Jedro

Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede krivde na strani delodajalca. Le-ta se odgovornosti sicer ne more razbremeniti zgolj s trditvijo, da postavitev mreže, ki bi ločevala posamezne skupine otrok, ni predpisana, lahko pa dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je treba.

Ker sodišči nista ugotavljali oziroma ocenjevali dejstev, pomembnih za presojo, ali je druga toženka kot delodajalec ravnala tako, kot je po pravilih stroke treba, je materialnopravni zaključek, da je za škodo kriva, preuranjen.

Izrek

Revizijama prve toženke in druge toženke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je dne 1. 2. 2002 nastala zaradi poškodbe pri opravljanju dela vzgojiteljice. Tožbo utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo druge toženke kot delodajalca, ki je imel v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri prvi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva in druga toženka nerazdelno dolžni plačati tožnici 15.202,75 EUR (prej 3.643.188,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2005 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 18.958,39 EUR (prej 4.543.188,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da morata prva in druga toženka tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je bila tožnica s svojo skupino otrok v starosti od dveh do treh let na zunanjem igrišču vrtca, na katerem je bila istočasno tudi druga vzgojiteljica s svojo skupino otrok v starosti od treh do štirih let. Vzgojiteljici sta se predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, in sicer je tožnica s svojo skupino izvajala igro „ptički v gnezdu“, ki je potekala tako, da so otroci tekali iz enega mesta na drugega, kot se je z njimi dogovorila tožnica, druga skupina otrok pa je v dveh skupinah izvajala igre z žogo – ena skupina je kotalila žogo, druga pa si je žogo podajala. Tožnica se je poškodovala med tem, ko je pobirala žogo, ki se je prikotalila na del igrišča, na katerem so se igrali otroci njene skupine. Stekla je proti tej žogi, ki se je kotalila po tleh, takrat pa ji je z zadnje strani pod desno nogo priletela še ena žoga, zato je padla, se udarila v levo nogo ter si poškodovala desni gleženj. Tekom zdravljenja zvina desnega gležnja je prišlo do zapleta – poplitealne venske tromboze. Glede temelja tožbenega zahtevka je sodišče presodilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za vtoževano škodo, saj delo vzgojiteljice otrok v starosti dveh do štirih let ne predstavlja nevarne dejavnosti, pač pa, da tožena stranka odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge toženke zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da prva in druga toženka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji sta vložili revizijo prva toženka in druga toženka, in sicer obe iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Prva toženka se ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da so podani vsi elementi civilnega delikta. Po njenem mnenju se sodišči zgolj pavšalno sklicujeta na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), iz sodb pa ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bilo protipravno ravnanje delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se vzgojiteljici, ki sta bili v času škodnega dogodka s svojima skupinama otrok na igrišču, predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala vsaka od obeh skupin, kar se je otrokom tudi povedalo in pokazalo. Igra se je na igrišču izvajala na običajen način, pri tem pa tudi ni bila kršena nobena norma, nobeno navodilo za delo, saj sta vzgojiteljici v skladu s pravili stroke uporabljali vsaka svoj del igrišča in tudi opravljali nadzor nad svojo skupino otrok. Obstoječi predpisi ne določajo, da bi moralo biti igrišče, kadar se na njem igra več skupin otrok hkrati, fizično ločeno na več delov. Pa tudi če bi bilo, to še ne pomeni, da žoga z enega dela igrišča ne bi mogla preiti na drugi del igrišča. Tožnica je za svoje delo strokovno usposobljena in bi morala računati na to, da so otroci nepredvidljivi in da se glede na to, da so se otroci iz druge skupine igrali z žogo, lahko na njen del igrišča prikotali tudi kakšna žoga. Vzgojiteljica ima dvojno nalogo, in sicer da se z otroki igra, istočasno pa skrbi tudi za varnost igre in nadzor nad otroki ter seveda tudi za svojo varnost. V kolikor tožnica ne bi stekla za žogo, temveč bi počakala, da se žoga sama ustavi, do poškodbe ne bi prišlo. Nadalje prva toženka nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Le-ta je previsoka in v nesorazmerju z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih.

