Jedro

Tožena stranka je tožnika z izpodbijano odločbo razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 30 % in bolezni 70 % in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, ni utemeljen.

Vprašanje razpoložljivosti delovnega mesta ne more vplivati na oceno invalidnosti. Po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1, so za nastanek invalidnosti ključnega pomena spremembe v zdravstvenem stanju in to takšne spremembe, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zavarovancu zmanjšajo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 11. 2011 in št. ... z dne 14. 6. 2011 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 100 % s pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2011 dalje ter, da mu je toženec le-to dolžan izplačati oziroma poračunati z že prejetim nadomestilom za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 11. 2011 v 3. odstavku dopolnilo tako, da se doda še omejitev: brez dela z ali ob strojih, pri katerih bi se lahko poškodoval ali ogrožal zdravje drugih ob izgubi zavesti (torej tudi ne na višini) ter odločilo, da v ostalem ostane odločba nespremenjena. S sklepom pa je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da ga sodišče od 5. 4. 2014 razvrstvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 100 % s pravico do invalidske pokojnine oziroma podredno, da naloži izdajo take odločbe tožencu, za obdobje od 1. 7. 2011 do 4. 4. 2014 in mu mora toženec izračunati delno invalidsko pokojnino z dodatki za 4 ure dnevno, za preostale štiri ure pa polovico že dosojenega denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, razliko med že izplačanimi dajatvami in na novo priznanimi pa mu je dolžan izplačati v 8 dneh.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek v točkah I, II in III v nasprotju z njegovim tožbenim zahtevkom. V vseh dopolnitvah je podal nešteto dopustnih in dopolnjenih ter spremenjenih zahtevkov, zlasti na glavni obravnavi štiri liste zahtevkov, po katerih je bilo sodišče dolžno odločiti. Meni, da je bilo zaslišanje izvedenca nujno, saj bi moral obširno pojasniti, v katerem obdobju so nastale določene bolezni in predvsem zakaj je prišlo do teh bolezni, česar ni storil v izvedenskem mnenju, pa bi to moral, da bi se ugotovilo, da je vsem boleznim vzrok poškodba pri delu. Leta 1988, ko se je poškodoval, ni imel niti ene bolezni. Po sodbi opr. št. Ps 2601/2005 priznane pravice se mu v novih postopkih samo odvzemajo, čeprav je prišlo do velikega poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče mu je v tem postopku odvzelo pravico, da bi izvedenca vprašal, ali poškodba pri delu lahko privede do vseh bolezni oziroma je 100 % vzrok za vse bolezni. Za kronično poslabšanje zdravstvenega stanja je kriv toženec zaradi nezakonitih postopkov, ko mu je dvakrat nezakonito odvzel pravico do nadomestila. Sladkorno bolezen so prvič ugotovili leta 2007, nato psoriatični artritis in polinevropatijo, ki se kasneje ob slabšanju sladkorne bolezni preimenuje v diabetično polinevropatijo, ki vodi k izgubi hoje in v kasnejšem obdobju k amputaciji nog ter k nešteto drugim boleznim, kot so bolezni črevesja, želodca, požiralnika, grla, za kar so po letu 2007 postavljene že vse diagnoze, vse skupaj pa potrdi še infarkt 5. 4. 2014. Meni, da vse bolezni izhajajo iz psihičnega pritiska po izgubi delovne sposobnosti opravljanja svojega poklica leta 1988. Tudi infarkt 5. 4. 2014 in izvidi dokazujejo 80 % zamašitev žile in ostalih žil 50 - 60 %, kar je dokaz za postopno slabšanje zdravstvenega stanja od leta 2007 do 2011. Iz tega razloga izpodbijana sodba v I. točki ni pravilna, saj bi ga sodišče moralo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti ali v III. kategorijo invalidnosti in kot vzrok določiti poškodbo pri delu. Meni, da bi sodišče moralo v II. točki odločiti tudi, da ni več zmožen za delo prodajalca na terenu. S III. točko izreka se strinja glede novega postopka, ne pa v preostalem. Zahteva, da se mu nemudoma izračuna invalidska pokojnina za 4 ure, za ostale 4 ure pa nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Sodišče tudi ni odločilo o poračunu teh prejemkov, plačilu razlike in plačilu odškodnine. Sodišče je napačno odločilo, da ne more odločati o pravnomočno zaključenem sodnem