Jedro

Tožnik je torej imel po podatkih predloženih spisov možnost pojasnjevanja in je svoja stališča glede varne tretje države tudi izrazil, ni pa predložil nobenih dokazov za svoje navedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 27. 12. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbe: 60., 61., 62. in 63. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država in njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite ne bi obravnavala.

3. Tožnik vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da tožena stranka ni postopala v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZMZ in določbami Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. V postopku ni imel možnosti izpodbijanja domneve o Republiki Hrvaški kot varni tretji državi. Tožena stranka je odločala le na podlagi 60. člena ZMZ in se do tožnikovih razlogov v obrazložitvi sklepa ni opredelila. S tem je bil kršen 214. člen ZUP, saj odločba ni obrazložena in ne vsebuje razlogov, ki so organ vodili k sprejemu odločitve in tako predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo nasprotno stališče kot v odločbi I U 1929/2010 z dne 29. 12. 2010. Tožena stranka na podlagi 64. člena ZMZ tožniku ni posredovala dokumenta, s katerim bi bil obveščen o izvajanju koncepta varne tretje države, s čimer je bila kršena določba drugega odstavka 63. člena ZMZ. Tožnik bi moral biti ponovno zaslišan zaradi razjasnitve navedb o Srbiji, moral bi biti izdan obrazložen sklep o zavrženju skladno z 214. členom ZUP z opredelitvijo do tožnikovih razlogov. Meni, da bi bilo treba dati pobudo za oceno ustavnosti 63. člena ZMZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po navedeni določbi ZMZ pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi prvega odstavka 61. člena ZMZ, da se država razglasi za varno tretjo državo, mora izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po drugem odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopkov iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito. Obvestilo mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sporno pa je, ali je imel tožnik v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil. 7. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bila tožniku, ki je prvič ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo dne 4. 12. 2010, prošnja za mednarodno zaščito že zavržena s sklepom z dne 8. 12. 2010, dne 14. 12. 2010 pa je bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik je dne 25. 12. 2010 ponovno vstopil v Republiko Slovenijo in ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Iz predloženih spisov izhaja, da je svoje osebne podatke večkrat spreminjal. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je Republika Hrvaška zanj varna država, je odgovoril, da ni in navedel za to tri razloge, in sicer: da mu je v Republiki Hrvaški grozila nevarnost iz Bosne, ker naj bi se tam nahajali njegovi nasprotniki; hrvaške uradne osebe ga niso marale, ker je nekajkrat poskusil pobegniti v Republiko Slovenijo; grozi mu, da ga bo Republika Hrvaška vrnila nazaj v Srbijo, kar je zanj nesprejemljivo.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik z razlogi, ki jih je navedel uradni osebi (ki mu je postavila jasna vprašanja), ni uspel izkazati, da Hrvaška zanj ni varna tretja država v smislu določbe 61. člena ZMZ. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnikova navedba, da mu grozi nevarnost iz Bosne, ne more biti upošteven razlog, saj v tej zadevi ne gre za izročitev Bosni, tožnik pa bojazni, da bo izročen Bosni, tudi ni izrazil. Neprijaznost uradnih oseb tudi ne more pomeniti upoštevnega razloga, da vrnitev tožnika Republiki Hrvaški zanj ne bi bila varna. Tožnik tudi ni uspel izkazati svojih navedb, da bo v primeru izročitve Republiki Hrvaški vrnjen v Srbijo, saj se glede na njegove izjave uradni osebi, da je pred prihodom v Slovenijo bival v Iranu, Turčiji, Hrvaški, niti ni nahajal v Srbiji. Tožnik je torej imel po podatkih predloženih spisov možnost pojasnjevanja in je svoja stališča glede varne tretje države tudi izrazil, ni pa predložil nobenih dokazov za svoje navedbe. Ob tem, da je bil pred ponovnim prihodom v Republiko Slovenijo tožnik že enkrat izročen Republiki Hrvaški in je bil tako seznanjen s postopkom izročitve Republiki Hrvaški, je njegovo sklicevanje na nejasnost in protiustavnost določbe 63. člena ZMZ, ki je bila podlaga za odločitev tožene stranke, neutemeljeno.

9. S tem, ko je sodišče prve stopnje v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 s svojimi razlogi utemeljilo sicer pravilno odločitev tožene stranke, je saniralo pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki je le povzela tožnikove navedbe o tem, zakaj Hrvaška zanj ni varna država, ni jih pa presodila. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka v obravnavani zadevi ni podana.

10. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 11. Ker v obravnavani zadevi ne gre za enako zadevo, kot je zadeva, na katero se tožnik sklicuje v svoji pritožbi (I U 1929/2010), ta pritožbeni ugovor tudi ne more vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.