6. Druga toženka navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, obravnavanje pritožb prve in druge toženke je namreč združilo in nanje odgovarjalo skupaj, s tem pa je po njenem mnenju kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja pri stališču, da glede krivdne odgovornosti ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, zato bi morala tožnica dokazati, da so izpolnjene vse temelje predpostavke civilnega delikta. Drugi toženki kot delodajalcu ni bilo niti očitano niti dokazano malomarno ravnanje oziroma opustitev ukrepov za varno delo, zaključek sodišča, da bi moralo biti igrišče razmejeno z mrežo, pa nima opore v nobenem materialnem predpisu. Tožnica kot vzgojiteljica je tista, ki bi glede na predpise varnega dela, s katerimi je bila tudi seznanjena, morala gibalni prostor otrok omejiti. Vzgojiteljica ima delovno in strokovno obveznost, da organizira igro tako, da bo za vse varna. Pri tem pa ne gre za posebne ukrepe delodajalca, temveč strokovno samostojnost vzgojiteljice. Ker druga toženka ni kršila nobenega predpisa in ji tudi ni mogoče očitati nobene opustitve, med njenim ravnanjem in poškodbo tožnice tudi ne more biti vzročne zveze. Nadalje se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 479/2002, graja dejanske ugotovitve, na katerih sta sodišči druge in prve stopnje gradili materialne zaključke, ter nasprotuje tudi odločitvi o obrestnem delu zahtevka ter višini prisojene odškodnine, za katero meni, da močno odstopa od sodne prakse.

7. Reviziji sta bili v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožnici, ki nanju ni odgovorila.

8. Reviziji sta utemeljeni.

9. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče tako ni upoštevalo revizijskih navedb, ki pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

10. Prva toženka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog navaja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katerih pa v nadaljevanju ne konkretizira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Druga toženka bistveno kršitev določb pravdnega postopka zmotno vidi v postopanju pritožbenega sodišča, ki je obravnavanje pritožb prve in druge toženke združilo ter nanje odgovarjalo skupaj. Samo zaradi tega sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, iz revizijskih navedb pa tudi ni razvidno, katere konkretno naj bi bile tiste pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

11. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki vsebinsko enako kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca. Le-ta mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001), in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. Skladnemu stališču sodišč obeh stopenj o neobstoju slednje v obravnavanem primeru se pridružuje tudi revizijsko sodišče in ga ocenjuje kot materialnopravno pravilno.

12. Dejavnost varstva in vzgoje otrok v starosti dveh do štirih let ne predstavlja nevarne dejavnosti (1). Prav tako niso nevarne v tem okviru organizirane dejavnosti z žogo. Gre za igre oziroma za otrokov razvoj koristne gibalne dejavnosti, ki so vključene v Kurikulum za vrtce ter povsem običajne (2).

13. Materialnopravno zmotna oz. preuranjena pa je presoja sodišča druge in prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo. Nosilni razlogi za takšno presojo, ki izhajajo iz obrazložitev obeh sodb, so, da druga toženka ni zagotovila varnega dela oz. varnega delovnega okolja, pri čemer sta se obe sodišči sklicevali še na temeljna načela, ki izhajajo iz določb 5. in 8. člena ZVZD: „Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja.“. Tako splošna opredelitev delodajalčevih opustitev sama zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti, ki jo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta: (1) protipravno oz. nedopustno ravnanje, 2) pravno priznana škoda, 3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost za škodo, ki morajo biti kumulativno podani. V oporo materialnopravnemu sklepu sodišča druge in prve stopnje pa tudi ne more biti sklicevanje na povsem splošne določbe 5. in 8. člena ZVZD, če ni možna subsumpcija konkretno ugotovljenega ravnanja pod abstraktno pravno normo. S temeljnimi načeli ZVZD delodajalcu nalaga dolžnost, da deluje v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode. Le-ta pa obsega tako dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj kot tudi dolžnost vzdržati se pasivnih ravnanj (opustitev), če se s temi ravnanji lahko pripomore k nastanku ali povečanju škode. Dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj je splošno pravilo, opredelitev neke opustitve kot protipravne pa nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja (3).

