Jedro

S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.

stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede odločitve o zahtevku za ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele ID znak: ..., do parc. št. 96, k. o. ... (sedaj ID znak: ...), v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak: ... in glede pravdnih stroškov in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o tem podrejenem zahtevku.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 24. 9. 2014 od sodišča zahteval ukinitev služnostne pravice hoje, ustanovljene s pogodbo v breme tožnikove nepremičnine z ID znakom ... in v korist nepremičnine v lasti tožencev, ID znak ..., ker naj bi postala nepotrebna. S pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2015 je tožbo spremenil tako, da je navedenemu zahtevku dodal še alternativnega, naj sodišče ugotovi, da služnostna pravica, ne obstaja, ker se ni izvrševala dvajset let. 2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ukinitev služnostne pravice. Zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti je obravnavalo kot podrejenega in se z njim ni ukvarjalo. Presodilo je, da je bila s pravnim poslom med strankama ustanovljena neprava stvarna služnost v toženčevo korist, da pa je postala nepotrebna, ker so starši pravdnih strank, do katerih je toženec po bližnjici čez tožnikovo parcelo dostopal, umrli, toženec pa tudi ne živi več v hiši na gospodujoči nepremičnini.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek 1) za ukinitev ali prenehanje služnosti kot nepotrebne ali 2) za ugotovitev neobstoja stvarne služnosti. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik tožbena zahtevka postavil alternativno. Upoštevajoč, da je alternativna kumulacija zahtevkov dopustna le takrat, kadar obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno od izpolnitev, je odločilo, da je tožba nesklepčna in je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Dodatni razlog za zavrnitev zahtevka je pritožbeno sodišče videlo v tem, da iz pogodbe izhaja, da je bila služnostna pravica ustanovljena v korist nepremičnine z ID znakom ..., tožnik pa je s tožbo zahteval ukinitev služnosti v korist nepremičnine z ID znakom .... Sodišče druge stopnje pa tudi ni pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da gre za nepravo stvarno služnost. Obrazložilo je, da je bila s pogodbo ustanovljena prava stvarna služnost zaradi hitrejšega in lažjega dostopa lastnika parc. št. 102/4 do parc. št. 115/8, vse k. o. ... in je tudi zato nepravilna ugoditev prvemu zahtevku. Alternativno postavljen zahtevek pa je po oceni sodišča druge stopnje neutemeljen zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da so upravičenci dejansko hodili po sosednjem zemljišču in ne več po trasi služnostne poti kot je vpisana v zemljiško knjigo.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 217/2016 dopustilo revizijo glede vprašanja procesnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje v luči pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

5. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. **Povzetek revizijskih navedb**

6. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge ali prve stopnje. Opozarja, da sodišče druge stopnje ni zavrnilo zahtevka, ki mu je ugodilo sodišče prve stopnje, temveč alternativni zahtevek, ki v izreku sodbe sodišča prve stopnje sploh ni bil vsebovan. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo izven meja postavljenega zahtevka, pri tem pa tudi ni ugotavljalo, ali je bil tožnik v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva opozorjen na nesklepčnost, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik navaja, da je do prvega naroka za glavno obravnavo zatrjeval, da se za namen, za katerega je bila služnost ustanovljena, ta ne more več uporabljati. Opozarja, da je kasneje ugotovil, da služnostna pot dejansko poteka po parceli z ID znakom ..., zato je postavil še alternativni zahtevek za ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prek parcele ..., pri čemer pa je bil ta zahtevek podredni. Poudarja, da je v njegovi vlogi pri ponovnem zapisu že postavljenega zahtevka pod točko 1. prišlo do očitne pomote pri navedbi ID znaka gospodujoče nepremičnine (oznaka ID ... namesto ID ...), kar ni opazila nobena od strank, niti sodišče, sanirati pa bi jo bilo treba s popravo sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik meni, da bi ga sodišče druge stopnje moralo na nesklepčnost tožbe (zaradi napačnega zapisa gospodujoče nepremičnine) opozoriti in ga pozvati na dopolnitev. Ker je sodišče prve stopnje odločilo le o delu tožbenega zahtevka, bi sodišče po tožnikovem mnenju, moralo šteti, da je v delu, v katerem ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe, umaknil svoj zahtevek. Sodišče druge stopnje naj bi posledično odločilo izven meja postavljenih zahtevkov in poseglo v pravico tožnika do pravnega sredstva.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njunih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o reviziji**

