Jedro

Tožnik je v postopku imel možnost predložiti dokaze, da Republika Hrvaška zanj ni varna država, in je svoja stališča tudi izrazil. V postopku je bil dovolj seznanjen, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, to še toliko bolj, ker je bila enkrat njegova prošnja že zavržena in je bil v Republiko Hrvaško tudi že enkrat vrnjen.

Razlog, da mu grozi nevarnost iz Bosne ne more biti upošteven, saj v zadevi ne gre za izročitev Bosni, tožnik pa bojazni, da bo izročen Bosni, tudi ni izrazil. Izrazil je tudi prepričanje, da bo v primeru izročitve vrnjen v Srbijo, vendar tega dejstva ni mogoče razbrati iz tožnikovih navedb ali podatkov upravnega spisa. Dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške pa v postopku ni sporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Navaja, da iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnika dne 4. 12. 2010 v skladu s 36. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ; Uradni list RS, št. 111/2007 s spremembami) obravnavala PP Koper. V tem postopku se je predstavil kot A.A., roj. leta 1994. V postopku je bilo ugotovljeno, da je dne 4. 12. 2010 peš prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda Sočerga. Skladno z navedenim je PP Koper opravila najavo za vračanje tožnika v Republiko Hrvaško. Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito s sklepom z dne 8. 12. 2010 zavržena. Iz depeše tudi izhaja, da je bil tožnik tudi prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kjer se je predstavil z osebnimi podatki - B.B., rojen … 1. 1994, državljan Afganistana.

Na podlagi policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper z dne 27. 12. 2010 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik ponovno ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo ter je bil dne 26. 12. 2010 kontroliran s strani policistov PP Koper. V razgovoru s policisti je navedel, da je mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo prestopil ilegalno, na neznanem kraju dne 25. 12. 2010. V postopku se je predstavil z osebnimi podatki C.C., rojen ... 1995. Te podatke je opravičil z dejstvom, da je C. njegovo drugo ime, C. pa je ime njegovega očeta. Šele po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji se je pozanimal doma o svojih podatkih, prej tega ni vedel. Tožena stranka nadalje navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.

Tožnik je pri sprejemu prošnje na vprašanje uradne osebe, ali je dne 8. 12. 2010, ko je bil uradno predan hrvaškim varnostnim organom, tam zaprosil za mednarodno zaščito odgovoril, da ni, da je tam ustrahoval uradne osebe v azilnem domu s samomorom v primeru, da bi ga vrnili v Srbijo in Makedonijo. Ker je grozil s samomorom so ga pustili pri miru, vendar je nato ponovno zbežal v Republiko Slovenijo, ker se je bal vrnitve v Srbijo. Na vprašanje uradne osebe, ali je Republika Hrvaška zanj varna država, je povedal, da Republika Hrvaška zanj ni varna država, zapustil jo je iz treh razlogov. Prvi je ta, da je od doma dobil informacije, da se v Bosni nahaja oseba, ki je nevarna in ga hoče ubiti, drugi je, da ga uradne osebe v Republiki Hrvaški niso marale, ker je nekajkrat poskusil pobegniti v Republiko Slovenijo, tretji razlog pa je, da so ga hrvaški varnostni organi hoteli vrniti v Srbijo, kar je zanj nesprejemljivo.

Na podlagi vseh navedenih okoliščin in na podlagi ugotovljene okoliščine, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal v Republiki Hrvaški, je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrgla.

Tožnik je vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče s sklepom I U 1981/2010 dne 30. 12. 2010 že odločilo in njegovi zahtevi ugodilo.

