Jedro

V konkretni zadevi je bistveno, da je sodišče ugotovilo, da sklep UE A. z dne 30. 8. 2002, s katerim status zaščitene kmetije ni ugotovljen (kar je bilo tudi izhodišče za dedovanje), kasneje ni bil ne spremenjen in ne razveljavljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim je vsak od tožnikov v razmerju do toženca zahteval ugotovitev solastninske pravice na posameznih določno navedenih parcelnih številkah, vpisanih v zemljiški knjigi v vl. št. 652 in 292 k.o. ... in v vl. št. 15, 393 in 1250 k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper pravnomočno odločbo sta tožnika vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da je dokazni sklep sodišča, ki točno ne navaja izvedenih listin, nepopoln in v nasprotju z določbami ZPP, prav tako pa je izvedba dokaza s prečitanjem spisa neustrezna, saj bi moralo sodišče vpogledati in prebrati kvečjemu listine, ki se v spisu nahajajo. Sodišče tudi ni obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje strank. Menita, da se sodišči nista opredelili do ključnega dokaza - potrdila Upravne enote A. z dne 13. 4. 2005, iz katerega izhaja, da je imela omenjena kmetija status zaščitene kmetije. Takšen status kmetije pa izhaja tudi iz Odloka, ki bi ga sodišče moralo poznati po uradni dolžnosti. Zapuščinsko sodišče bi tako pri moralo pri odločanju upoštevati zaščiten status kmetije in v skladu z njim odločiti o dedovanju. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa je materialno pravo zmotno uporabilo tudi zato, ker ni upoštevalo določb Zakona o dedovanju in pri ugotavljanju velikosti nujnega deleža toženca ni upoštevalo premoženja, ki ga je le-ta dedoval na podlagi oporoke ter na podlagi volila. Sodišči pa sta zmotno presodili tudi ugovor zastaranja, kar podrobneje utemeljita. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. S pomočjo dokazov ugotovi odločilna dejstva, ki tvorijo dejansko stanje, to pa je podlaga za razsojo. Z izvedbo dokaza s „prečitanjem“ zapuščinskega spisa sodišče ni ugotovilo nobenega odločilnega dejstva in na izvedbo tega dokaza ni oprlo svoje odločitve, zato je revizijski očitek s tem v zvezi neutemeljen. Sklep o dedovanju, na katerem odločitev sodišča, med drugim, temelji, pa je bil priloga tožbe. Da zavrnitev dokaznega predloga revidentov po zaslišanju strank ni predstavljalo kršitve pravice stranke do izjave v postopku pa izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, saj je bil dokazni predlog neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev v tej zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je iz obrazložitve sklepa o dedovanju z dne 13. 5. 2004 razvidno, da je bilo v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da nepremičnine, ki so predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija, pri čemer se je zapuščinsko sodišče sklicevalo na dopis Upravne enote A. z dne 13. 12. 2001. Tožnika zoper navedeni sklep s pravnimi sredstvi (pritožbo, revizijo ter predlogom za obnovo postopka) nista uspela.

8. Ker sta tožnika zatrjevala, da sta uspela pridobiti nove dokaze o dejstvih, ki so obstajali v času pokojnikove smrti in le-te uveljavljata kot obnovitveni razlog, je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z 224. členom Zakona o dedovanju. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je iz Uradnega lista SRS št. 34/82 razvidno, da je Skupščina občine A. sprejela Odlok o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, po katerem je bila za takšno kmetijo določena tudi kmetija L. L. Navedeno izhaja tudi iz potrdila Upravne enote A. z dne 13. 4. 2005 (priloga A9). Iz Odločbe UE A. z dne 30. 8. 2002 pa izhaja, da kmetija L. L. ne izpolnjuje (več) pogojev za zaščiteno kmetijo. S sklepom z dne 7. 1. 2005 je bila popravljena zgolj obrazložitev prejšnjega sklepa (in sicer da je kmetija v preteklosti imela status zaščitene kmetije), ugotovitev, da kmetija pokojnega L. L. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, pa je ostala nespremenjena. Sklep z dne 7. 1. 2005 je bil na pritožbo toženca 7. 11. 2007 odpravljen (z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, B4). Izrek odločbe z dne 30. 8. 2002 (da kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo) se tako tekom upravnih postopkov sploh ni spreminjal. 9. V tej pravdi sta tožnika dokazovala, da se pravnomočni sklep o dedovanju opira na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, na odločbo drugega organa pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, oziroma da sta tožnika pridobila nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanju izdana ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (obnovitveni razlogi po 6., 9. in 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Trdita, da iz sklepa z dne 7. 1. 2005 ter potrdila z dne 13. 4. 2005 izhaja, da je kmetija po pokojnem izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo. Da je kmetija po pokojnem izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo po Odloku iz leta 1992 ni sporno. V zapuščinskem postopku je bilo namreč odločilno, ali je imela kmetija status zaščitene kmetije v času dedovanja. V skladu z Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev je Upravna enota na pisno zaprosilo L. L. in V. B. preverila ali sporno premoženje izpolnjuje pogoje za zaščito. S sklepom z dne 30. 8. 2002 je ugotovilo, da ne. Te ugotovitve ni spremenil ne sklep z dne 7. 1. 2005 (ki je popravil del obrazložitve sklepa z dne 30. 8. 2002) in ne potrdilo z dne 13. 4. 2005 (v katerem je ugotovljeno le, da je kmetija tak status imela v letu 1992).

10. V skladu s tretjim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pa je glede na načelo prirejenosti postopkov odločbo upravnega organa mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane. Vezanost sodišča na javne listine, ki predstavljajo pravnomočne upravne odločbe, ni posledica dokazne moči javne listine, pač pa načela prirejenosti postopkov(1). V konkretni zadevi je tako bistveno, da je sodišče ugotovilo, da sklep UE A. z dne 30. 8. 2002, s katerim status zaščitene kmetije ni ugotovljen (kar je bilo tudi izhodišče za dedovanje), kasneje ni bil ne spremenjen in ne razveljavljen.

11. Da pa je bil sklep z dne 7. 1. 2005 celo odpravljen, revidenta ne izpodbijata. Zavrniti je tako revizijski očitek, da se sodišče s sklepom z dne 7. 1. 2005 oz. potrdilom z dne 13. 4. 2005 ni seznanilo in da se do njega ni opredelilo.

12. Tožbeni zahtevek revidentov je bil tako pravilno zavrnjen zaradi neizkazanosti obnovitvenih razlogov po 394. členu ZPP. Revizijski očitek v zvezi z materialnopravno nepravilnostjo sklepa o dedovanju pa ni dovoljen, saj zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog.

13. Glede pravilne uporabe 141. člena Zakona o dedovanju se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeliti, daj je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že zaradi neizkazanosti obnovitvenih razlogov po 394. členu ZPP.

14. Ker so bila ugotovljena in obrazložena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevani revizijski razlogi pa niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnikov v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, komentar J. Zobca k 224. členu, str. 422-23.