Jedro

Tožena stranka se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki je tožnici nastala, ker je stopila na žogo, padla in si zvila gleženj, s sklicevanje na dejstvo, da je imelo igrišče uporabno dovoljenje. Slednje pomeni, da je igrišče izpolnjevalo vse zahteve za varno uporabo, kar pa ni odločilno, saj do poškodbe ni prišlo zaradi napak ali pomanjkljivosti igrišča, ampak zaradi neustrezne organizacije in nezadostnega zagotavljanja varnosti pri igri dveh skupin otrok, ko je pri eni skupini potekala igra z več žogami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženima strankama, da sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek 3.643.188,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2005 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 617.383,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9.2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka sodbe). V presežku do vtoževanega zneska 4.543.188,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka se ne strinja z ugotovitvami sodišča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke, z utemeljitvijo, da so le pavšalne in niso podkrepljene z nikakršnimi dokazi. Iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da sta se obe vzgojiteljici, ki sta izvajali delo na igrišču, predhodno pred tem dogovorili, kateri del igrišča bo katera skupina uporabljala za svojo igro, otrokom pa sta vzgojiteljici to povedali. Igra se je izvajala na običajen način. Obstoječi predpisi ne določajo, da bi moralo biti igrišče med seboj fizično ločeno na več delov s prepreko oz. ogrado, kadar se na igrišču igra več skupin otrok istočasno. Nobeno navodilo za delo ni bilo prekršeno, saj sta obe delavki uporabljali vsaka svoj del igrišča in opravljali nadzor nad svojo skupino otrok v skladu s pravili stroke. Tožnica je za svoje delo strokovno usposobljena in bi morala računati na to, da so otroci nepredvidljivi in da se lahko na njen del igrišča prikotali tudi kakšna žoga. V kolikor tožnica ne bi reagirala tako kot je, ko je stekla za žogo, temveč bi za trenutek ustavila igro in počakala, da se žoga sama ustavi, nato pa jo pobrala ona ali eden izmed otrok, do poškodbe ne bi prišlo. Prvotožena stranka je predlagala angažiranje Pedagoške fakultete – smer predšolska vzgoja, ki bi lahko podala mnenje o tem, ali se je delo na igrišču opravljalo v skladu s pravili stroke, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Nedopustno ravnanje in odgovornost drugotožene stranke nista dokazani, zato je vprašljiva odgovornost prvotožene stranke. Podredno se prvotožena stranka protivi višini odškodnine, ki je previsoka in nesorazmerna z odškodninami v podobnih primerih – primerna odškodnina bi bila največ 1.000.000,00 SIT za prestane bolečine in neugodnosti in največ 500.000,00 SIT za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka še za 1.800.000,00 SIT.

Drugotožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek zastaral, ker je bilo zdravljenje končano pred 19. 4. 2002, tožba pa je bila vložena po preteku treh let. Ni pomembno, kdaj je bolniški stalež zaključen, temveč moment, od katerega je mogoče postaviti zahtevek, to pa je bilo nedvomno pred 17. 9. 2002, saj gre za vnaprej znane okoliščine zdravljenja in posledice. Drugotožena stranka pa za zaplete zdravljenja ne more odgovarjati, četudi bi bila odškodninsko odgovorna za posledice škodnega dogodka 1. 2. 2002. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam o objektivni odgovornosti drugotožene stranke, ampak je navedlo, da je podana krivdna odgovornost, ker drugotožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Obrnjeno dokazno breme je stvar objektivne odgovornosti po 2. odstavku in ne po 1. odstavku 131. člena OZ, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in na tej podlagi napačno uporabljeno materialno pravo. Drugotožena stranka bi morala storiti civilni delikt, z vsemi elementi. Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi iz varstva pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed posledic, ki jih je pravna norma hotela preprečiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za pridobitev mnenja pedagoške fakultete. Ni navedlo, kakšne ukrepe, ki naj bi jih bila dolžna izvesti glede na Zakon o varstvu pri delu, je opustila. Drugotožena stranka se sklicuje na odločbo revizijskega sodišča opr. št. II Ips 479/2002 v podobni zadevi kot je obravnavana. Poleg tega očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo predpisa, na podlagi katerega bi bila dolžna postaviti mrežo za razmejitev dveh igrišč. Igrišče ima uporabno dovoljenje, ki pomeni, da z vidika predpisov izpolnjuje vse zahteve za varno uporabo in je zgrajeno v skladu s pravili, ki urejajo igrišča. Vrtci izvajajo športno dejavnost v okviru programa, ki ga predpiše država. V primeru poškodb gre za naključja, zato tudi v obravnavani zadevi tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, ker ji ni mogoče očitati nobene opustitve ukrepov, zaradi katerih bi obstajala vzročna zveza med opustitvijo ukrepov, škodnim dogodkom in poškodovanjem. Tožnica je vzgojiteljica in ve, da spada v njen delokrog tudi igra z žogo, zato lahko računa z raznimi situacijami, do katerih lahko pride pri delu z otroki. Zato ni podana odškodninska odgovornost delodajalca. Absurdna je trditev, da je sodelavka opustila dolžno nadzorstvo otrok svoje skupine. Če otrok vrže ali zakotali žogo, o opustitvi nadzora nad ravnanjem otrok ni mogoče govoriti. Tudi višina odškodnine je pretirana in odstopa od sodne prakse, zlasti pa sodišče ni razčiščevalo zapletov pri zdravljenju. Iz medicinske dokumentacije ni razvidno, ali gre za vpliv zdravil oz. za posledice zdravstvenega stanja, ki jih ni mogoče povezati izključno z zvinom. Sodišče se je zadovoljilo zgolj z mnenjem izvedenca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljala plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi poškodbe pri delu - dne 1. 2. 2002 se je kot vzgojiteljica pri delu z otroki poškodovala – na igrišču ji je med tem, ko je pobirala žogo, ki se je prikotalila na del igrišča, na kateri so se igrali otroci njene skupine, z druge strani igrišča, od zadnje strani pod desno nogo priletela še ena žoga, zato je padla ter si zvila gleženj.

Ugovor zastaranja, pri katerem drugotožena stranka vztraja tudi v pritožbi, ni utemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Tožnica je utrpela poškodbo pri delu dne 1. 2. 2002, zdravljenje bolezenskega stanja poplitealne venske tromboze desno, ki je bila posledica poškodbe – zvina desnega gležnja, pa je bilo končano 17. 9. 2002. Zato ni nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka dne 19. 4. 2005 vložila tožbo znotraj zastaralnega roka po 2. odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001). Po 1. odstavku navedenega člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, po 2. odstavku istega člena pa v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Za začetek teka zastaralnega roka je pri odškodninskih terjatvah pomemben trenutek, ko je zdravljenje poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel, zaključeno, saj je obseg škode znan šele tedaj, kar je bistveno za določitev odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjske škode po višini. Pritožbene navedbe drugotožene stranke s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh toženih strank, v kolikor se nanašajo na odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da gre v obravnavanem primeru za krivdno odgovornost drugotožene stranke, ker je opustila dolžno skrbnost, ker ni zagotovila varnega dela, ustreznega nadzora in varstva otrok druge skupine, ki je izvajala igre z žogo, v posledici tega pa je prišlo do nezgode. Sklicevalo se je na določbe 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001), po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Po 8. členu istega zakona pa ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja.

Pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo oz. ugotovilo, katere posebne predpise je kršila tožena stranka, niso utemeljene, saj ob pomanjkanju natančnih predpisov in pravil, ki bi se nanašala na delo z otroci na igrišču v zvezi z igrami z žogo, zadostuje ugotovitev, da za varstvo pri delu ni bilo poskrbljeno v zadostni meri, da bi bilo delavcem zagotovljeno varno delo na igrišču. Če bi bilo igrišče v času, ko je na njem potekala igra dveh skupin, ločeno z ograjo, bi bila možnost takšnih dogodkov onemogočena oz. vsaj zmanjšana. Zlasti zato, ker se je igra z žogo odvijala le na enem delu igrišča, ker je potekala obenem z več žogami, in ker so otroci v starosti treh do štirih let nepredvidljivi. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, zadostno podlago za ugotovitev odgovornosti drugotožene stranke, mnenje pedagoške fakultete pa ne bi bistveno prispevalo k natančnejši ugotovitvi dejanskega stanja, saj so bila odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena. Tudi pritožbene navedbe drugotožene stranke, da ima igrišče uporabno dovoljenje, ki pomeni, da igrišče izpolnjuje z vidika predpisov vse zahteve za varno uporabo igrišča, in da je zgrajeno v skladu s predpisi, niso odločilne, saj do poškodbe ni prišlo zaradi napak oz. pomanjkljivosti igrišča samega, ampak zaradi neustrezne organizacije oz. nezadostnega zagotavljanja varnosti pri igri dveh skupin otrok v danih okoliščinah, ko je v eni skupini potekala igra z več žogami. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožeči stranki ni mogoče očitati nikakršne sokrivde, ker je morala posvečati večjo pozornost svoji skupini (v kateri so bili še mlajši otroci od dveh do treh let), ki se ni igrala z žogo in sta ji nepričakovano na njen igralni prostor prileteli kar dve žogi. Pravno zmotno je stališče drugotožene stranke, da pri krivdni odgovornosti po 1. odstavku 131. člena OZ ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu – to pravilo izhaja že iz samega teksta te določbe. Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da se toženi stranki ne moreta uspešno sklicevati na to, da je šlo za poškodbo zaradi nesrečnega naključja oz. spleta okoliščin, kar naj bi izključilo njuno odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi strahu in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zlasti pa ne stališču, da drugotožena stranka ne more odgovarjati za zaplete pri zdravljenju. Sodni izvedenec asist. dr. S.K.F., dr. med., specialist ortoped, je v svojem izvedenskem mnenju povsem jasno navedel, da je zaplet pri zdravljenju, do katerega je prišlo pri tožnici, to je poplitealna venska tromboza, posledica poškodbe – zvina desnega gležnja. Svoje stališče je tudi strokovno utemeljil, zlasti z ugotovitvijo, da do bolezenskega strjevanja krvi v globokih venah pride po poškodbah ali kirurških posegih dokaj pogosto, razlog za to pa je običajno imobilizacija ali funkcionalna motnja hoje, ki je posledica poškodbe. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo izvedenčeve ugotovitve. Sodišče prve stopnje je ob dokazani vzročni zvezi med poškodbo pri delu – zvinom desnega gležnja in zapletom pri zdravljenju – poplitealno vensko trombozo, tožnici prisodilo primerno in pravično odškodnino iz vseh treh naslovov. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki ga je natančno povzelo v razlogih sodbe. Upoštevalo je vse kriterije za določitev odškodnine iz 179. člena OZ. Odmerjena odškodnina upošteva tako trajanje kot stopnjo fizičnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot tudi čas trajanja in intenzivnost strahu (zlasti sekundarnega strahu, ki ga je tožnica utrpela zlasti zaradi zapleta po poškodbi zaradi možnosti pojava tromboemboličnih zapletov), pa tudi zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti in aktivnosti, ki so bile znatno omejene v času zdravljenja, trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti pa je 5 %. Odraža se na področjih, ki zahtevajo popolno funkcionalnost desnega gležnja – omejitve pri tožnici so prisotne pri rekreativnih športnih aktivnostih, to je pri planinarjenju, igranju tenisa, igrah z žogo, pa tudi pri kopanju v bazenih s termalno vodo, savnanje in sončenju, zaradi bolečin v desnih mečih, kadar je izpostavljena toplotnemu sevanju. Pri odločanju o višini odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi višino odškodnin, prisojenih v podobnih primerih oz. ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Zato je prisojena odškodnina v znesku 1.800.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 300.000,00 SIT za strah in 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar skupaj znaša 3.600.000,00 SIT (15.022,53 EUR), pravična in primerna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).