Tožnik v tožbi predvsem pojasnjuje razloge, zakaj meni, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da ni bil opozorjen, da bo uporabljen koncept tretje varne države in kaj uporaba tega koncepta zanj pomeni. Vprašan je bil, ali je Republika Hrvaška zanj varna država, opisal je tri razloge, do katerih pa se tožena stranka ni opredelila. Opredelila se je le do dejstva o njegovi prisotnosti na območju Republike Hrvaške. Izpodbijani sklep je zato pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, ker je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o njegovih razlogih. Pristojnost Republike Hrvaške za vsebinsko obravnavo ne nastopi zgolj zaradi dejstva, da se je prosilec prej nahajal v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bi morala dokazati obstoj določenega sporazuma z Republiko Hrvaško, da bo ta prosilce za azil sprejemala, saj je tako treba razlagati določbo 60. člena ZMZ. Le tako ne bi bilo ogroženo načelo nevračanja. Obrazložitev sklepa tovrstnih navedb ne ponudi, zato tudi v kolikor bi imel prosilec procesno možnost izpodbijati domnevo o varni tretji državi, tega ne bi mogel storiti zaradi pomanjkanja teh navedb v sklepu. Nadaljnja procesna kršitev je v tem, da ni imel možnosti izpodbijati domneve, da Republika Hrvaška zanj ni varna država in mu je pred izdajo odločbe tožena stranka ni dala. Takšen postopek je nezakonit, saj krši določbo 2. odstavka 63. člena ZMZ v zvezi s 1. odstavkom 138. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami), 64. člena ZMZ in procesno direktivo, ki določa, da mora pristojni organ prosilca obvestiti o uporabi koncepta varne tretje države. Ne glede na to, da je tožnikova tožba utemeljena zaradi vseh procesnih kršitev, še navaja, da njegove verodostojnosti ne more izpodbiti zgolj selektivno navajanje dejstev v iskanju kontradiktornosti njegovih izjav. Navedbe tožene stranke ne držijo, saj svojih izjav ni spreminjal, temveč le pojasnjeval uradni osebi, ki je dejansko raziskovala predvsem razloge v njegovo škodo. Pojasnil je tudi odstopanja njegovega imena. Meni, da bi bila z vrnitvijo kršena določba 3. člena EKČP, zaradi nečloveškega, ponižujočega ravnanja in kaznovanja, kar bi se vse zgodilo v primeru vračanja Republiki Srbiji. Zgolj dejstvo, da je Republika Hrvaška implementirala vso EU zakonodajo s področja mednarodne zaščite še ne pomeni zagotovila za spoštovanje temeljnih načel in pravic prosilcev. V spis je vložila še fax sporočilo Č.Č., vodje projekta na področju mladoletnih migrantov, ki sporoča, da je včeraj enega od naših mladoletnikov klical prijatelj od Javada in povedal, da je Javad zaprt v Ježevem in je dobil papir, da mora zapustiti Hrvaško. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Prosi tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Pojasnjuje, da je pred začetkom izvajanja inštituta varne tretje države bilo upoštevano zadnje poročilo o napredku Republike Hrvaške kot države kandidatke za vstop v Evropsko unijo, ki ga je Evropska komisija objavila dne 9. 11. 2010. Skladno z navedenim poročilom je tožena stranka štela, da ima Republika Hrvaška zakonodajo na področju azila v celoti usklajeno z zakonodajo EU, kar posledično pomeni, da spoštuje načelo nevračanja, da brez ovir omogoča dostop do azilnega postopka, ter da je na Hrvaškem mogoče pridobiti mednarodno zaščito. Nadalje meni, da je tožniku dala vse možnosti, da bi dokazal, zakaj Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država. Pri tem je tožnik sam pojasnil tri razloge v zvezi s tem. Poudarja tudi, da je tožnik osebne podatke večkrat spreminjal in podajal kontradiktorne izjave. Zato ocenjuje, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti, kar posledično pomeni, da utemeljeno lahko šteje, da tožnik ob pomanjkanju kakršnihkoli dokazov ni navedel opravičljivih razlogov, da Republika Hrvaška zanj ni varna država. Izpostavlja tudi dejstvo, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo prosilec za azil v Republiki Hrvaški, torej mu je bil omogočen dostop za azilnega postopka, čeprav je pri sprejemanju prošnje v Sloveniji enkrat trdil, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, drugič pa, da so se uradne osebe do njega obnašale neprijazno in da je imel v Republiki Hrvaški ves čas omejeno gibanje. Glede na to, da iz Republike Hrvaške ni bil nikamor vrnjen, tožena stranka tudi na tej podlagi sklepa, da Republika Hrvaška ne krši načela nevračanja, kot to želi dokazati tožnik. Na podlagi objektivnih in subjektivnih dokazov tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru ni nobenih razlogov za sklep, da bi bilo v konkretnem primeru z vrnitvijo tožnika na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, da tožnik ne bi imel možnosti zaprositi za zaščito in zaščite tudi pridobiti. Zavrača tudi navedbe, da je v konkretnem primeru kršila 3. člen EKČP, ker ni predhodno pridobila dovoljenja Republike Hrvaške za sprejem prosilca. V postopku za priznanje mednarodne zaščite ni nobene zahteve po pridobitvi predhodnega dovoljenja za sprejem prosilca v primeru izvajanja inštituta varne tretje države. Ob tem poudarja, da je izvršitev odločitve na podlagi inštituta varne tretje države v pristojnosti policije kot organa pristojnega za vrnitev iz države. Policija pa je tak dokaz, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, predhodno pridobila in ga dne 2. 12. 2010 posredovala tudi organu, pristojnemu za odločanje o mednarodni zaščiti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep tožene stranke, s katerim je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Po navedeni določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu ZMZ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Določba 60. člena ZMZ določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. ZMZ v 61. členu določa kriterije za določitev varne tretje države.

