Jedro

Tožnik, ki izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima, kljub temu da je kot delničar in poslovodni organ trgovinske družbe s sedežem v Avstriji vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, pravico do starostne pokojnine (v Sloveniji), ker ni podlage za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, in je s tem izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 6. 2007 in št. ... z dne 25. 7. 2007 in se tožniku od 24. 5. 2002 prizna pravica do starostne pokojnine.

O odmeri in izplačevanju starostne pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 653,24 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 210,67 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 6. 2007 in št. ... z dne 25. 7. 2007 in se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, ki jo mora toženec odmeriti in izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadle pokojnine do plačila, od 24. 5. 2002 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe in mu povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče štelo zavarovanje, ki ga mora tožnik plačevati po avstrijskih predpisih kot lastnik družbe, enako kot v situaciji iz 178. člena ZPIZ-1 in da zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da tožnik v Avstriji prejema pokojnino glede na zavarovalno dobo, prebito v Avstriji in da dejansko dela v svoji firmi kakšno uro na dan oziroma je v delovnem razmerju z manj kot polovico delovnega časa in da mu do sedaj sploh še ni bila odmerjena pokojnina in tudi ni moglo priti do prenehanja izplačevanja. Ob upoštevanju 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 tožniku pripada najmanj delna starostna pokojnina. Predlaga ugoditev pritožbi in priznanje stroškov pritožbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Predmet spora sta v konkretnem primeru dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 7. 2007 ter prvostopna odločba št. ... z dne 12. 6. 2007, sporno pa je, ali je tožnik upravičen do starostne pokojnine oziroma ali izpolnjuje pogoje, določene v Zakonu za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Ker je v predsodnem postopku toženec odločal o starostni pokojnini, za odločanje o pravici do delne starostne pokojnine v sodnem postopku niso izpolnjeni pravno formalni pogoji. Takšnega zahteva tožnik tudi ni postavil, zaradi česar so pritožbene navedbe, da mu pripada najmanj delna starostna pokojnina, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik 25. 4. 2002 star 70 let in da je imel v Sloveniji in sicer v obdobju od 28. 4. 1960 do 28. 6. 1996, ko je bil nazadnje zaposlen v Sloveniji oziroma mu je tega dne prenehalo delovno razmerje pri L. d.o.o., Ljubljana, dopolnjenih 35 let, 1 mesec in 25 dni pokojninske dobe oziroma kot je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, se je za obdobje od 1. 6. 1993 do 28. 6. 1996, to je v trajanju 3 leta, 0 mesecev in 28 dni, doba prekrivala z avstrijsko dobo. Skladno z določbo 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat. Enako je določeno z Uredbo sveta št. 1408/71, da je oseba lahko zavarovana v večih sistemih, vendar le v zaporednih obdobjih.

V 1. odstavku 4. člena ZPIZ-1 je med pravicami, ki so zavarovancem zagotovljene z obveznim zavarovanjem za primer starosti, navedena pravica do starostne pokojnine. Ta je po definiciji določeni v 8. členu ZPIZ-1 pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi določene starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom. V 1. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Po 2. odstavku iste določbe pa je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona.

V obvezno zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogoja, ki jih določa ta zakon ali mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (1. in 2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Po 15. členu ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo v Republiki Sloveniji in sicer kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah (1. alineja 1. odstavka). Kot je določeno v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Po citirani določbi je pogoj za obvezno zavarovanje torej, da oseba, kot svoj edini ali glavni poklic, ki je definiran v 17. členu zakona, opravlja v Sloveniji. Po 17. členu se šteje, da samozaposleni in kmetje opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani ali niso na šolanju. Zavarovanci pa opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic tudi, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa in niso na šolanju.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik delničar in poslovodni organ trgovinske družbe d.o.o. A. m.b.H. in da je zaradi te dejavnosti obvezno zavarovan v pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju v skladu z Zakonom o obveznem zavarovanju obrtnikov v Avstriji.

Pomeni, da tožnik svoje dejavnosti v smislu edinega ali glavnega poklica ne opravlja v Sloveniji in da ne gre za takšno pravno razmerje, ki bi bilo podlaga za obvezno zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1 ali katerikoli drugi podlagi, določeni v zakonu. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan v Sloveniji, ampak v Avstriji. Ker je v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine določen pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, to je prenehanja obveznega zavarovanja, določenega v ZPIZ-1 in sicer na katerikoli podlagi, določeni od 13. člena do 34. člena ZPIZ-1, na nobeni od teh podlag pa tožnik ni obvezno zavarovan in tudi ni zavarovan v Sloveniji, ob izpolnjevanju pogojev pokojninske dobe in starosti iz 36. člena ZPIZ-1, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do pokojnine in sicer so ti pogoji izpolnjeni že na dan 24. 5. 2002, kot jo tožnik uveljavlja. Na podlagi 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 je pritožbeno sodišče tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo od 24. 5. 2002 in v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter hkrati v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine odločil toženec. Pri tem velja poudariti, da po 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednje dne po prenehanju zavarovanja oziroma po 2. odstavku iste določbe osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v izreku. Obenem je tožniku, glede na uspeh v pravdi, priznalo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP in določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT) je tako priznalo za tožbo skladno s 3. alinejo 1. b točke tarifne številke 15, 300 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 9. 10. 2008 skladno s 3. točko tarifne številke 15, 300 točk, skladno s 7. členom OT za porabljeni čas 100 točk, za glavno obravnavo 16. 6. 2009 150 točk in 100 točk za porabljeni čas oziroma skupaj 450 točk ter od tega 2 % materialnih stroškov 19 točk oziroma skupaj 969 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR to znaša 444,77 EUR in 20 % DDV 88,95 EUR, to je 533,72 EUR ter kilometrina dvakrat na razdalji Sežana – Ljubljana – Sežana v višini 119,52 EUR oziroma skupaj 653,24 EUR, kar je toženec dolžan tožniku plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče tožniku v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena priznalo tudi stroške pritožbe in sicer v višini 375 točk, skladno s 4. točko tarifne številke 15, od tega 2 % materialnih stroškov oziroma skupaj 175,56 EUR ter še 20 % DDV, kar znaša 35,11 EUR oziroma skupaj 210,67 EUR, kar je toženec dolžan tožniku plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.