Jedro

Revizija se dopusti glede procesnopravnega vprašanja, ali gre za očitno pomoto po določbi osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku pri vložitvi odgovora na tožbo, ko je tožba vložena na nepristojno sodišče in se s štampiljko tega nepristojnega sodišča brez sklepa o njegovi nepristojnosti vroči toženi stranki v odgovor, ta pa odgovor vroči nepristojnemu sodišču.

Izrek

Revizija se dopusti glede procesnopravnega vprašanja, ali gre za očitno pomoto po določbi osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku pri vložitvi odgovora na tožbo, ko je tožba vložena na nepristojno sodišče in se s štampiljko tega nepristojnega sodišča brez sklepa o njegovi nepristojnosti vroči toženi stranki v odgovor, ta pa odgovor vroči nepristojnemu sodišču.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper zamudno sodbo, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, in po kateri je dolžna tožeči stranki plačati 11.661,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, katerih vsota predstavlja prej navedeno glavnico; zamudno sodbo je potrdilo. Kot pravilno je sprejelo tako presojo, da odgovora tožene stranke na tožbo ni bilo mogoče upoštevati, ker je bil prepozen, kot o obstoju drugih zakonskih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za izdajo zamudne sodbe.

2. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: a) ali je določba 2. točke četrtega odstavka 40. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) kogentne ali dispozitivne pravne narave in ali je zaradi kršitve te določbe bila izdana zamudna sodba v nasprotju z določbami ZPP; b) ali gre za dovoljeno ali nedovoljeno razpolaganje s tožbenim zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP), če se, bodisi v tožbi bodisi z opustitvijo odgovora na tožbo, obide predpise določb potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko, še posebej, če se obide 2. točko drugega odstavka 40. člena ZFPPIPP; c) ali očitna pomota vložnika pri odgovoru na tožbo po osmem odstavku 112. člena ZPP res ni podana, kadar je tožba vložena na nepristojno sodišče in se s štampiljko tega nepristojnega sodišča brez sklepa o izreku nepristojnosti vroči nasprotni stranki v odgovor, ta pa nato odgovor pošlje temu nepristojnemu sodišču, namesto pristojnemu, in d) ali se v okviru uporabe osmega odstavka 112. člena ZPP upošteva tudi nek običajen poštni (in sodni) tek oziroma čas za prenos poštnih pošiljk med sodišči, ali pa so stranke prepuščene volji sodnih in poštnih organov.

3. Stališče tožene stranke je, da je odgovor na tožbo vložila pravočasno: vložila ga je na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je bilo navedeno v tožbi in ki je na tožbo odtisnilo dohodno štampiljko z datumom 17. 7. 2013 in nanjo zapisalo opravilno številko zadeve, nato pa jo je toženi stranki vročilo v odgovor. Tožena stranka je tožbo prejela 18. 10. 2013 in odgovor priporočeno poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani že 13. 11. 2013. Rok je potekel 17. 11. 2014. Vendar je zamudno sodbo izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ki mu je okrožno sodišče odgovor tožene stranke na tožbo vročilo šele 22. 11. 2013, torej po izteku 30-dnevnega roka. Pomota pri vložitvi odgovora na tožbo na okrožno sodišče je bila opravičljiva, ker tožena stranka ob prejemu tožbe ni prejela tudi sklepa o nepristojnosti okrožnega sodišča in o odstopu zadeve okrajnemu sodišču, upoštevaje opisane okoliščine primera bi se taka pomota zelo verjetno pripetila prav vsakemu pooblaščencu. Gre za pomoto, ki zapade pod pravni standard očitne pomote, drugačna presoja sodišč prve in druge stopnje pa se opira na sodno prakso, ki ne more biti upoštevna, ker takšnega dejanskega stanu ne pokriva. V okviru razlage 112. člena ZPP bi moralo sodišče upoštevati tudi nek normalen poštni in sodni tek oziroma okoliščino, da bi ob normalnem teku stvari morala poštna pošiljka v treh dneh prispeti od nepristojnega na pristojno sodišče. O tem vprašanju ni sodne prakse. V konkretnem primeru je bila zamudna sodba izdana (tudi) zato, ker je odgovor na tožbo iz okrožnega na okrajno sodišče potoval kar 8 dni, med tem pa je potekel 30-dnevni rok. V vsebinskem pogledu tožena stranka izpostavlja nedopustnost zamudne sodbe v primeru, ko gre za tožbeni zahtevek v nasprotju z 2. točko drugega odstavka 40. člena ZFPPIPP, ki je kogentne narave, kar pomeni, da je šlo za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi (3. člen ZPP) – tožeča stranka je zahtevala plačilo izven pogojev potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Ključno vprašanje je, ali je določba 2. točke drugega odstavka 40. člena ZFPPIPP o prepovedi vsakršnih dejanj dolžnika po potrjeni prisilni poravnavi kogentne ali dispozitivne narave oziroma ali sta dopustna tožnikov zahtevek in posledično toženčevo priznanje nečesa več, kot določa potrjena prisilna poravnava. Zavzema se za razlago o kogentni naravi navedene norme, kar pomeni, da bi moralo sodišče v takem primeru ugotoviti neizpolnjevanje pogojev za zamudno sodbo. Nad toženo stranko je bila potrjena prisilna poravnava 22. 11. 2012. Določila je plačilo v višini 54 % in z rokom 4 let po pravnomočnosti, to je do 16. 12. 2016. To dejstvo sta sodišči prve in druge stopnje povsem spregledali in nista upoštevali, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva nekaj, česar ne more zahtevati in sta ugodili zahtevku, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Prej navedena določba namreč poslovodstvu družbe po potrjeni prisilni poravnavi prepoveduje opravo kakršnegakoli dejanja, zaradi katerega bi bili drugi upniki neenako obravnavani, še posebej prepoveduje plačilo terjatev v višjem deležu od deleža v potrjeni prisilni poravnavi, ali pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi.

4. Predpostavke za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku so podane glede procesnopravnega vrašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče v tem obsegu predlogu tožene stranke ugodilo in revizijo dopustilo.