Jedro

Od 7.6.2002 do 4.11.2002 rok za uvedbo prisilne izterjave ni tekel, in sicer na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 (Uradni list RS, št. 50/2002) za čas zadržanja izvrševanja 3. poglavja ZFPPod do končne odločitve Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00, Uradni list RS, št. 93/2002). Ker je v takratnem obdobju Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je v konkretnem primeru podano pretrganje relativnega zastaranja s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

III. Pritožba zoper sklep (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70 /2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 8. 2004, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 29. 5. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave davčnih obveznosti izbrisane družbe T. d.o.o., in sicer za obveznosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 16. 12. 2002, glavnica v višini 2.933.401,80 SIT, zamudne obresti v višini 3.350.313,00 SIT, revalorizacijska razlika v višini 81.038,94 SIT in stroški prisilne izterjave v višini 1.000,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožbeni ugovor, da je pri preizkusu pravočasnosti uvedbe postopka prisilne izterjave treba upoštevati datum 28. 9. 2001, ko je bil po delnem zgodovinskem izpisku iz sodnega registra, izbris družbe vpisan v sodni register, je sodišče zavrnilo iz razloga, ker po določbi 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99 - ZFPPod, 31/2000 – ZP-L, 36/2000 – ZPDZC, 45/2001, 59/2001 – popr., 93/2002 – odl. US, 57/2004 in 139/2004) v zvezi s 27. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99, 97/2000 - odl. US, 50/2002 – sklep US, 93/2002 – odl. US) enoletni rok za uveljavljanje terjatev teče od objave izbrisa družbe iz registra, to je v obravnavanem primeru od 6. 2. 2002. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da predloženi dokazi o osebnih prejemkih tožnika ne zadoščajo za ugotovitev, da bi bila s plačilom taks in stroškov postopka občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma njegovi družinski člani.

3. Tožnik je vložil pritožbo (sedaj revizija in pritožba), v kateri navaja, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter vrneta v novo odločanje. Navaja, da v obravnavani zadevi presoja, ali ima tožnik položaj aktivnega družbenika, ni bila opravljena. Bistveno kršitev pravil postopka vidi v tem, da tožena stranka v predhodnem postopku ni dokazala, da je v skladu z določilom 46. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001) dala tožniku možnost, da se pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Zatrjuje, da je terjatev tožene stranke prenehala, saj je rok, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatev zoper družbenika izbrisane družbe, materialni prekluzivni rok in se pri tem sklicuje na svoje navedbe v tožbi in nadaljnjih vlogah. Uveljavlja tudi ugovor zastaranja, in sicer, da so zastarale tako temeljne obveznosti, kakor tudi prisilna izterjava. V zvezi z odločitvijo v izpodbijanem sklepu meni, da so iz vloženih listin razvidni vsi podatki, potrebni za presojo upravičenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo (sedaj revizijo in pritožbo) ni vložila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti te revizije.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 85. člena ZUS-1).

9. Tožnik je pravni zavezanec za plačilo davčnega dolga, ker je bila družba T. d.o.o. (katere soustanovitelj in direktor ter pooblaščen za zastopanje je bil tožnik), izbrisana iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 35. člena ZFPPod. Njegova odgovornost za obveznosti izbrisane družbe T. d.o.o. temelji na zakonskih določbah četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD.

10. Iz revizijskih navedb tožnika, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali je imel tožnik v družbi T. d.o.o. položaj aktivnega družbenika, izhaja, da tožnik s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po presoji revizijskega sodišča navedena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v sodbi glede tega odločilnega dejstva podalo razloge, s tem, ko se je strinjalo z utemeljitvijo tožene stranke in se je nanjo sklicevalo, kar je sodišču omogočal drugi odstavek 67. člena ZUS (sedaj drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je v drugem odstavku na tretji strani odločbe z dne 9. 8. 2004 podala razloge, zakaj je tožnik imel položaj aktivnega družbenika. Zato niso utemeljeni revizijski očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

11. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil postopek prisilne izterjave zoper tožnika uveden pravočasno. Na podlagi drugega odstavka 394. člena ZGD v zvezi s 27. členom ZFPPod, upnik lahko uveljavlja terjatve do družbenikov v enem letu od objave izbrisa družbe iz registra. Izbris navedene družbe je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 10/2002 z dne 6. 2. 2002. Rok za uvedbo prisilne izterjave od 7. 6. 2002 do 4. 11. 2002 ni tekel, in sicer na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 (Ur. l. RS, št. 50/2002) za čas zadržanja izvrševanja 3. poglavja ZFPPod do končne odločitve Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00, Ur. l. RS, št. 93/2002). Glede na navedeno je bila po presoji Vrhovnega sodišča prisilna izterjava uvedena pravočasno, saj je bil sklep prvostopenjskega davčnega organa izdan 29. 5. 2003. 12. V zvezi z revizijskimi navedbami, da tožniku v predhodnem postopku ni bila dana možnost, da preveri podatke iz dolgovnega seznama, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1, za razliko od določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 (pritožba kot pravno sredstvo), med razlogi za revizijo ne določa „zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta“. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

13. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje prisilne izterjave davčnih obveznosti. Iz seznama zaostalih obveznosti z dne 16. 12. 2002 izhaja, da se izterjujejo obveznosti za plačilo davka od dobička pravnih oseb, prometnega davka ter prispevki za poškodbe pri delu, zdravstveno zavarovanje ter invalidsko in pokojninsko zavarovanje. V obravnavanem primeru je relevantno zastaranje pravice do izterjave davka, saj je predmet presoje sklep o prisilni izterjavi.

