Jedro

Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. V pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, saj se pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb preverjajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter v postopku ustavne pritožbe. Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča je dopustna, kadar je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala zaradi nepravilne uporabe veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo odškodnine v višini 41.333,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2015 dalje. Odločilo je, da sta toženki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 826,20 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče napačno ocenilo, da je bilo v odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 5501/2011 s 16. 5. 2011 načelo stroge formalne legalitete pravilno izpeljano. Iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi bile razmejene aktivnosti, ki bi jih bili glede na svoje pristojnosti dolžni opraviti država in Občina K. Narava zahtevka za odstranitev škodne nevarnosti terja splošno in nedoločno opredelitev vsebine obveznosti. Podrobnejše navedbe o tem sta tožnika podala v drugem odstavku 6. strani tožbe, pa se sodišče do njih ni opredelilo. Napačen je torej zaključek, da sodišče glede na načelo stroge formalne legalitete ni moglo odločiti drugače, kot je. Napačno je tudi sklicevanje "na logiko stvari", zaradi katere sodišče v času izdaje spornega sklepa ne bi moglo naložiti občini, da v zvezi s sanacijo poseže v pristojnost države in izvede tudi tisti del, ki bi ga morala slednja sama. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 5501/2011 ni ustrezno obrazložen, je vsebinsko prazen in splošen. Sodišče se ni opredelilo do teh trditev tožnikov, prav tako tudi ne do ostalih tožbenih navedb glede napačne opredelitve obveznosti kot deljive in nesolidarne. Neobrazloženost izpodbijane sodbe pomeni kršitev pravil postopka ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnika s tožbo uveljavljata odškodninsko odgovornost države za škodo, ki naj bi jima jo s protipravnim ravnanjem povzročili sodniki Višjega sodišča v Ljubljani pri odločanju o pritožbi tožnikov zoper sklep o določitvi sodnih penalov, s tem ko so odločitev Okrajnega sodišča v K. spremenili in predlog za določitev sodnih penalov zavrnili.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč 26. člena URS in določil 131. in 148. člena OZ ter je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Pri tem se je osredotočilo na specifično presojo protipravnosti ravnanj sodišča zaradi narave sodnikovega dela. Že v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS s 14. 12. 1995 je slednje pojasnilo, da pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena.1 V pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, saj se pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb preverjajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter v postopku ustavne pritožbe. Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča je dopustna, kadar je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala zaradi nepravilne uporabe veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.2

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 5501/2011 vsebuje zadostne razloge, ki utemeljujejo sprejeto obrazložitev. V tem delu ne odstopa od ostalih odločb v primerljivih zadevah in zato pavšalni pritožbeni očitek, da so razlogi omenjenega sklepa nejasni in v nasprotju sami s seboj, ni utemeljen. Sodišče je v sklepu zavzelo nasprotno stališče kot sodišče prve stopnje, da gre za nedeljivo obveznost, zato je odločilo, da tudi ni mogoče uporabiti določila 416. člena OZ o smiselni uporabi predpisa o solidarni obveznosti, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati izpolnitev obveznosti v celoti le od enega dolžnika. Ker v odškodninski pravdi sodišče ne presoja ponovno že sprejete odločitve, saj v pravnomočnost ne more posegati, mora ugotoviti le, ali je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena s tako hudo kršitvijo, da je v očitnem nasprotju z jasnimi materialnopravnimi določili, oziroma ali predstavlja povsem neobrazložen in očiten odstop od sodne prakse. Obstoja takšne kršitve tožnika nista izkazala. Odločitev sodišča druge stopnje je namreč kot materialnopravno pravilno ocenilo tudi vrhovno državno tožilstvo, ko je po prejeti pobudi tožnikov odločilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo. Iz odziva vrhovne državne tožilke izhaja, da tudi upoštevajoč načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku razlaga, za katero se zavzemata tožnika, ni utemeljena, ker solidarnost zaveze dolžnikov iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja. Ne gre torej za vprašanje uporabe določbe materialnega prava v zvezi z nedeljivostjo in posledično solidarnostjo obveznosti dolžnikov, ki bi jo bilo mogoče razlagati zgolj enoznačno, pa bi sodišče druge stopnje od takšne razlage nerazumno odstopilo. Zato ni podana sodniška samovolja, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost države. Zgolj ta ugotovitev je že narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka in se sodišču prve stopnje ni bilo treba ponovno ukvarjati z vsebinsko pravilnostjo odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v izvršilnem postopku. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pavšalna in se ne izjasnjuje do obveznosti iz izvršilnega naslova kot deljive in solidarne ter do vprašanja nujnega sosporništva na pasivni strani.

7. Po povedanem in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Pravno mnenje občne seje VSRS objavljeno v Pravnem mnenju 2/95. 2 Primerjaj sklep VSL II Cp 1703/2014