Jedro

Ali lahko pristojna država članica (Republika Slovenija) v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine upošteva dejstvo, nastalo v drugi državi članici (Republiki Avstriji)? To dejstvo je v predmetni zadevi tožnikov status družbenika in poslovodje podjetja v Republiki Avstriji ter posledično obstoj obveznega zavarovanja v tej državi. Ob upoštevanju dejstva, da slovenska zakonodaja za pridobitev pravice do starostne pokojnine izrecno določa pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, je odgovor, glede na načelo izenačevanja dejstev, pritrdilen, vendar samo, če tožniku zaradi tega ni kršena pravica do enakega obravnavanja oz. da tožnik ni diskriminiran zaradi obveznega zavarovanja v tujini.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 14 4115289 z dne 12. 6. 2007 in št. 4115289 z dne 25. 7. 2007 in se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, ki jo mora tožena stranka odmeriti in izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadle pokojnine do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik, ki je v Republiki Avstriji (v nadaljnjem besedilu: Avstrija) družbenik in poslovodna oseba družbe in kot tak po avstrijskih predpisih tudi obvezno zavarovan ne more biti v ugodnejšem položaju, kot če bi bil družbenik in poslovodna oseba v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu RS). Na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) se namreč v RS obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi iz česar sledi, da tudi, če bi bil tožnik družbenik v RS in ne bi imel drugega aktivnega statusa, ne bi mogel pridobiti pokojnine, kljub izpolnjevanju drugih pogojev. Takšno ureditev naj bi narekovala tudi Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene osebe in njihove družinske člane (Uredba št. 1408/71, UL L št. 149 z dne 5. 7. 1971 z vsemi spremembami), ki je bila kasneje nadomeščena z Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba št. 883/2004, UL L št. 166, z dne 30. 4. 2004).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sporni odločbi odpravilo in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 24. 5. 2002 dalje, toženi stranki pa je naložilo odmero njene višine in izplačilo. Presodilo je, da obvezno zavarovanje tožnika glede na njegov status družbenika in poslovodje v Avstriji ob izpolnjenih drugih pogojih ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja iz drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 naj bi se namreč nanašal le na obvezno zavarovanje v RS (in ne v kaki drugi državi) po katerikoli izmed podlag od 13. do 34. člena ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obvezno pokojninsko zavarovanje tožnika v Avstriji izključuje njegovo pravico do prejemanja starostne pokojnine tudi na podlagi določb Uredbe št. 1408/71. Obstoj zavarovanja v Avstriji tudi sicer onemogoča toženi stranki odmero pokojnine na podlagi skupne pokojninske dobe. Graja tudi priznanje pokojnine od 24. 5. 2002 dalje. Navaja, da je takrat tožnik podal prvo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo 4115289 z dne 14. 2. 2003. Sporni odločbi pa sta bili izdani na podlagi zahteve tožnika z dne 23. 8. 2006. 4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je v predmetni zadevi kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik 25. 4. 2002 star 70 let ter da je imel v obdobju od 28. 4. 1960 do 28. 6. 1996 (ko je bil nazadnje zaposlen v RS) 35 let, 1 mesec in 25 dni pokojninske dobe in da je bil od leta 1993 zavarovan v Avstriji (od leta 1993 do 1996 se slovenska in avstrijska doba prekriva). Ugotovilo je še, da je bil od leta 1993 tožnik delničar in poslovodni organ trgovinske družbe v Avstriji, zaradi česar je bil obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovan v skladu z avstrijsko zakonodajo. Ta omogoča, da oseba prejema starostno pokojnino in je hkrati obvezno zavarovana. Če oseba poleg tega, da prejema starostno pokojnino, opravlja redno pridobitno dejavnost, ji gre na podlagi prispevkov, vplačanih v pokojninsko zavarovanje v določenem koledarskem letu, pravica do dodatnega zneska. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen do izplačevanja pokojnine glede na to, da je v Avstriji obvezno zavarovan in kako (če sploh) to dejstvo vpliva na uveljavitev starostne pokojnine v RS.

7. Na podlagi drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Zakon v določbah od 13. do 34. člena ZPIZ-1 določa, katere osebe so vključene v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da navedena določba izrecno določa, da gre za družbo (oz. zavod) v Republiki Sloveniji, vendar pa je pri razlagi določb ZPIZ-1 v konkretnem primeru treba upoštevati tudi relevantna pravila evropskega prava.

