Jedro

Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje (prvi odstavek 323. člena ZPP) in da sodišče prve stopnje v tem roku ni izdelalo pisne sodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso pa prekoračitev tega (instrukcijskega) roka s strani sodišča ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ni bistvena kršitev določb postopka, ne absolutna, ne relativna, saj v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevku, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo (in tudi pojasni, zakaj), pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi umika tožeče stranke ustavilo postopek glede primarnega zahtevka, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo z vsebino, ki je navedena v 1. točki tožbenega zahtevka tožeče stranke (1. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 1.006.582,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila je zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 14.781,00 EUR pravdnih stroškov (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama z dne 21. 12. 2001 razdrta, obresti, ki pripadajo tožeči stranki iz naslova plačane kupnine, prisodi skladno z zahtevkom tožeče stranke ter razveljavi IV. točko izreka sodbe. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede vodenja postopka in neizdelave pisne sodbe v tridesetih dneh od izdaje:

5. Višje sodišče uvodoma pritrjuje pritožnici, da si sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni dovolj prizadevalo, da bi opravilo postopek brez zavlačevanja (kot mu to sicer nalaga prvi odstavek 11. člena ZPP). Kljub več urgencam tožeče stranke, je namreč dopustilo, da je izdelava izvedenskega mnenja namesto določenih 45 dni trajala šest mesecev. Poleg tega je po tem, ko je na naroku z dne 11. 3. 2011 že končalo obravnavo in napovedalo izdajo pisne odločbe, več kot tri mesece kasneje glavno obravnavo začelo znova. Pri tem pa iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 6. 7. 2012 in 9. 11. 2012 ne izhaja, da je bilo potrebno še kakorkoli dopolniti postopek ali razjasniti kakršnakoli vprašanja. Dokazovanje je bilo tako de facto zaključeno že 11. 3. 2011, vseeno pa je bil postopek na prvi stopnji zaključen šele 23. 1. 2013. 6. Drži tudi pritožbena navedba, da mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje (prvi odstavek 323. člena ZPP) in da sodišče prve stopnje v tem roku ni izdelalo pisne sodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso pa prekoračitev tega (instrukcijskega) roka s strani sodišča (kot tudi postopanje v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZPP) ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ni bistvena kršitev določb postopka, ne absolutna, ne relativna, saj v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prim. L. Ude, ZPP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 190,VSL sodba I Cp 3430/2011 z dne 6. 6. 2012 in VSL sodba II Cp 4153/2011 z dne 4. 7. 2012).

7. Posledično (vsaj) v tem postopku ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe: da se je tožeča stranka zaradi nepravočasne izdaje sodbe znašla kot upnik v stečajnem postopku; da ker sodišče prve stopnje ni pravočasno odločilo o podrednem zahtevku, med pravdnima strankama ob uvedbi stečajnega postopka ni obstajalo razmerje na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, po kateri bi morala tožena stranka tožeči stranki vrniti kupnino po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka; da ker sodišče ni izdalo sodbe pred uvedbo stečajnega postopka, ni mogla prijaviti ločitvene pravice na zemljiščih, ki so bila predmet prodajne pogodbe.

Glede očitka, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku:

8. V delu, kjer pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem zahtevku, da se ugotovi, da je prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama z dne 21. 12. 2001 razdrta, višje sodišče ugotavlja, da očitek ni (več) relevanten, saj je bila ta pomanjkljivost sanirana z izdajo dopolnilne sodbe, ki je že pravnomočna.

Glede stroškov postopka:

9. Pritožnica nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so le-tej nastali zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pritožnica pojasnjuje, da je primarni tožbeni zahtevek umaknila v posledici neuspelih mediacij s toženo stranko in zaradi dejstva, da tožena stranka, tudi če bi bila pripravljena skleniti ponujeno prodajno pogodbo, te ne bi bila sposobna izpolniti.

10. Uvodoma gre izpostaviti, da navedbe pritožnice niso točne. Tožeča stranka je namreč v vlogi, v kateri je umaknila primarni tožbeni zahtevek, kot razlog za umik navedla: „Glede na dejstvo, da je od dneva ponujenega osnutka prodajne pogodbe s strani tožene stranke z dne 14. 4. 2008 preteklo že 25 mesecev, in so se razmere na trgu močno spremenile, tožeča stranka pa je v tem obdobju zagotovila gradnjo zadostnega števila stanovanj na območju L., tožeča stranka pri svojem primarnem zahtevku ne vztraja več in ga umika.“ (tč. VI. pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2010).

11. Tudi sicer pa ne z enimi ne drugimi razlogi za umik primarnega tožbenega zahtevka pritožnica ne more izpodbiti pravilnosti stroškovne odločitve. Določba prvega odstavka 158. člena ZPP je namreč jasna in se glasi: „Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.“ Ker je v konkretnem primeru nesporno, da tožeča stranka ni umaknila primarnega tožbenega zahtevka, ker bi ga tožena stranka izpolnila, je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka sodbe.

Glede obrestnega dela zahtevka:

12. Tožeča stranka je zahtevala vračilo kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2002, to je od dneva, ko bi tožena stranka morala pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zavzelo stališče, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti šele od 2. 6. 2010 dalje, tj. od umika primarnega tožbenega zahtevka. O presežku vtoževane terjatve (tj. da se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 1. 11. 2002 do 2. 6. 2010 zavrne) v izreku sodbe ni odločilo.

