Jedro

Pri obveznem zavarovanju lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ter posledično odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške.

Pritožuje se tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodba ni pravilna in zakonita, ker ne držijo ugotovitve sodišča, da je zaupal avtomobil, to je nevarno stvar, osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati. Voznik (stranski intervenient) je imel vozniško dovoljenje, torej je bil usposobljen ravnati z avtomobilom. V času prepustitve vozila in je bil trezen in popolnoma sposoben za vožnjo. Ključe je namreč stranskemu intervenientu dal že dopoldan in takrat je riziko obratovanja nevarne stvari prešel nanj. To, da se je stranski intervenient kasneje napil, ni povzročilo prehoda rizika nazaj na tožnika. Stranski intervenient je tudi vedel, da tožnik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, da bo vozil on ter, da kot mlad voznik ne sme uživati alkohola, in bi lahko odklonil vožnjo. Nepravično je, da bi moral odgovornost za lahkomiselna dejanja stranskega intervenienta nositi izključno tožnik. Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati vzročne zveze med alkoholiziranostjo stranskega intervenienta in nastalo škodo. Izvedenec je namreč ugotovil, da alkoholiziranost ni bila izključni razlog za škodni dogodek.

Tožena stranka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru s pritožbo uveljavljanih razlogov ter hkratnem uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč. Ugotovilo je, da je tožnikov osebni avtomobil, ko je prišlo do nesreče, v posledici katere vtožuje odškodnino, vozil vinjeni stranski intervenient, ki je zakrivil nesrečo. Ker je tožnik vedel, da je stranski intervenient vinjen in da je tako imenovani mlad voznik, ki ne sme imeti v krvi nič alkohola, je ocenilo, da je vozilo, ki je nevarna stvar, zaupal osebi, katera ni bila usposobljena ali upravičena ravnati z njo. Zato riziko obratovanja nevarne stvari ni prešel na stranskega intervenienta, temveč je kot njen imetnik na podlagi 4. odstavka 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovoren za škodo, ki je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, tožnik. Izhajalo je torej iz splošnih načel odškodninskega prava, kar pa ni pravilno.

Za nekatere stvari in dejavnosti, iz katerih izhaja velika nevarnost nastanka škode, je zakonodajalec predpisal obvezno zavarovanje. V Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOZP, ki je veljal v času nastanka obravnavanega škodnega dogodka) je kot ena od vrst obveznih zavarovanj predpisano tudi obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (15. do 29. člen ZOZP). Zakon sicer res govori o zavarovanju "lastnika", vendar pa, ker do škodnega dogodka pri tej vrsti zavarovanja lahko pride le z uporabo vozila in iz posesti vozila, je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila in se zavarovanje prenaša z vsakokratnim voznikom. To zavarovanje je torej smiselno povezano s krivdo voznika vozila, na katerega je vezano zavarovanje, in ne na krivdo lastnika vozila.

ZOZP kot specialni predpis v 17. členu taksativno našteva izključitve kritja zavarovalnice. Pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila nikoli nima voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda (1. točka); le za škodo na stvareh pa nima te pravice sklenitelj zavarovanja, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda (2. točka 17. člena). To pomeni, da zahtevki sklenitelja zavarovanja oz. lastnika vozila za škodo zaradi telesne poškodbe in prizadetega zdravja niso izključeni.

Ker je zavarovanje odgovornosti smiselno povezano s pojmom krivde voznika vozila, na katero je vezano zavarovanje, in ker je od tega odvisno, ali so zahtevki neke osebe izključeni iz zavarovalnega kritja, je za pravilno uporabo določb 17. in 20. člena ZOZP treba izhajati iz odgovornosti za nastalo prometno nesrečo. Kdor ni prispeval k nastanku prometne nesreče, je izvzet od udeležencev v nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V primerjavi z drugimi udeleženci je oškodovanec, lahko pa se seveda ugotavlja njegov soprispevek k nastanku škode (192. člen ZOR). Zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila je prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik. Zato so v 2. točki 17. člena ZOZP izključeni le njegovi zahtevki za škodo na stvareh. Torej je tožnik upravičen do izplačila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, ki mu je nastala kot sopotniku v lastnem vozilu, po zavarovalni polici obveznega zavarovanja, sklenjenega s toženo stranko.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo ugovora tožene stranke o soodgovornosti tožnika in ni odločalo o višini primerne odškodnine. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v tem primeru glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo, ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Ker gre za cel sklop pravnih vprašanj in bo potrebno opraviti več procesnih dejanj, ocenjuje, da ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP, če bi se postopek dopolnjeval na pritožbeni stopnji. Z ugotavljanjem celega sklopa odločilnih dejstev na pritožbeni stopnji, pa bi bilo poseženo tudi v ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Zato je na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo obravnavati vse ugovore, ki se nanašajo na soodgovornost tožnika za nastalo mu škodo ter odločiti o višini odškodnine, ki gre tožniku.

Posledično, zaradi odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških in bo o njih ter o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).