8. Revizija je utemeljena.

9. Tožnik je v vlogi z dne 25. 5. 2015 objektivno spremenil svojo tožbo tako, da je poleg dotedanjega zahtevka za prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti po 222. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) uveljavljal še nov zahtevek za ugotovitev, da je služnost prenehala zaradi neizvrševanja po 223. členu SPZ. Nov zahtevek je označil kot alternativni, na kar nakazuje tudi uporabljena beseda „ali“. Toženec je spremembi tožbe nasprotoval, ker naj bi nasprotovala načelu venire contra factum proprium. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, stranki pa sta se spustili v vsebinsko obravnavo novega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ta novi zahtevek štelo za podrejenega in se z njim ni ukvarjalo, ker je odločilo, da je utemeljen primarni tožbeni zahtevek (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) za prenehanje služnosti. Toženec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje podredni naravi postavljenih zahtevkov ni nasprotoval. 10. Glede na takšno procesno dejansko stanje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ravnalo napačno, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je poleg zahtevka za prenehanje služnosti, zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da služnost ne obstaja (več). Sodišče prve stopnje je namreč zahtevka obravnavalo kot primarnega in podrejenega, stranki pa temu (med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi) nista nasprotovali. Napačna opredelitev narave zahtevka kot podrejenega ali alternativnega bi lahko predstavljala le relativno kršitev določb pravdnega postopka (določbe 2. člena in tretjega odstavka 182. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje bi moralo sodbo prve stopnje preizkusiti le v tistem delu, v katerem je bila izpodbijana s pritožbo (prvi odstavek 350. člena ZPP). S tem, ko je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi izven pritožbenih razlogov in ob tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo oba zahtevka, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša.1 S tem je tožniku glede spornega drugega zahtevka (za ugotovitev neobstoja služnosti) odvzelo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

11. Sodišče druge stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo tudi dodatne razloge za zavrnitev primarnega in podrednega zahtevka. Glede zavrnitve primarnega zahtevka je sodišče druge stopnje le kot dodatni razlog navedlo, da je tožba v tem delu nesklepčna tudi zato, ker je zahtevana ukinitev služnosti v korist napačno označene parcele. Bistveni razlog za spremembo odločitve sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka je bila napačna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da gre za nepravo stvarno služnost. Sodišča druge stopnje je utemeljilo, zakaj gre za pravo stvarno služnost, glede pravilnosti te presoje pa revizija ni bila niti predlagana, niti dopuščena. Zato je primarni zahtevek za ukinitev stvarne služnosti že pravnomočno zavrnjen.

12. Vrhovno sodišče je tako reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje le v delu, v katerem je to odločilo prek meja pritožbenega preizkusa, torej glede zahtevka za ugotovitev neobstoja služnostne pravice in o stroških postopka, zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo odločilo še o tem podrejenem zahtevku. Glede na revizijske navedbe, da bi moralo sodišče šteti, da je tožnik tožbo v tem delu umaknil, ker ni podal predloga za izdajo dopolnilne sodbe, pa Vrhovno sodišče še dodaja, da bo tožnik lahko v nadaljevanju postopka tožbo v tem delu umaknil, pri čemer pa bo sodišče lahko postopek ustavilo le, če bo z umikom soglašala tožena stranka (drugi odstavek 188. člena ZPP).

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep VSRS II Ips 781/2006.