Jedro

ZPP alternativne kumulacije zahtevkov ne ureja. Dopustna je zgolj v primeru, kadar obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno izpolnitev ter je s tem prost obveznosti. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združenja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičen, temveč lahko v takšnem primeru zahtevek kumulira le eventualno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek: „1. Kot nepotrebna se ukine ali preneha služnostna pravica prostega prehajanja po obstoječi poti preko služeče nepremičnine, parcele ID znak 1, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parcele ID znak: 2; ali

2. Ugotovi se, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele ID znak:1, do parcele 9, k. o. ... (sedaj ID znak: 1), v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak: 2. 3. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno tožeči stranki plačati pravdne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 9. dan od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencema v roku 15 dni povrniti njune stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 425,21 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 379,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nepotrebno ukinilo služnostno pravico prostega prehajanja po obstoječi poti preko služeče nepremičnine, ID znak 1, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 2. Tožencema je naložilo, da sta dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v višini 524,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da je bila služnost poti pogodbeno ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika parcele 2/4, k. o. ..., in ne v korist lastnika nepremičnine parcelna št. 5/8, k. o. ... Izrek sodbe je torej v nasprotju z vsebino listin in tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Lastnika parcele 2/4, k. o. ..., sta oba toženca, lastnik parcele 5/8, iste k. o., pa je le prvi toženec, kar kaže tudi na stroškovno pomanjkljivost odločitve. Sodišče je pravilno ugotovilo potek poti, ne pa vsebine sporne služnostne pravice, pri čemer je zmotno uporabilo materialno pravo. ZTLR ni poznal nepravih stvarnih služnosti in je v zvezi s tem obrazložitev sodišča zmotna. V letu 1992 je lahko nastala le stvarna služnost in takšna je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče je zmotno ugotavljalo dejansko stanje v smeri obstoja pogojev za ukinitev neprave stvarne služnosti. Sodba tudi nima razlogov, v korist koga je bila neprava stvarna služnost ustanovljena. Če bi bila ustanovljena v korist matere, bi s smrtjo prenehala, kar pa iz odločbe ne izhaja. Če pa bi bila ustanovljena v korist prvega toženca, pogoji za ukinitev neprave stvarne služnosti niso podani. Sodišče je torej odločalo, kot da odloča o ukinitvi stvarne služnosti, v obrazložitvi pa se je sklicevalo, da je šlo za nepravo stvarno služnost. Dejanski stan je bil napačno ugotovljen. Tudi iz tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi tožnik zahteval ukinitev neprave stvarne služnosti. Njegove tovrstne trditve so v nasprotju z zahtevkom, ki ga je postavil, in je tožba nesklepčna. Stvarna služnost lahko preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Dejansko stanje nepremičnin se v ničemer ni spremenilo, služnost je še vedno koristna, kje prvi toženec živi pa je nepomembno dejstvo. Namen služnosti je gospodarska funkcija, saj lastniku omogoča uporabo in dostop do nepremičnin. Ni izpolnjena niti druga pravna možnost za ukinitev služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, saj objektivnih sprememb v zvezi z nepremičninami ni bilo, subjektivne pa niso relevantne. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik kot lastnik služečega zemljišča je s tožbo sprva zahteval ukinitev služnostne pravice prostega prehajanja po obstoječi poti preko njegove nepremičnine parcelna št. 2/2, k. o. ..., ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parcelna št. 2/4, iste k. o. S prvo pripravljalno vlogo je tožbeni zahtevek spremenil in postavil alternativni zahtevek, tako da je zahteval ukinitev in prenehanje služnostne pravice prostega prehajanja po obstoječi poti preko služeče nepremičnine, ID znak 1, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 2, ali ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost prostega prehajanja preko parcele, ID znak 1, do parcele 6, k. o. ..., v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 3. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) alternativne kumulacije zahtevkov ne ureja. Dopustna je zgolj v primeru, kadar obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno izpolnitev ter je s tem prost obveznosti. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združenja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičen, temveč lahko v takšnem primeru zahtevek kumulira le eventualno. Ker je tožnik izrecno navedel, da uveljavlja alternativno kumulacijo, in tako tudi oblikoval tožbo, njegov zahtevek po materialnem pravu nima podlage in je takšna tožba nesklepčna, kar narekuje njeno zavrnitev. Stvarne služnosti namreč ni mogoče hkrati ukiniti in ugotoviti njenega neobstoja.