8. Do 1. maja 2010 je veljala Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71, ki je prenehala veljati z začetkom uporabe Uredbe (ES) št. 883/2004. Sedaj veljavna uredba je nadomestila prejšnjo zaradi številnih sprememb in dopolnitev, upoštevanja razvoja na ravni Skupnosti in sodb Sodišča Evropske Unije (Sodišče EU) ter sprememb na nacionalni ravni (uvodna izjava 3 Uredbe št. 883/2004). Uredba št. 883/2004 je v 5. členu uredila načelo enakega obravnavanja dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov oz. načelo izenačevanja dejstev ("assimilation of facts"), s čimer je bilo izrecno sprejeto in uzakonjeno načelo, ki ga je sodna praksa Sodišča EU sprejela in razvila že na podlagi prej veljavne Uredbe št. 1408/71 (1). Čeprav tega načela prej veljavna uredba ni izrecno določala, pa je vsebina le-tega izhajala iz drugih določb in načel uredbe, zlasti iz načela enakega obravnavanja iz 3. člena Uredbe št. 1408/71, katerega vsebina ne zajema samo enake obravnave državljanov določene države članice z državljani države članice gostiteljice, ampak tudi izenačevanje dejstev, dogodkov in situacij, ki so se pripetili v drugi državi članici, s podobnimi dejstvi, dogodki in situacijami v pristojni državi članici. Sodišče EU je sprejelo princip, da načelo enakega obravnavanja vsebuje tudi izenačevanje dejstev. Določba 5. člena Uredbe št. 883/2004 določa, da kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice, ali za dohodek, pridobljen v drugi državi članici (točka (a)) ter kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom in dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva in dogodke, ki nastopijo v katerikoli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju (točka (b)). Kot že rečeno, citirana določba uzakonja načelo, ki se je v enakem pomenu uporabljalo že na podlagi prej veljavne uredbe.

9. Vprašanje, ki se v konkretnem primeru zastavlja je sledeče. Ali lahko pristojna država članica (Republika Slovenija) v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine upošteva dejstvo, nastalo v drugi državi članici (Republiki Avstriji)? To dejstvo je v predmetni zadevi tožnikov status družbenika in poslovodje podjetja v Republiki Avstriji ter posledično obstoj obveznega zavarovanja v tej državi. Ob upoštevanju dejstva, da slovenska zakonodaja za pridobitev pravice do starostne pokojnine izrecno določa pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, je odgovor, glede na načelo izenačevanja dejstev, pritrdilen, vendar samo, če tožniku zaradi tega ni kršena pravica do enakega obravnavanja oz. da tožnik ni diskriminiran zaradi obveznega zavarovanja v tujini. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik obravnavan enako kakor državljani RS, ki so obvezno zavarovani na ozemlju RS. Do neenakega obravnavanja bi prišlo v primeru, če bi bila tožniku ob enakih dejstvih priznana pravica do starostne pokojnine, saj bi bil s tem v boljšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane na območju RS. Prav tako slovenska zakonodaja za družbenike ter poslovodje podjetja, ki niso zavarovani na drugi podlagi, zahteva obvezno zavarovanje (drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1), kar pomeni, da bi se moral tožnik obvezno zavarovati (v RS) tudi v primeru, če bi bil družbenik in poslovodja podjetja v RS.

10. Drugo vprašanje, ki se zastavlja pa je, ali lahko uporaba evropskih koordinacijskih pravil vodi k negativnim posledicam za delavce migrante oz. v konkretnem primeru za tožnika. V skladu s prakso Sodišča EU je tudi odgovor na to vprašanje pritrdilen. V primeru Kenny (C-1/78) je Sodišče EU zapisalo, da izenačevanje dejstev v takem primeru ni v nasprotju s pravom Skupnosti, dokler ne gre za diskriminatorno obravnavo. Kot že rečeno, je bil tožnik obravnavan enako kot oseba v enakih okoliščinah v RS. Njegova zahteva za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni bila zavrnjena zato ker je bil obvezno zavarovan v Avstriji, pač pa zato, ker je bil obvezno zavarovan.

11. Do enakega zaključka (kakor ob upoštevanju zgoraj navedenih evropskih pravil) pridemo tudi, če drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1 razlagamo ob smiselni uporabi določbe 178. člena ZPIZ-1, ki pravi, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

12. Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določbo drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 razlagalo tako, da se za pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik v sporu ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije tudi stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Na primer Roviello, C-20/85, Paraschi, C-349/87, Duschon, C-290/00.