Jedro

Neopravljena avdicija, ki je zakonski pogoj za zasedbo delovnega mesta, predstavlja oviro za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Postopek, ki je bil v tem individualnem delovnem sporu prekinjen, se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke, tako da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko sodno razveže z dnem 30. 6. 2018 ter se zavrne zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki za čas od 1. 7. 2018 do 19. 5. 2020 obračunati nadomestilo plače v višini 2.286,81 EUR bruto mesečno, ji po odvodu dajatev izplačati pripadajoče neto zneske, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji za ta čas priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju1 sodno razvezalo delovno razmerje (pravilno pogodbo o zaposlitvi) med tožnico in tožencem z dnem 20. 12. 2021 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici za čas od 1. 7. 2018 do

19. 5. 2020 obračunati nadomestilo plače v višini 2.286,81 EUR bruto mesečno, odvesti pripadajoče davke in prispevke, ji izplačati pripadajoče neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji za ta čas priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici obračunati denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 13.720,86 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek (III. točka izreka izreka). Kar je tožnica zahtevala več oz. drugače, in sicer da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in jih izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu dirigent "simfoničnega in opernega orkestra" za nedoločen čas, za polni delovni čas od 2. 7. 2015 dalje, z osnovno plačo v višini 2.244,00 EUR bruto mesečno za čas od 31. 8. 2016 in v višini 2.286,81 EUR bruto mesečno za čas od 1. 9. 2016 dalje, z izplačilom najpozneje do petega delovnega dneva v mesecu za pretekli mesec; da ji mora toženec tudi od 20. 5. 2020 do pravnomočnosti sodbe obračunati ustrezno nadomestilo plače v višini 2.286,81 EUR bruto in ji po odvodu dajatev izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zahtevek iz naslova denarnega povračila zaradi sodne razveze delovnega razmerja nad prisojenim zneskom, je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo še, da mora tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.784,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnica in toženec. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je znižalo višino denarnega povračila na znesek 6.850,43 EUR bruto, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je na predlog toženca s sklepom VIII DoR 159/2022 z dne 25. 10. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

4. Toženec v reviziji navaja, da tožnica ni izpolnjevala zakonskega pogoja za zasedbo delovnega mesta "dirigent simfoničnega in opernega orkestra", ki ga določa 47.a člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadalj.; ZUJIK). Vrhovno sodišče v RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 65/2020 z dne 8. 6. 2021 ni zavzelo stališča, da neuspešno opravljena avdicija ni ovira za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami, ki iz njega izvirajo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 33/2014, VIII Ips 157/2013) izhaja, da je neizpolnjevanje zakonskih pogojev za zasedbo delovnega mesta okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja na podlagi določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). V tem sporu je bila pravnomočno ugotovljena objektivna ovira za tožničino nadaljevanje delovnega razmerja oz. za reintegracijo (neuspešno opravljena avdicija) od 1. 7. 2018 dalje. Zato bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati dnem, ko je iztekla veljavnost zadnje od pogodb o poslovnem sodelovanju med strankama. Podredno navaja še, da bi moralo sodišče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi najkasneje z dnem 20. 6. 2019 (ko je sodišče prve stopnje prvič odločalo o tožbenem zahtevku tožnice), saj je do ponovnega sojenja v tej zadevi prišlo zaradi hude strokovne napake sodišč prve in druge stopnje. Dejstvo, da je kot datum sodne razveze treba šteti datum odločitve sodne odločbe v prvotnem postopku, revident utemeljuje tudi z judikatoma Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2012 in VIII Ips 33/2014. Sodiščema druge in prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Priglaša stroške revizije.

5. Tožnica je po svojih pooblaščencih podala dva odgovora na revizijo, v katerih predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene in povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

6. Ker je tožnica po vloženi reviziji toženca predlagala obnovo postopka, je vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 7/2023 z dne 24. 3. 2023 postopek z revizijo prekinilo do odločitve o predlogu za obnovo. Predlog za obnovo postopka je bil pravnomočno zavržen (sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo I Pd 400/2021 z dne 1. 9. 2023, ki je bil potrjen s sklepom sodišča druge stopnje Pdp 558/2023 z dne 20. 3. 2024), s tem pa je prenehal razlog za prekinitev postopka. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 208. člena ZPP sprejelo sklep o nadaljevanju tega postopka.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

9. Ker je bila revizija dopuščena le v zvezi z materialnopravno pravilnostjo presoje o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, revizijsko sodišče na revizijske navedbe toženca, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, ne odgovarja.

10. V dosedanjem postopku je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri tožencu za nedoločen čas na delovnem mestu "dirigent simfoničnega in opernega orkestra" od 2. 7. 2015, da ji je delovno razmerje pri tožencu dne 1. 7. 2018 nezakonito prenehalo2, da jo mora toženec za obdobje od 2. 7. 2015 do 30. 6. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji izplačati pripadajoče plače oziroma razlike v plači. Nadalje je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnice za reintegracijo k tožencu, za izročitev ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi, za izplačilo nadomestila plač ter za priznanje vseh drugih pravic iz delovnega razmerja, vse za obdobje od 20. 5. 2020 do pravnomočnosti sodbe. Tožnici je bilo pravnomočno prisojeno tudi denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini treh njenih bruto plač. Navedene odločitve sodišč niso predmet te revizijske presoje. Sporna je ostala le še določitev datuma sodne razveze oziroma datuma, do katerega je možno ugotoviti trajanje delovnega razmerja in s tem povezana odločitev o pravicah iz delovnega razmerja.

11. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu VIII Ips 65/2020 z dne 8. 6. 2021 (s katerim je ugodilo reviziji toženca in sodbi sodišč druge in prve stopnje, izdani v tem sporu, razveljavilo v delu odločitve o reintegraciji tožnice k tožencu in o pravicah iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2018 dalje) zavzelo stališče, da neizpolnjevanje zakonskega pogoja za zaposlitev, ki ga določa prvi odstavek 47.a člena ZUJIK, torej uspešno opravljene avdicije, predstavlja oviro za nadaljevanje delovnega razmerja. Kot primer, da neizpolnjevanje zakonskega pogoja za zaposlitev predstavlja oviro za nadaljevanje delovnega razmerja, je navedlo tudi drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz te določbe med drugim izhaja, da je razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje je pojasnilo, da je v primeru neizpolnjevanja zakonskega pogoja za zasedbo delovnega mesta situacija drugačna kot v primeru, ko delavec ne izpolnjuje pogoja za zasedbo delovnega mesta, ki ga predpiše delodajalec, saj zgolj ta okoliščina ne onemogoča ugotovitve obstoja delovnega razmerja oziroma reintegracije, pod predpostavko, da so sicer podani vsi elementi delovnega razmerja. Na dopuščeno revizijsko vprašanje je odgovorilo, da je neopravljena avdicija okoliščina, ki v smislu 118. člena ZDR-1 onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama.

12. Revizijsko sodišče zato glede na zavzeto stališče iz sklepa VIII Ips 65/2020 z dne 8. 6. 2021) ponavlja, da neopravljena avdicija predstavlja oviro za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 30. 6. 2018.3

13. Ker sta sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno zmotno sodno razvezali tožničino pogodbo o zaposlitvi šele z dnem 20. 12. 2021, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP pogodbo o zaposlitvi med tožnico in tožencem sodno razvezalo s 30. 6. 2018 (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker posledično za obdobje od 1. 7. 2018 do 20. 5. 2020 trajanje delovnega razmerja tožnice pri tožencu ni bilo ugotovljeno, so ji bile za to obdobje neutemeljeno prisojene tudi pravice iz delovnega razmerja.4 Zato je revizijsko sodišče spremenilo tudi ta del sodbe sodišča druge in prve stopnje in v tem delu zavrnilo tožničin zahtevek. Tudi ta odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 380. člena ZPP.

14. Ker je bil toženec z revizijo uspešen že na podlagi zgoraj navedenega, revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe (glede sodne razveze na dan odločitve sodišča prve stopnje v prejšnjem sojenju) ne odgovarja.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožničino pogodbo o zaposlitvi sodno razvezali z dnem 20. 12. 2021 (datum zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v ponovljenem postopku).

16. Ker se predmetni spor nanaša na obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja, toženec krije svoje stroške revizije po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni uspela, sama krije stroške sestave odgovora na revizijo.

17. Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 V tem individualnem delovnem sporu je bilo o tožbenem zahtevku tožnice predhodno že odločeno. S sodbo sodišča prve stopnje I Pd 872/2018 z dne 20. 6. 2019 (potrjena s sodbo Pdp 872/2018 z dne 27. 2. 2020 - pritožbi obeh strank sta bili zavrnjeni) je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri tožencu za nedoločen čas na delovnem mestu "dirigent simfoničnega in opernega orkestra" od 2. 7. 2015 dalje in da ji je delovno razmerje 1. 7. 2018 nezakonito prenehalo (točka I izreka); da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "dirigent simfoničnega in opernega orkestra" za nedoločen čas, za polni delovni čas od 2. 7. 2015 dalje, z osnovno plačo v višini 2.244,07 EUR bruto mesečno za čas do 31. 8. 2016 in v višini 2.286,81 EUR bruto mesečno za čas od 1. 9. 2016 dalje, z izplačilom najpozneje do 5. delovnega dne v mesecu za preteki mesec ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja (točka II/a izreka), zavrnilo pa je zahtevek, da ji mora toženec izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi z višjo osnovno plačo (točka II/b izreka); tožencu je naložilo, da mora tožnico za čas od 2. 7. 2015 do 30. 6. 2018 prijaviti v zavarovanja, ji obračunati in izplačati osnovno plačo, kot izhaja iz točke II/a izreka oziroma morebitno razliko, ter ji izplačati vse pripadajoče stroške (točka III/a izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka III/b izreka); tožencu je naložilo, da mora tožnici od 1. 7. 2018 do pravnomočnosti sodbe obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini 2.286,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/a izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka IV/b izreka). Tožencu je naložilo tudi povrnitev tožničinih stroškov (točka V izreka). Reviziji toženca je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 65/2020 z dne 8. 6. 2021 (sklep o popravi z dne 25. 11. 2021) ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašala na odločitev o reintegraciji tožnice k tožencu, glede pravic za čas od 1. 7. 2018 dalje in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. 2 Za to obdobje, ko je imela tožnica s tožencem sklenjenih več pogodb o poslovnem sodelovanju (obdobje od 2. 7. 2015 do 1. 7. 2018), je sodišče ugotovilo, da so med njima obstajali vsi elementi delovnega razmerja. 3 Pri tem za rešitev te zadeve ni pravno relevantno, da sta tožnica in toženka kasneje (na podlagi pravnomočne sodbe) sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, saj se odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi veže na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je trajalo od 2. 7. 2015 do 30. 6. 2018. 4 Ta odločitev nima vpliva na kasnejša pravna razmerja med strankama.