Jedro

Odškodninskega tožbenega zahtevka proti državi torej ni mogoče utemeljiti z golim zatrjevanjem, da je sodišče v določeni zadevi razsodilo napačno. Nepravilno odločanje sodišč namreč samo po sebi še ni protipravno v tem smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi domnevno nestrokovnega ravnanja sodnika, ne preizkuša ponovno pravilnosti razlogov v zatrjevano protipravni sodni odločbi. Pomembno je le, ali je odločitev izvršilnega sodišča obremenjena s tako hudo kršitvijo, da lahko govorimo že o kvalificirani stopnji napačnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnika od sodišča zahtevata, naj razsodi, da jima je toženka dolžna plačati 41.333,34 EUR odškodnine za škodo, ki naj bi jima jo s protipravnim ravnanjem povzročili sodniki Višjega sodišča v Ljubljani pri odločanju o pritožbi tožnikov zoper sklep o določitvi sodnih penalov, ko so odločitev Okrajnega sodišča v Kočevju spremenili in predlog za določitev sodnih penalov zavrnili.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Razlogom Višjega sodišča v Ljubljani v izvornem postopku ni mogoče očitati nejasnosti ali notranje neskladnosti; po stanju v času njegovega odločanja pa glede na načelo stroge formalitete višje sodišče ni moglo odločiti drugače kot je (in ni moglo pričakovati, da bo Vrhovno sodišče kasneje odločitev spremenilo).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Potrdilo je oceno sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala obstoja hude kršitve jasnih materialnopravnih določil oziroma povsem neobrazloženega in očitnega odstopa od sodne prakse. Tudi iz odziva vrhovne državne tožilke izhaja, da upoštevajoč načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku razlaga, za katero se zavzemata tožnika, ni utemeljena, ker solidarnost zaveze dolžnikov iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja.

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku. Tožnika se ne strinjata z oceno pritožbenega sodišča, da je njun pritožbeni očitek o pomanjkljivosti obrazložitve izvršilnega sklepa pavšalen. Te pomanjkljivosti sta v tožbi specificirano navedla, vendar se sodišče prve stopnje do njih sploh ni opredelilo. Menita tudi, da izvršilni sklep ne vsebuje zadostnih razlogov, da so ti nejasni in nasprotujoči, in da njegova obrazložitev odstopa od ostalih odločb v primerljivih zadevah. Pritožbeno sodišče naj bi v tej zadevi napačno ocenilo, da je odločitev v izvršilnem sklepu materialnopravno pravilna, saj pri nedenarnih obveznostih ni potrebna izrecna določitev solidarnosti v izreku odločbe. To sta tožnika navajala v svoji prvi pripravljalni vlogi, ne pa tudi v pritožbi, saj tudi sodba sodišča prve stopnje nima tovrstnih razlogov. Nenavadno naj bi bilo, da pritožbeno sodišče namesto lastnega navaja stališče Vrhovnega državnega tožilstva RS, pri tem pa se ne opredeli do odgovora tožnikov na to stališče. Nejasni in nepopolni naj bi bili razlogi sodišča druge stopnje o tem, da vprašanje uporabe določb materialnega prava v zvezi z nedeljivostjo in posledično solidarnostjo obveznosti dolžnikov ni mogoče razlagati enoznačno, zaradi česar naj bi prišlo do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in do napačne uporabe materialnega prava (393. in 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Pritožbeno sodišče se naj ne bi opredelilo tudi do ostalih navedb v pritožbi tožnikov.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanske okoliščine primera**

6. Bistvene dejanske okoliščine obravnavanega primera, na ugotovitev katerih je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: − tožnika in še ena tožnica so na Okrožno sodišče v Ljubljani vložili tožbo zoper A., Republiko Slovenijo in B. in zahtevali, da toženke s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in odpadnih voda sanirajo določeno zemljišče, tožnikom pa plačajo odškodnino zaradi manjvrednosti zemljišča ter nadomestijo vrednost obnovitvenih del; − Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo zahtevku zoper A. in ji naložilo, da sanira zemljišče v roku 30 dni, zavrnilo je zahtevek zoper RS in B.; Višje sodišče v Ljubljani pa je ugodilo pritožbi tožnikov v toliko, da je ugodilo zahtevku za sanacijo zemljišča tudi zoper RS; − RS je zoper takšno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani vložila revizijo; − tožniki so v vmesnem času na Okrajno sodišče v Kočevju podali predlog za določitev sodnih penalov zoper A.. Sodišče je odločilo, da mora A. v roku 6 mesecev s celovito rešitvijo preprečiti odtekanje vode na to zemljišče, in za primer, da tega ne stori, določilo sodne penale po 2.000,00 EUR dnevno; − A. se je na sklep pritožila in Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ip 5501/2011 (sporni sklep) pritožbi ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo (ker naj bi šlo za deljivo in ne solidarno obveznost obeh zavezancev – občine in države); − med postopkom je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji RS in sodbo višjega sodišča glede odgovornosti RS spremenilo tako, da je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper RS.

**Odločitev o reviziji**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 9. Pravica do povračila škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja, je ustavno zajamčena (26. člen Ustave RS). V okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake pa ima standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odločilno je, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe, oziroma ali je v danih okoliščinah mogoče njegovo konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo.1 Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost.2 Tako napolnjen standard protipravnosti se že izenačuje s primeri sodniške samovolje, ki se navzven kaže kot očitna napačnost, in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

10. Odškodninskega tožbenega zahtevka proti državi torej ni mogoče utemeljiti z golim zatrjevanjem, da je sodišče v določeni zadevi razsodilo napačno. Nepravilno odločanje sodišč namreč samo po sebi še ni protipravno v tem smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede na revizijske navedbe3 (in siceršnjo trditveno podlago odškodninske tožbe) je treba posebej poudariti, da sodišče ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi domnevno nestrokovnega ravnanja sodnika, ne preizkuša ponovno pravilnosti razlogov v zatrjevano protipravni sodni odločbi. Pomembno je le, ali je odločitev izvršilnega sodišča obremenjena s tako hudo kršitvijo, da lahko govorimo že o kvalificirani stopnji napačnosti. Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da je izvršilni senat višjega sodišča za svojo odločitev, da gre za deljivo obveznost obeh dolžnic, navedlo zadostne in utemeljene razloge. Očitki tožeče stranke v tej odškodninski pravdi izkazujejo le njeno nestrinjanje s temi razlogi; sodniška samovolja v smislu zgoraj navedenih primerov ni niti zatrjevana, še manj pa izkazana. Pritožbeno sodišče je o tem navedlo zadostne in jasne razloge (tudi lastne, čeprav jih je podkrepilo tudi s sklicevanjem na mnenje vrhovne države tožilke), zato tudi do zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

12. Odločitev, da tožeča sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 O tem se je Vrhovno sodišče izreklo že večkrat, npr. v odločbah II Ips 90/2016, II Ips 79/2014, II Ips 195/2012, II Ips 448/2010, II Ips 200/2010, II Ips 257/2015. 2 Prim. VSRS Sodbo II Ips 200/2010 in tam citirane odločbe. 3 O tem, da izvršilni sklep ne vsebuje zadostnih razlogov, da so ti nejasni in nasprotujoči, in da njegova obrazložitev odstopa od ostalih odločb v primerljivih zadevah.