14. Pri tem je treba upoštevati splošno pravilo o odškodninski odgovornosti, ki določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Le-to pove, da je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. V procesnem smislu to pomeni, da mora tožnik (delavec), ki je odgovoren, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo (4). Sklicevanje na temeljna načela ZVZD, ki imajo splošen značaj, kot že rečeno, ne zadošča. Tožnik (delavec) mora dejanja, za katera trdi, da jih je delodajalec opustil in je nato tožnik (delavec) zaradi njegove pasivnosti utrpel škodo, opisati dovolj določno, da lahko sodišče identificira dolžno ravnanje in ob tem ugotavlja, ali ga je delodajalec kršil. Ob nakazanem izhodišču stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da „zadošča že ugotovitev, da za varstvo pri delu ni bilo poskrbljeno v zadostni meri, da bi bilo delavcem zagotovljeno varno delo na igrišču“, ni sprejemljivo. Za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca za tožnici pri delu nastalo škodo je namreč treba ugotovitvi obstoj vseh elementov civilnega delikta, z vidika le-teh pa še dvoje, in sicer: 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja in 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva, mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec (5).

15. Tožnica je drugi toženki kot delodajalcu očitala dve konkretni kršitvi dolžnostnega ravnanja, in sicer da dela z otroki ni organizirala na ustrezen način, pri čemer je zatrjevala, da bi se bilo tovrstnim poškodbam mogoče izogniti npr. s postavitvijo mreže, ki bi ločevala posamezne skupine otrok, ter da druga vzgojiteljica ni poskrbela za ustrezen nadzor otrok druge skupine. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišči druge in prve stopnje v zvezi s tem nista ugotovili oz. ocenili vseh pravno relevantnih dejstev.

16. V zvezi s prvim očitkom opustitve dolžnega ravnanja druge toženke (da na zunanjem igrišču ni fizično razmejila igralnih kotičkov npr. z mrežo in s tem preprečila, da bi žoga, s katero je potekala igra v drugi skupini, priletela na prostor, ki je bil v dogovoru z vzgojiteljicama namenjen skupini, katero je varovala tožnica) sodišči že sami ugotavljata, da takšne dolžnosti toženi stranki ne nalaga noben predpis. Pravilno je sicer izhodišče, da to samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da protipravnost oz. nedopustnost ni podana - kršitev pozitivnega prava (pravnega pravila, določenega s predpisom) za obstoj te temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti namreč ni „conditio sine qua non“. Vendar pa po drugi strani tudi vsako ravnanje, ki povzroči škodo, že samo zaradi te posledice ne postane avtomatično prepovedano. V predmetni zadevi je prva toženka zatrjevala (in v ta namen tudi predlagala dokaze), da je bilo njeno ravnanje skladno s pravili stroke, sodišči druge in prve stopnje pa zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča teh navedb nista šteli za relevantne ter posledično tudi nista ugotavljali, ali je izvedba gibalnih dejavnosti oziroma iger v danih okoliščinah ustrezala varnim pogojem izvajanja vzgojnovarstvene dejavnosti.

17. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske obveznosti, t. j. krivde, na strani delodajalca. Le-ta se odgovornosti sicer ne more razbremeniti zgolj s trditvijo, da postavitev mreže, ki bi ločevala posamezne skupine otrok, ni predpisana, lahko pa dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je treba. Če vmesne varovalne pregrade ni in ta tudi ni predpisana, lahko na igrišču potekajo istočasno tiste igre, ki ne povzročajo škodne nevarnosti udeležencem druge igre. V primeru, ko je torej dopustno izvajanje več iger istočasno, je namreč treba med njimi izbrati tiste, ki še omogočajo varno izvedbo (6). V zvezi s tem velja opozoriti na vsebino Priročnika h Kurikulu za vrtce (B7), ki v zvezi z dejavnostmi z žogo med drugim vsebuje tudi naslednja didaktična priporočila: “Če je le mogoče, naj ima pri izvajanju gibalnih nalog vsak otrok svojo žogo. Če poteka vadba v manjšem prostoru ali če nimamo dovolj žog, razdelimo otroke v dve ali tri skupine ter organiziramo vadbo po postajah. Na eni postaji otroci izvajajo dejavnosti z žogo, na drugih postajah pa druge vsebine. Gibalne dejavnosti z žogo izbiramo tudi glede na prostor. V majhnem prostoru otroci izvajajo le umirjene ali srednje živahne gibalne naloge, v športni igralnici ali na prostem pa igre z žogo, pri katerih se lahko povsem razživijo. Kadar izvajajo igre v velikem prostoru ali na prostem, prostor omejimo z varnim in dobro vidnimi pripomočki (npr. vsaj 5 mm debela najlonska vrvica, ki jo položimo na tla, narisana črta...).„ Ker sodišči nista ugotavljali oziroma ocenjevali dejstev, pomembnih za presojo, ali je druga toženka kot delodajalec ravnala tako, kot je po pravilih stroke treba, je materialnopravni zaključek, da je za škodo kriva, preuranjen.