14. Zastaranje pravice do izterjave prometnega davka je urejal Zakon o prometnem davku – ZPD (Ur. l. RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 - odločba US, 13/93, 71/93, 35/94 - odločba US, 16/96, 18/96-ZDavP, 18/96, 75/96 – odločba US ) v prvem odstavku 60. in 61. člena ter v 62. členu. Zastaranje pravice do izterjave prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, poškodbe pri delu ter davka od dobička pravnih oseb, je urejal ZDavP v drugem odstavku 96. člena ter drugem, četrtem in petem odstavku 97. člena. Določbe ZDavP in ZPD glede zastaralnih rokov so enake, in sicer pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Zastaranje pravice do izterjave prometnega davka se pretrga z vsakim uradnim dejanjem pristojnega organa, katerega namen je izterjava prometnega davka (prvi odstavek 61. člena ZPD). Po vsakem pretrganju zastaranja začne znova teči zastaralni rok, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (62. člen ZPD). Po določbah ZDavP tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v 96. členu ZDavP (četrti odstavek 97. člena ZDavP). Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (peti odstavek 97. člena ZDavP).

15. V zvezi z obveznostmi, ki se v obravnavani zadevi izterjujejo, in ki so razvidne iz seznama zaostalih obveznosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz listin, ki se nahajajo v spisu (izpis Agencije Republike Slovenije za plačilni promet z dne 28. 8. 2003) izhaja, da so bili nalogi T. d.o.o., tako tisti, ki se nanašajo na plačilo davka od dobička pravnih oseb, prometnega davka, kot tudi tisti, ki se nanašajo na plačilo prispevkov, ob zapadlosti predloženi v vrstni red plačil. Tako iz navedenih izpisov izhaja, da so bili nalogi za plačilo davka od dobička pravnih oseb predloženi v vrstni red plačil ob zapadlosti od dne 23. 6. 1998 dalje, nalogi za plačilo prometnega davka so bili predloženi v vrstni red plačil ob zapadlosti dne 25. 7. 1997, nalogi za plačilo prispevkov pa dne 16. 5. 1997. Vsi nalogi so bili v vrsti za poplačilo do dne 22.11.2001, ko je bil račun T. d.o.o. uradno zaprt. 16. V primeru, da pravna oseba ni izdala nalogov za plačilo davkov in prispevkov, je te naloge, na podlagi 44. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - ZAPPNI, izdala Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje - Agencija. Če je bil imetnik računa plačilno nesposoben, so bili nalogi za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v evidenco o vrstnem redu nalogov za plačilo. V tem primeru so se obveznosti plačevale po vrstnem redu, ki je bil določen v 36. členu ZAPPNI.

17. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podano pretrganje relativnega zastaranja s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa – Agencije, katerega namen je, da se dolgovani znesek prometnega davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 1479/2004 z dne 30. 10. 2009. 18. Ker je bil davčni zavezanec izbrisan iz sodnega registra (izbris je bil v Uradnem listu RS objavljen 6. 2. 2002), je bil dne 29. 5. 2003 izdan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zoper družbenika izbrisane družbe, to je revidenta. Navedeni sklep je bil revidentu vročen 3. 6. 2003. Tako je jasno, da tudi v času od izbrisa družbe do izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga ni nastopilo relativno oziroma absolutno zastaranje davčnih obveznosti. Zato ni utemeljen revizijski ugovor zastaranja prisilne izterjave davčnih obveznosti.

19. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani pogoji, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

20. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

21. Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Glede na prehodno določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se dne 3. 11. 2005 vložena pritožba zoper sklep, obravnava kot pritožba.

22. Pritožba ni dovoljena.

23. Po določbi 1. odstavka 365. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo pa mora biti konkreten, kar pomeni, da si lahko pritožnik z odločitvijo sodišča izboljša svoj pravni položaj.

24. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

25. Po prvem odstavku 9. člena Zakona o sodnih taksah - ZST (Ur. l. RS, št. 20/04-UPB1, 115/06 ZIZ-E, 140/06 in 98/97) pravica zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativno zastaranje). ZST v drugem odstavku 9. člena določa, da zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutno zastaranje) .

26. Tožnikova taksna obveznost za plačilo sodne takse za vloženo tožbo je nastala z vložitvijo tožbe dne 12. 8. 2004, za sodbo in sklep sodišča prve stopnje z vročitvijo tožnikovemu pooblaščencu dne 14. 10. 2005, za pritožbo z vložitvijo pritožbe dne 2. 11. 2005. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep, s katerim je bilo prekinjeno zastaranje, sodišče prve stopnje izdalo 10. 10. 2005. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pravica zahtevati plačilo sodne takse relativno zastarala po prvem odstavku 9. člena ZST s potekom 31. 12. 2007, saj iz podatkov sodnega spisa izhaja, da v času od 10. 10. 2005 do 31. 12. 2007 ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo sodne takse.

27. Zaradi nastopa učinkov zastaranja zahtevati plačilo sodnih taks, zoper tožnika ni več mogoče zahtevati plačila sodne takse, zato si tožnik s pritožbo svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspel, ne more več izboljšati, zato nima več pravnega interesa za pritožbo.

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo.