Jedro

Na podlagi prepričljive ugotovitve komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2011 je bila tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 70% in bolezni 30% priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lažje delo, z določenim premeščanjem bremen do teže 5 kg, delo ki ne zahteva fine spretnosti prstov, grobega prijema ali stalnih stereotipnih stikov prstov v pest, v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne na mrazu ali vročini) in psihično neobremenjujoče s krajšim delovnim časom 4-ure dnevno, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2011 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 11. 2011 in 14. 6. 2011 in uvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s 100% s pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2011 dalje ter da mu je tožena stranka to dolžna izplačati oziroma poračunati z že prejetim nadomestilom za čas čakanja na drugo ustrezno delovno mesto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do izplačila. Dokončno odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2011 je v tretjem odstavku dopolnilo tako, da je dodalo še omejitev: brez dela z ali ob strojih, pri katerih bi se lahko poškodoval ali ogrožal zdravje drugih ob izgubi zavesti. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ga od 5. 4. 2014 uvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 100% s pravico do invalidske pokojnine oziroma podredno, da se toženi stranki naloži izdajo take odločbe; za obdobje od 1. 7. 2011 do 4. 4. 2014 pa mu mora tožena stranka izračunati delno invalidsko pokojnino z dodatki za 4 ure dnevno, za preostale 4 ure dnevno pa polovico že dosojenega denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo oz. zaposlitev.

3. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti. Ta ugotovitev temelji na izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni več zmožen za delo prodajalca na terenu, prav tako ne za delo ključavničarja, je pa s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ki jih je zanj predvidela tožena stranka v izpodbijanih odločbah ter z dodatno omejitvijo, kakršna je navedena zgoraj.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker tožniku ni bila dana možnost neposrednega zaslišanja člana komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče prve stopnje je člana te komisije sicer vabilo na narok za glavno obravnavo, kar kaže na to, da je tudi samo štelo, da s pisnimi dopolnitvami izvedenskega mnenja niso bile razjasnjene vse okoliščine, od katerih je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Vabljeni član komisije je opravičil svoj izostanek, sodišče pa posledično ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih) je podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem člana za fakultetna izvedenska mnenja. Iz istega razloga je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi se zaslišanje člana izvedenske komisije lahko odrazilo v drugače ugotovljenem dejanskem stanju. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni vztrajal pri zaslišanju člana izvedenske komisije. Tožnik je vztrajal pri tem, da se določi drugega izvedenca. V predlogu za zaslišanju drugega izvedenca je subsumiran tudi predlog za razjasnitev vseh dilem v zvezi z prvotnim izvedencem. V predlogu za angažiranje drugega izvedenca je tako vsebovan tudi predlog za pisno dopolnitev mnenja ali ustno zaslišanje prvotnega izvedenca. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celoti posledica poškodbe pri delu. Pri presoji vzrokov niso relevantni le neposredni, temveč tudi posredni vzroki. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da se posledica poškodbe pri delu lahko ugotavljajo le, če poškodba v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. Upoštevati je potrebno tudi tako-imenovane posredne vzroke. Načelo kontradiktornosti je bilo kršeno tudi s tem, da tožnik ni bil zaslišan. Sodišče ni pojasnilo zakaj tega dokaza ni izvedlo. Na kršitev kontradiktornosti je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, sodišč je tako prekršilo svojo obveznost iz 22. člena Ustave RS in iz drugega odstavka 287. člena ZPP.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 367. člena ZPP).

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče ni pojasnilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje člana komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Tožnik s tem uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na narok razpisan za 30. 6. 2014 posebej povabilo tudi člana komisije za fakultetna izvedenska mnenja prof. dr. A. A. Z vabilom na narok mu je vročilo tudi pripombe tožnika na prvo dopolnitev izvedenskega mnenja in ga posebej pozvalo, da pisno odgovori na te pripombe, če se naroka ne bo mogel udeležiti. Izvedenec je to storil v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja in v njej podrobno odgovoril na tožnikove pripombe. Sodišče prve stopnje je tako že ob razpisu naroka predvidelo možnost, da vabljenega izvedenca ne bo zaslišalo na naroku za glavno obravnavo in da zadostuje, da pisno odgovori na tožnikove pripombe. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče ni bilo vezano na prvotno odločitev, da zasliši člana komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Gre za sklep procesnega vodstva, na takšne sklepe pa sodišče ni vezano (tretji odstavek 329. člena ZPP).

9. Zmotno je revidentovo stališče, da je v njegovi zahtevi, da se imenuje drugega izvedenca zajeta tudi zahteva, da se na naroku zasliši prvotno imenovanega izvedenca. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili do tožnikovega predloga za imenovanje novega izvedenca in jima ni mogoče očitati, da nista predvideli, da je po mnenju tožnika, izraženem šele v reviziji, v takšnem predlogu (po načelu več je tudi manj) vsebovan tudi predlog, da se na naroku za glavno obravnavo zasliši člana komisije za fakultetna izvedenska mnenja.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika. Vendar pa tožnik takšnega dokaznega predloga sploh ni podal. Tudi sicer je zmotno revizijsko stališče, da bi sodišče druge stopnje na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka moralo paziti po uradni dolžnosti. Pri zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (neobrazložen sklep o zavrnitvi dokaznega predloga) bi lahko šlo kvečjemu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, na takšno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Prav tako pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neutemeljena je revizijska navedba, da bi sodišče ob pravilni uporabi določbe 60. člena ZPIZ-1 moralo ugotoviti, da je tožnikovo zdravstveno stanje v celoti posledica poškodbe pri delu. S to navedbo tožnik dejansko uveljavlja zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Ali je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe pri delu in kakšen je delež vsakega od navedenih razlogov, če sta oba prispevala k nastanku invalidnosti, je vprašanje ugotovitve dejanskega stanja in ne vprašanje uporabe materialnega prava. To dejansko stanje se ugotavlja s pomočjo izvedenca, saj sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Sicer pa je komisija za fakultetna izvedenska mnenja upoštevala, da je večina tožnikovih zdravstvenih težav posledica poškodbe pri delu, zaradi česar je tudi soglašala z oceno invalidske komisije I. in II. stopnje o tem, da je tožnikova invalidnost v višini 70 % posledica poškodbe pri delu, v višini 30 % pa posledica bolezni.

12. Na podlagi prepričljive ugotovitve komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranja pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

13. Tožnik z revizijo izpodbija celotno sodbo in sklep sodišča prve stopnje, kar pomeni da revizijo vlaga tudi zoper odločitev o zavrženju tožbe v delu s katerim je zahteval, da se ga od 5. 4. 2014 uvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do invalidske pokojnine oziroma podredno, da se toženi stranki naloži izdajo take odločbe. Sodišče prve stopnje je ta del tožbe utemeljeno zavrglo ob sklicevanju na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 4/2004 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 63. členom ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je tožbo potrebno zavreči, če o določeni dajatvi v predsodnem postopku ni bilo odločeno z dokončno odločbo in da o zahtevku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi dejanskega stanja po dokončni odločbi, ni možno odločati brez predhodnega upravnega postopka.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.