6. Na nesklepčnost v tožbi je (glede ugodenega dela zahtevka) utemeljeno opozorila tožena stranka. Iz tožbenih trditev tožnika in predloženih dokazov (prodajna pogodba – list. št. A7, zemljiškoknjižni izpiski) izhaja, da je bila stvarna služnost ustanovljena in je tudi vpisana v zemljiški knjigi preko služeče nepremičnine, ID znak 1, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, z ID znakom 3 v lasti obeh tožencev. Tožnik pa po spremenjeni tožbi zahteva ugotovitev služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ID znak 2, v korist katerega stvarna služnost ni bila ustanovljena. Njegov zahtevek torej nima podlage v materialnem pravu, saj ne more zahtevati ukinitve služnosti v korist parcele, glede katere pravni posel ni bil sklenjen in tudi ne zemljiškoknjižno realiziran, zato je tudi to razlog za zavrnitev zahtevka.

7. Pritožba utemeljeno graja tudi materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede uporabe določil o nepravi služnosti. Iz pogodbe, ki je bila podlaga za ustanovitev služnostne pravice, nedvomno izhaja, da gre za stvarno zemljiško služnost, ustanovljeno v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, parcele št. 2/4, k. o. ... Neprava stvarna služnost, ki je ZTLR, veljaven v času sklenitve pravnega posla, še ni poznal, urejena pa je v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), je služnost, ki ima elemente stvarne in osebne služnosti. Gre za rabo služeče nepremičnine, vendar v korist določene osebe in ne vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, kar mora iz zavezovalnega pravnega posla nedvomno izhajati. V 8. členu prodajne pogodbe, sklenjene med I. G., prvim tožencem in tožnikom, so stranke najprej ugotovile, da že 15 let od parcele št. 2/4 do parcele št. 2/2, vse k. o. ..., vodi pot do hiše staršev pogodbenih strank, ki tam živijo. Kupec nepremičnine – tožnik se je nato s pogodbo zavezal, da bo prvemu tožencu dopustil prosto prehajanje po obstoječi poti, nato pa tudi, da se v breme nepremičnine vknjiži služnost v korist vsakokratnega zemljiškoknjižnega lastnika gospodujočega zemljišča 2/4, ki je sedaj v lasti obeh tožencev. Ne gre torej za ustanovitev služnosti le v korist prvega toženca, temveč za ustanovitev stvarne služnosti zaradi hitrejšega in lažjega dostopa lastnika parcele 102/4 do parcele 5/8 (prej 6), vse k. o. ... Sicer pa sodišče v razlogih sodbe niti ni pojasnilo, v korist katere osebe naj bi bila stvarna služnost ustanovljena, čeprav je to nujni razlikovalni element med nepravo in pravo stvarno služnostjo.

8. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopnega sodišča glede poteka stvarne služnosti po nepremičnini z ID znakom 1, nanizane v 10. točki sodbe. Tožnik ni uspel izkazati, da bi pot potekala po sosednji nepremičnini z ID znakom 3, zato tudi ni utemeljen njegov tožbeni zahtevek na neobstoj služnostne pravice zaradi neizvrševanja stvarne služnosti, ki ga je postavil alternativno.

9. Po povedanem je višje sodišče pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik, ki je v pravdi propadel, je dolžan tožencema povrniti vse njune pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, pri čemer je tožencema priznalo nagrado za postopek v višini 136,50 EUR, nagrado za narok v višini 126,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, vse to povečano za davek na dodano vrednost, priznalo pa jima je tudi priglašene kilometrine in stroške ogleda za zunanje poslovanje. Celotna odmera stroškov je razvidna na list. št. B20 spisa. Toženca sta upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki jih predstavljajo nagrada za postopek v višini 168,00 EUR, 20,00 EUR pavšala, vse povečano za davek na dodano vrednost, ter taksa za pritožbo v višini 150,00 EUR. Odmera teh stroškov je razvidna z list. št. 85 spisa. Skupno je dolžan tožnik tožencema povrniti 425,21 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 379,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11. O pritožbi tožencev je odločilo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016 o prenosu pristojnosti za sojenje 80 civilnih zadev z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.