pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pridobi zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj 9 mesecev ali 12 mesecev s presledki v zadnjih 18 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. To pomeni, da je bilo za prijavo na zavodu izrecno določen materialni prekluzivni rok. Že od uveljavitve ZZZPB-D pa zakon za prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje ne določa več 30-dnevnega prekluzivnega materialnega roka. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 25/1999 z dne 13. 4. 1999. 11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju takšnega stališča utemeljeno obe izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, saj zadeve še ni obravnavala po vsebini, z ugotavljanjem dejanskega stanja v zvezi s pravico do denarnega nadomestila, pa bi ne samo prevzelo pristojnosti upravnega organa, pač pa bi bilo tudi ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, hkrati pa tudi neekonomično.