13. V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevku, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo (in tudi pojasni, zakaj) pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP (prim. VS RS sodbo II Ips 344/2010 z dne 21. 11. 2013 ter J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 311). Ta institut je namreč (posebej) predviden za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v izdani sodbi. Sodbo (lahko) dopolni (zgolj) tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo, pa še to ne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke, ki je vezan na (prekluzivni) rok petnajstih dni od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Pri tem velja, da se pritožba lahko šteje za tak predlog le v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija prav zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP). Takšnega predloga pa tožeča stranka v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na zavrnitev teka zakonskih zamudnih obresti od 1. 11. 2002 do 2. 6. 2010 ni (niti smiselno) podala. V primeru, ko stranka ne predlaga izdaje dopolnilne sodbe, pa se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena (prim. VS RS sodba II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014).

14. Glede na navedeno, navedbe pritožnice, ki merijo na to, da bi ji morale zakonske zamudne obresti pripadati tudi za čas od 1. 11. 2002 do 2. 6. 2010, ne morejo biti upoštevane.

15. Zgolj podrejeno višje sodišče pojasnjuje, da te navedbe tudi sicer niso utemeljene. Drži sicer, da je tožeča stranka v tožbi navajala, da skladno z določilom 4. člena Pogodbe z dne 21. 12. 2001 (v nadaljevanju Pogodba) in dodatka št. 1 k tej Pogodbi podrejeno zahteva tudi zakonske zamudne obresti od 1. 11. 2002 do plačila, to je od dneva, ko bi tožena stranka morala pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Kot tudi, da je v 4. členu Pogodbe določeno, da če tožena stranka ne izpolni obveznosti pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo prejetega plačila po tej pogodbi vključno z obrestmi, ki veljajo pri banki A. za kredite daljše od enega leta za komitente bonitetnega razreda B. Vendar pritožnica zamolči, da je v nadaljevanju omenjenega člena določeno, da mora tožena stranka vrniti prejeti znesek vključno z obrestmi v roku 30. dni od prejetega pisnega poziva. Takšnega poziva pa tožeča stranka toženi stranki nikoli ni dala; – tožeča stranka je zahtevek na vračilo kupnine podala šele v tožbi, pri čemer kot razlog za razvezo Pogodbe (ki bi bil podlaga za vračilo kupnine) ni navedla, da tožena stranka naj ne bi pravočasno pridobila pravnomočnega gradbenega dovoljenja, temveč je tak zahtevek postavila za primer, če ne bi uspela s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se je glasil na sklenitev prodajne pogodbe pod pogoji iz ponudbe z dne 9. 12. 2005, torej kot podrejeni zahtevek (prim. str. 19 tožbe, l. št. 19 spisa). Povedano drugače: tožeča stranka evidentno ni zahtevala razveze Pogodbe zaradi njene neizpolnitve, zato tudi po presoji višjega sodišča določba petega odstavka 111. člena OZ (ki je umeščena v poglavje OZ z naslovom „Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve“) ne pride v poštev. Še dodatno, ker pri petem odstavku 111. člena OZ niti ne gre za zamudne obresti, ki jih zahteva tožeča stranka (gl. M. Juhart, Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 591). Kakšnih drugih obresti pa tožeča stranka tudi ni zahtevala; – tožeča stranka šele v pritožbi prvič navaja, da bi ji moralo sodišče priznati vsaj obresti po ceniku banke A., kar je prepozno (prvi odstavek 337. člen ZPP), pavšalno (ni jasno kakšna naj bi sploh bila višina teh obresti), pa tudi nesklepčno (glede na besedilo 4. člena Pogodbe bi te obresti šle tožeči stranki (le), če bi zahtevala razvezo pogodbe zaradi nepridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja).

16. Plačilo zakonskih zamudnih obresti je tako mogoče naložiti toženi stranki šele od trenutka, ko je tožeča stranka umaknila primarni tožbeni zahtevek. V kolikor bi namreč tožeča stranka s primarnim zahtevkom uspela, sodišče o podrednem zahtevku (t.j. razvezi pogodbe in vračilu kupnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) sploh ne bi odločalo, iz česar sledi, da pred umikom primarnega zahtevka do zamude z vračilom kupnine logično ni moglo priti.

17. Navedbe pritožnice o vrednosti zemljišč, ki jo je podal izvedenec nimajo nikakršne povezave z zapadlostjo obveznosti tožene stranke. Okoliščina, da je izvedenec bistveno nižje ocenil vrednost nepremičnin, pa sama po sebi tudi ne more biti razlog za nepoštenost tožene stranke. Pogodbena cena je bila namreč dogovorjena v soglasju s tožečo stranko in na podlagi vrednosti iz cenilnega elaborata (prim. 2. člen Pogodbe).

Glede očitka o pomanjkljivi dokazni oceni:

18. Pritožbene navedbe, da je „sodišče zgolj povzelo navedbe obeh strank, ne da bi se tudi vsebinsko poglobilo v listine, ki so bile podlaga za oblikovanje tožbenega zahtevka tožeče stranke“ so povsem nekonkretizirane – pritožnica ne pojasni katere listine naj bi po njeni oceni ostale spregledane in zakaj naj bi bile le-te pravno relevantne. Zakaj 4. člen Pogodbe in izvedensko mnenje, katera edino izrecno izpostavlja pritožnica na predhodnih straneh pritožbe nista relevantna, pa je višje sodišče pojasnilo že v 15. in 17. točki obrazložitve te sodbe.

19. Po zapisanem se izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.