Jedro

Po določilu drugega odst. 154. člena ZPP mora stranka, ki deloma zmaga v pravdi, povrniti drugi stranki sorazmeren del stroškov. Sodišče prve stopnje mora zato določiti delež uspeha, odmeriti stroškovnika pravdnih strank, izračunati ustrezen delež in na koncu priznane stroške medsebojno pobotati.

Izrek

Pritožbi proti odločitvi o stroških se ugodi, izpodbijana odločitev se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Po navodilu pritožbenega sodišča je dopolnilo dejansko stanje in ponovno v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku. Razsodilo je, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku znesek 114.900,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.1990 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. V zvezi s pravdnimi stroški je glede na tožnikov uspeh sklenilo, da mu morata toženca povrniti 64.413,30 tolarjev.

Proti sodbi se je spet pritožila tožena stranka, tokrat zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožnika ponavljata ugovor zastaranja in navajata, da je tožnik s tožbo dne 10.5.1990 zahteval plačilo 157.275,00 tedanjih dinarjev. Dne 29.6.1992 je zahtevek spremenil in zahteval višji znesek, dne 12.10.1993 pa ga je spet spremenil in zahteval plačilo 114.951,70 tolarjev. Po mnenju pritožnikov gre za spremembo tožbe, ki pomeni umik prejšnjega zahtevka in postavitev novega zahtevka, zato naj bi nastopilo zastaranje. Poleg tega toženca v spremembo nista privolila. V zvezi z dejanskim stanjem pritožnika opozarjata na to, da sodišče uporablja kratico SFR namesto kratice CHF. Nato opisujeta svojo verzijo tožnikove izposodje 15.000 švicarskih frankov in načina plačevanja ter opozarjata, da sta priči K. in M. izpovedali o dogodkih le posredno in da ni verjetno, da tožnik ne bi bil zahteval potrdila o plačilu 15.000 švicarskih frankov, če bi bil denar res izročil. Poleg tega je dokazno breme na tožniku. V zvezi z obrestmi očitata, da ni obrazloženo, zakaj naj bi začele teči 1.4.1990, glede pravdnih stroškov pa trdita, da je tožnik uspel le s približno 72 % prvotnega tožbenega zahtevka (in le z 8 % spremenjenega zahtevka), zato bi moralo sodišče odmeriti oba stroškovnika in stroške pobotati.

Pritožba je utemeljena samo v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, sicer pa pritožba v zvezi s sodbo o glavni stvari ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in je nato pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložilo in sodišče druge stopnje se strinja z razlogi za odločitev o glavni stvari, o odločitvi glede pravdnih stroškov pa kasneje.

V zvezi s pritožbo proti sodbi o glavni stvari sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik sprva vtoževal 157.275,00 tolarjev in da je svoj zahtevek 29.6.1992 res spremenil tako, da ga je povečal in uveljavljal še zahtevek za hrano in pijačo. Zato je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu tudi opozorilo na ugovor zastaranja. Toda na glavni obravnavi dne 12.10.1993 je tožnik svoj zahtevek delno umaknil tako, da je zahteval samo še plačilo 114.951,70 tolarjev, torej manj kot ob vložitvi tožbe. Ker je vsaj tolikšen znesek zajet v tožbi z dne 10.5.1990, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, saj dotlej še ni preteklo pet let (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) od 5.11.1986, ko je nastala obveznost. Pritožbena izvajanja o tem, da naj bi šlo za popolen umik tožbe in njeno nadomestitev z novim zahtevkom, so zmotna in niso v skladu z določilom 190. in 191. člena Zakona o pravdnem postopku. Ni namreč prezreti, da je dejanska podlaga tožbe ves čas enaka. Tudi očitek, češ da se toženca nista strinjala z umikom je brez podlage, ker je bil presežni tožbeni zahtevek zavrnjen (331. a člen Zakona o pravdnem postopku).

Dejstvo, da je sodišče uporabljalo kratico za švicarsko valuto SFR in ne CHF, ne vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali materialnega prava, saj je jasno, da je šlo za švicarske franke.

Kratice za posamezne valute določa mednarodni monetarni sklad in se spreminjajo.

Pritožba tudi neutemeljeno očita nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno izprašalo priče in stranke o posameznih dogodkih, njihove izpovedbe je primerjalo med seboj in z vpogledanimi listinami ter nato odločilo. Razloge kaj komu verjame in zakaj, je navedlo v obrazložitvi sodbe in sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ocene in odločitve. O izročitvi 4.000 nemških mark tožencu je izpovedala priča K.Ž., o izročitvi 15.000 švicarskih frankov pa je sicer res posredno izpovedal tožnikov brat, toda priča A.M. je bil pri izročitvi 15.000 švicarskih frankov navzoč in je neposredno izpovedal o dogodku. Pa tudi razlaga tožnika o tem, kdaj in kako je tožencu izročal denar, je prepričljiva, medtem ko toženčevemu nelogičnemu pojasnjevanju ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik izročil tožencu 4.000 nemških mark in 15.000 švicarskih frankov in je po določilu 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Izreka o obrestih ni posebej obrazlagalo, vendar je jasno, da je bila 1.4.1990 izračunana tolarska protivrednost teh zneskov, zato odtlej tečejo zakonite zamudne obresti (277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Drugače je s sklepom o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ob primerjanju prvotnega tožbenega zahtevka in končnega uspeha pravilno ocenilo oz. izračunalo, da gre za razmerje uspeha 73 % proti 27 %, toda iz stroškovnikov, ki so v spisu, ne izhaja, da bi odmerilo 73 % tožnikovih pravdnih stroškov in 27 % toženčevih stroškov ter jih nato pobotalo. Ker pa bi z odmerjanjem stroškovnika tožene stranke sodišče druge stopnje strankam odvzelo možnost pritožbe, je odločbo v tem delu razveljavilo. Prvostopenjsko sodišče naj po prejemu inštančne odločbe po določilu 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku ponovno odloči o stroških pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s stroški pritožbenega postopka, je sodišče druge stopnje po določilu četrtega odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku odločilo samo. Toženca s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari nista uspela, zato naj glede na prvi odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku sama trpita pritožbene stroške.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).