postopku. Nadalje opisuje še druga obolenja, ki so se mu pojavila kot npr. tumorji na črevesju, ledvični kamni in ciste. Sodišče se ni izreklo v zvezi s soglasjem toženca za samo zaposlitev po 4 ure. Sklicuje se na druge sodne postopke, ki se nanašajo na denarna nadomestila in navaja, da iz teh sodb ne izhaja, kako se bo zadeva uredila, če ostane v veljavi odločba o III. kategoriji invalidnosti in priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom. V tem primeru se mora upoštevati, da so bolezni 100 % vzrok poškodbe pri delu. Meni, da se na tej podlagi določa tudi višina vseh dodatkov pri osnovi za odmero delne invalidske pokojnine. Sklicuje se še na 397. člen in 163. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in na to, da mu pripada še polovica nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, saj mu te pravice ni mogoče odvzeti. Opozarja, da je bilo s prvotno sodbo opr. št. Ps 2601/2005 pravnomočno razsojeno o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Po njegovem ima zakon velike pomanjkljivosti, saj bi bilo bolje, da leta 2011 ne bi začel novega postopka, saj bi v tem primeru še vedno lahko imel polno nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), prav tako pa sodba po 14. točki ZPP nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, sodba pa nasprotuje tudi sama sebi. Podana je tudi kršitev 340. člena ZPP ter je napačno uporabljeno materialno pravo. Uveljavlja, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 7. 2011 in naloži tožencu, da mu izplačuje polovico nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo vse dokler je brezposeln in mu naloži v plačilo vse razlike invalidske pokojnine in nadomestila od 1. 7. 2011, skupaj z odškodnino v obliki zakonitih zamudnih obresti, podredno pa vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da mu je sodišče v tem postopku vzelo pravico, da bi izvedenca vprašal, ali poškodba pri delu lahko privede do vseh ugotovljenih bolezni. Sodišče, ki je sprejelo sklep, da se sodni izvedenec zasliši, na takšen sklep ni bilo vezano. Pri izvedbi tega dokaza z zaslišanjem izvedenca, tožnik ni vztrajal niti v eni od pripomb, ki jih je podal na podano izvedensko mnenje, niti na zadnji glavni obravnavi. Pri izvedbi takšnega dokaza tožnik v pritožbi že zato neutemeljeno vztraja (337. člen ZPP). Tožnik tudi neutemeljeno vztraja, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je poškodba pri delu iz leta 1988 privedla do vseh njegovih bolezni, to je do sladkorne bolezni, prilagoditvene motnje in ostalih bolezni.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 11. 2011 ter hkrati prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 14. 6. 2011. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 30 % in bolezni 70 % in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu z omejitvami: fizično lažje delo, z ročnim premeščanjem bremen do teže 5 kilogramov, delo, ki ne zahteva fine spretnosti prstov, grobega prijema z rokami ali ostalih stereotipnih stiskov prstov v pest, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ne na mrazu ali vročini, psihično neobremenjujoče s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2011 dalje. Hkrati je odločil, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo in da se je tožnik dolžan najkasneje v 30 dneh po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Enako je odločil toženec tudi z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2011 le, da je spremenil razmerje med vzrokoma nastanka invalidnosti in sicer ugodnejše za tožnika, zaradi poškodbe pri delu 70 % in bolezni 30 %. Toženec je odločitev z izpodbijanima odločbama glede delovne zmožnosti oprl na skladni mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, po katerih je pri tožniku poleg že ugotovljenih omejitev pri delu potrebna dodatna omejitev ter še časovna razbremenitev 4 ure dnevno. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije II. stopnje se je tožnik poškodoval med delovnim procesom 30. 9. 1988 in od tedaj obstaja pri njem spremenjena gibljivost desne roke, brez možnosti stiska pesti in fleksije in pri katerem 10 let kasneje ugotavljajo seropozitivni poliartritis, kasneje pa še depresivno motnjo ter sladkorno bolezen z diabetično polinevropatijo.