Po določbi 2. odstavka 63. člena ZMZ lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Za tožnika je sporno, ali je imel tožnik v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tretji varni državi lahko izpodbil. Po presoji sodišča stališče tožnika, da mu ta možnost ni bila dana, ni pravilno. Iz upravnega spisa (ponovna prošnja za mednarodno zaščito z dne 27.12.2010) je razvidno, da je tožena stranka tožnika posebej vprašala, ali je Republika Hrvaška zanj varna država. Ogovoril je, da ne. Na vprašanje naj pojasni natančno in konkretno zakaj ne, je pojasnil, da je imel tri razloge in sicer, da mu je v Republiki Hrvaški grozila „nevarnost iz Bosne“, ker naj bi se tam nahajali njegovi nasprotniki, uradne osebe ga niso marale, ker je nekajkrat poskusil pobegniti v Republiko Slovenijo, poleg tega pa mu je grozilo, da ga bo Republika Hrvaška vrnila nazaj v Srbijo. Na podlagi tožnikovih odgovorov sodišče ocenjuje, da je bil tožnik dovolj seznanjen, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, to še toliko bolj, ker je bila enkrat njegova prošnja že zavržena, nakar je bil v Republiko Hrvaško tudi vrnjen. Tudi po presoji sodišča pa s temi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država in njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite ne bi obravnavala. Tožnik je navedel, da mu grozi nevarnost iz Bosne, vendar ta razlog ne more biti upošteven, saj v zadevi ne gre za izročitev Bosni, tožnik bojazni, da bo izročen Bosni, tudi ni izrazil. Navedel je tudi, da ga uradne osebe v Republiki Hrvaški niso marale, vendar po presoji sodišča zgolj neprijaznost uradnih oseb ne more pomeniti upoštevnega razloga, da vrnitev tožnika Republiki Hrvaški zanj ne bi bilo varno. Izrazil je tudi prepričanje, da bo v primeru izročitve vrnjen v Srbijo, vendar tega dejstva ni utemeljil s prepričljivimi razlogi ali predložitvijo morebitnih dokazov. Zakaj naj bi bil vrnjen Srbiji, ni razumljivo, saj iz tožnikovih navedb v prošnji izhaja, da je potem, ko je zapustil izvorno državo, bival v Iranu, Turčiji, Hrvaški, nato v Sloveniji, od koder je bil zopet vrnjen na Hrvaško. Nikoli pa se glede na njegove navedbe ni nahajal v Srbiji. Zakaj naj bi bil torej izročen Republiki Srbiji ni mogoče razbrati na podlagi tožnikovih navedb ali podatkov upravnega spisa. Dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške pa v postopku ni sporno. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožbeni ugovori niso utemelji. Ni pravilno stališče tožnika, da v postopku ni imel možnosti predložiti dokazov, da Republika Hrvaška zanj ni varna država, saj kakor je sodišče že obrazložilo, to iz upravnega spisa ne izhaja. Tožnik je možnost pojasnjevanja imel in je svoja stališča tudi izrazil. Razlog za nevračanje Republike Hrvaške tudi ne more biti dejstvo, navedeno v pripravljalni vlogi, da si je tožnik pri begu v Republiko Slovenijo poškodoval nogo in šepa.

Neutemeljene so navedbe, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla vse okoliščine, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da se tožnik izroči Republiki Hrvaški kot varni tretji državi za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, izpostavila je tudi pomembno okoliščino, da se je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški.

V ZMZ tudi po presoji sodišča ni podlage, da bi morala Republika Slovenija z Republiko Hrvaško skleniti sporazum, da bo ta prosilce za mednarodno zaščito sprejela. Sicer pa iz upravnega spisa izhaja (listkovna številka 17), da je bila Republika Hrvaška dne 27. 12. 2010 obveščena, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo vsebinsko obravnavala, ker je Republika Hrvaška v skladu z odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno tretjo državo, o čemer je bilo Veleposlaništvo Republike Hrvaške v Republiki Slovenije obveščeno dne 4. 11. 2008. Preostale navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah se nanašajo na utemeljevanje razlogov za izdajo začasne odredbe, o kateri pa je sodišče kot rečeno že odločilo.

O oprostitvi plačila sodnih taks je sodišče že odločilo ob izdaji zahteve za izdajo začasne odredbe, zato ponovno odločanje ni potrebno.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.