18. Z drugim očitkom opustitve dolžnostnega ravnanja, t. j. da druga vzgojiteljica ni poskrbela za ustrezen nadzor otrok druge skupine, se je ukvarjalo le sodišče prve stopnje, pri čemer pa iz razlogov sodbe v zvezi s tem ni mogoče razbrati kaj več kot to, da „ škodnega dogodka ni mogoče pripisati naključju, ampak kvečjemu vzgojiteljici druge skupine, da je opustila dolžno nadzorstvo nad ravnanjem otrok v njeni skupini“. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti delodajalca takšna ugotovitev ne zadošča. Delodajalčeva odgovornost za škodo res vključuje tudi posebno odgovornost za drugega, kot izhaja iz določb 147. člena OZ, kar pomeni, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je pretrpel delavec tako, kot če bi jo sam storil, vendar pa morajo biti tudi v tem primeru kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta. Le-teh sodišči nista ugotavljali.

19. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovili oziroma nekaterih pomembnih dejstev nista ocenili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče skladno z gornjimi izhodišči ugotoviti oz. oceniti vsa relevantna dejstva. V ta namen bo moralo po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek, zlasti glede na navedbe prve toženke, da je druga toženka kot delodajalec ravnala tako, kot je (po pravilih stroke) treba. Šele po tem bo lahko presodilo, ali so izpolnjene vse štiri temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Revizijsko sodišče ob tem opozarja tudi na vprašanje (ne)skrbnosti tožnice. Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost, ZVZD pa delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki jih sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da se je tožnica z drugo vzgojiteljico predhodno dogovorila, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, in je tudi vedela, da se otroci druge skupine igrajo z žogami, odpirajo vprašanje, ali bi tožnica glede na svojo strokovno usposobljenost za delo vzgojiteljice morala računati tudi s tem, da lahko na njen del igrišča prileti ali se prikotali kakšna žoga, ter biti zato pri svojem gibanju še posebej pazljiva. V primeru, da bo sodišče tudi v novem sojenju tožbenemu zahtevku po temelju bodisi delno bodisi v celoti ugodilo, pa bo moralo upoštevaje temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo ponovno pretehtati tudi ustreznost njene odmere. Zadoščenje, ki ga sodišče odmeri za posamezne oblike nepremoženjske škode, namreč ne sme odstopati od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 570/98 z dne 9. 9. 1999. Op. št. (2): Iz Priročnika h Kurikulu za vrtce (B7) izhaja, da dejavnosti z žogo vplivajo na razvoj koordinacije gibanja, dinamičnega ravnotesžja, natančnosti podajanja, lovljenja in zadevanja, hitrosti reagiranja ter moči rok in ramenskega obroča. Situacijska gibanja z žogo vplivajo tudi na razvijanje pozornosti in situacijskega mišljenja. Skupinske igre z žogo razvijajo sodelovanje, otroka pa navajajo na spoštovanje različnosti in upoštevanje pravil. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 335/2003 z dne 24. 6. 2004. Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 138/2009 z dne 19. 3. 2009. Op. št. (5): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 421/2003 z dne 30. 9. 2004. Op. št. (6): Prim. sodbo VS RS II Ips 487/98 z dne 26. 5. 1999.