Sodišče prve stopnje je kljub enakima mnenjema invalidskih komisij, saj je invalidska komisija II. stopnje spremenila le razmerje vzrokov nastanka invalidnosti, v sodnem postopku zaradi predložene obsežne medicinske dokumentacije o poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja, zaprosilo za mnenje še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta je v mnenju 3. 1. 2014, ki ga je dne 3. 4. 2014, 3. 6. 2014 v sestavi specialistov medicine dela, prometa in športa, ortopedijo in interne medicine, še dopolnila, menila, da pri tožniku popolna izguba delovne zmožnosti ni podana. Podana pa je zmanjšana delovna zmožnost, ki se je dne 8. 6. 2011 še zmanjšala, vendar je še vedno zmanjšana za manj kot 50 % oziroma je prišlo pri tožniku do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da potrebuje poleg obstoječih še nove omejitve ter časovno razbremenitev 4 ure dnevno in sicer je poleg omejitev pri delu, ki jih je določil toženec, od istega datuma potrebna še dodatna omejitev brez dela z ali ob strojih, pri katerih bi se lahko poškodoval ali ogrožal zdravje drugih ob izgubi zavesti.

Sodišče prve stopnje je takšno mnenje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in strokovno obrazloženo tako glede posledic delovne nezgode leta 1988 in vseh bolezni, za katerimi tožnik trpi v vse večjem obsegu. Izvedenski organ se je do tistih tožnikovih pripomb, ki so se nanašale na oceno njegove delovne zmožnosti in na strokovna medicinska vprašanja v okviru medicinske znanosti, ustrezno opredelil. Jasno je opisal, da tudi ob upoštevanju motenega tvorjenja pesti, zavrte gibljivosti kazalca desne roke ter tretjega, četrtega in petega prsta leve roke (to so posledice poškodbe pri delu ugotovljene že v prvem postopku), depresivne motnje brez grobe psihopatologije in brez na psihološkem pregledu izkazanega upadljivega kognitivnega upada in sladkorne bolezni z diabetično polinevropatijo, GERBa, občasno levkoplakio glasilke ter terapevtsko urejenega in povišanega krvnega tlaka, tudi ob upoštevanju vpliva zdravil, ki jih tožnik jemlje, ni mogoče zaključiti, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Pri tem je izvedenski organ posebej opozoril, da nihče od tožnikovih lečečih specialistov ne navaja njegove popolne nezmožnosti za pridobitno delo.

Na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in priznanje pravice do invalidske pokojnine po 67. členu zakona zavrnilo, ne da bi dejansko stanje še dodatno razčiščevalo z drugim izvedencem ali z dodatnim izvajanjem dokazov. Pri tem je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo specialistov, ki so sodelovali pri izdelavi izvedenskega mnenja. Tožnik takšnega predloga tudi ni dal in tudi sicer je bilo na vse številne in ponavljajoče pripombe, ki se nanašajo na vprašanje delovne zmožnosti, strokovno odgovorjeno in razčiščeno bistveno vprašanje tega spora, ali je pri tožniku do dokončne odločbe toženca prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in ali je nastanek nove invalidnosti posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje pravilno skladno z že zavzetim stališčem in sodno prakso obrazložilo vprašanje nastanka nove invalidnosti ter poslabšanja že ugotovljene invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Izvedenski organ je v sestavi vseh treh specialistov svoje mnenje ustrezno in strokovno utemeljil glede posledic delovne nezgode leta 1988, kot tudi ugotovljenih bolezni in bil mnenja, da gre večina težav, ne pa vse, za kar se zavzema pritožba, na račun poškodbe pri delu in sicer je bil mnenja, da poškodba pri delu vpliva na invalidnost v višini 70 %, preostalih 30 % pa bolezen.

Poškodba pri delu je po definiciji določeni v 63. členu ZPIZ-1, poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mahaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Posledice poškodbe pri delu se torej lahko ugotavljajo v tem okviru, ne pa v okviru še vseh bolezni, za katerimi je tožnik zbolel kasneje, kot se je poškodoval pri delu, te bolezni pa niso neposredno povezane s poškodbo pri delu. Tožnik, ki sicer vztraja, da so bolezni nastale zaradi poškodbe pri delu, pa v pritožbi tudi sam navaja, da je do bolezni prišlo zaradi psihičnih pritiskov.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da vprašanje razpoložljivosti delovnega mesta ne more vplivati na oceno invalidnosti. Po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1, so za nastanek invalidnosti, ključnega pomena spremembe v zdravstvenem stanju in to takšne spremembe, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zavarovancu zmanjšajo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da ga sodišče od 5. 4. 2014 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu prizna pravico do invalidske pokojnine oziroma podredno, da naloži izdajo take odločbe tožencu, da mu za obdobje od 1. 7. 2011 do 4. 4. 2014 izračuna delno invalidsko pokojnine z dodatki za 4 ure dnevno, za preostale 4 ure pa polovico že dosojenega denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in mu prizna še razliko med že izplačanimi dajatvami, skladno z določbo 75. člena ZDSS-1, zavrglo, ker za vsebinsko obravnavanje zadeve niso izpolnjeni pogoji. Po 63. členu ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, tožeča stranka pa uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo 63. člena ter določbo 81. člena ZDSS-1, je predmet presoje v socialnem sporu dokončna odločba izdana v upravnem postopku in sicer na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe. Z dokončno odločbo je določen tudi predmet in obseg sodnega postopka, dokončnost upravnega akta pa je procesna predpostavka v socialnem sporu. Pomeni, da se ob pomanjkanju teh pogojev, če o določeni dajatvi v predsodnem postopku ni bilo odločeno z dokončno odločbo, lahko tožba zavrže, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje in še poudarilo, da o zahtevku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi dejanskega stanja po dokončni odločbi, ne more odločati brez predhodnega upravnega postopka. Tudi sicer je toženec edini pristojen za odločanje v novem postopku, ne pa sodišče, ki v skladu s citirano določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca in sicer kot je že poudarjeno, na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, to je do 18. 11. 2011. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi morebitna ugotovitev, da je vzrok III. kategorije invalidnosti poškodba pri delu, vplivala na vse dodatke. Namreč pri III. kategoriji invalidnosti je pri priznanju in odmeri posameznih denarnih dajatev, vzrok nastanka invalidnosti nepomemben oziroma v ničemer ne vpliva na višino dajatve.

Nadalje pritožba neutemeljeno vztraja, da je potrebno v izreku odločiti, da za delo prodajalca na terenu ni več zmožen. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odločalo o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Iz navedenega razloga, ker ugotovitev, da ni več zmožen za delo prodajalca na terenu, predstavlja dejansko stanje in ne pravice, sodi ta del v obrazložitev, ne pa v izrek.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.