Jedro

Zaradi določbe drugega odstavka 82. člena ZDR ni mogoče zanemariti določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

Prav direktorjeva izguba zaupanja (do katere je prišlo kljub dotedanjemu tožničinemu dobremu delu) je odločilna okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, saj je medsebojno zaupanje med poslovno sekretarko in direktorjem ključnega pomena za dobro in uspešno sodelovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica s prekoračitvijo omejitve pri uporabi službenega telefona in z naročanjem taksi storitev v zasebne namene huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je presodilo, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnica je bila opozorjena na omejitve pri uporabi službenega telefona, podlage za domnevo, da ima ob prejemu novega aparata drugačen paket z več funkcijami pa ni bilo. A. A., ki ji je telefon izročil, je vpričo nje izklopil funkcijo prenosa podatkov z interneta. Kljub temu je že prvi mesec naredila za preko 600 EUR stroškov, čeprav je bila njena dotedanja omejitev 30 EUR mesečno. Glede naročanja taksi prevozov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se sicer prevozi za toženo stranko (naročala jih je tožnica, ki je bila poslovna sekretarka) pisali na njeno ime, vendar pa niso bili vsi, ki so bili naročeni, službeni. Nekatere naročene relacije niso pokrivale službenih lokacij, ampak relacijo med tožničinim bivališčem in njenim delovnim mestom, pa tudi ure so se pokrivale s časom prihodov na delo in odhodov z dela. Poleg tega so bili nekateri prevozi naročeni v popoldanskem času in ob vikendih, ko tožena stranka taksi prevozov ni potrebovala. Ker tožnica ni dokazala, da so bili tudi ti prevozi opravljeni v službene namene, je presodilo, da jih je uporabila v zasebne.

2. Sodišče druge stopnje je v zadevi odločalo tretjič in pritožbo tožnice zavrnilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica storila očitane kršitve in da so podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena 13 let in je delo ves čas opravljala vestno in dobro. Glede uporabe telefona navaja, da je nihče ni opozoril na to, da z novim telefonom ni dobila tudi novega paketa. Možno je, da je prišlo do samodejnega vklopa funkcij, ki so imele za posledico večje stroške. Sama podatkov, ki naj bi jih pridobila z internetno povezavo, sploh ni potrebovala in če je že kaj kršila, tega ni storila zavestno. Meni, da ji malomarnosti ni mogoče očitati, saj ni znala ravnati s „pametnim telefonom“. Lahko je do nepravilnega vklopa prišlo tudi, ko se je telefon učila uporabljati, saj je do povečanih stroškov prišlo v prvem mesecu uporabe. Ne strinja se s stališčem, da je tožena stranka ni bila dolžna opozoriti, da z novim telefonom ni spremenila dosedanje omejitve, saj je prejela telefon z mnogo več funkcijami in ker je potrebovala pri svojem delu tudi podatke, ki jih je dobila na spletu, bi jo delodajalec lahko opomnil, da preko telefona podatkov ne sme iskati. Tudi glede taksi prevozov meni, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno. Prevozov ni naročala zase in tega negativnega dejstva ni mogla dokazati. Tožena stranka bi lahko izpis časovne prisotnosti tožnice primerjala z naročenimi prevozi, saj je s temi podatki razpolagala. Tega ni storila, zato ni dokazano, da je taksi prevoze tožnica naročala zase. Na njeno ime so se lahko vozili tudi drugi, ker je tožnica za vse naročala prevoze. Lahko ga je naročil tudi kdo pod njenim imenom. Na lokacije, na katere so bili naročeni prevozi, so se lahko vozili tudi drugi. Posebne evidence o tem, kdo je prevoz naročil, ni bilo. Meni tudi, da niso bile pravilno upoštevane okoliščine in interesi, ki utemeljujejo izredno odpoved kot najstrožjo sankcijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih v nadaljevanju ne konkretizira, zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

8. V delu revizijskih navedb, ki se nanašajo na obstoj odpovednega razloga, tožnica izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ni dovoljen revizijski razlog. Na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je revizijsko sodišče vezano. Obsega pa naslednja odločilna dejstva: - tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi na službenem telefonu v zasebne namene uporabljala storitev GPRS/UMTS prenosa podatkov za internetne storitve in tako prekoračila dovoljeno mesečno porabo in ker naj bi na račun tožene stranke koristila taksi storitve v zasebne namene, - v septembru 2012 ji je A. A. izročil nov službeni telefon; povedal ji je, da interneta, razen v nujnih primerih, ne sme uporabljati in je v njeni prisotnosti izključil podatkovni prenos ter ji pokazal, kako se ga ročno vklopi in izklopi, - tožnica je kljub omejitvi - da ima z novim telefonom tudi višji limit porabe, ji ni rekel nihče - z interneta prenašala večje količine podatkov, tudi ob sobotah in nedeljah in izven delovnega časa v večernih urah, in s tem povzročila stroške najmanj v višini 567,49 EUR.

9. Ob navedenih ugotovitvah materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015, glede na navedene dejanske ugotovitve tožnica ni imela podlage za domnevo, da je z novim telefonom dobila drugačen obseg uporabe, kot ga je imela dotlej. Ker jo je na to opozoril že A. A., ni bilo razloga za še dodatno seznanjanje s pravicami glede uporabe. Tožnica je kljub nespremenjenemu obsegu paketa na službenem telefonu uporabljala funkcije, ki niso bile dovoljene in izven delovnega časa, torej je sklep, da jih je uporabljala v zasebne namene, smiseln. Če se na funkcije, kot trdi, ni spoznala, bi bilo logično, da bi se glede na opozorilo A. A. (glede velikih stroškov, ki lahko nastanejo v primeru prenosa podatkov z interneta) o njih pozanimala, saj je to skrbnost, ki se v takih okoliščinah utemeljeno pričakuje od delavca, ki uporablja službena sredstva. Tožnica je to skrb zanemarila, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost pri povzročitvi stroškov.

10. Tudi glede dokaznega bremena, ki se nanaša na drugo kršitev, je stališče sodišča druge stopnje pravilno. Zaradi določbe drugega odstavka 82. člena ZDR ni mogoče zanemariti določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, ko je dokazala: - da je tožnica naročila taksi prevoze za lokacije, kjer tožena stranka ni imela službenih opravkov, - da so bile lokacije na relaciji tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, - da so prevozi časovno sovpadali s pričetkom in zaključkom tožničinega delovnega časa in - da je nekatere prevoze z lokacij blizu svojega bivališča naročila tudi izven delovnega časa in med vikendi.

Na podlagi teh dejstev in ob pomanjkanju dokazov, ki bi kazali na nasprotno (kar pa bi morala dokazati tožnica, npr. lahko tudi s predlogom za vpogled v izpis časovne prisotnosti, čeprav je s takim izpisom razpolagala tožena stranka), je sodišče utemeljeno naredilo zaključek, da je tožnica taksi prevoze naročila v zasebne namene.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno stališče zavzelo tudi glede okoliščin in interesov, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Upoštevalo je okoliščine in interese na strani obeh strank (na strani tožene stranke izgubo direktorjevega zaupanja, na tožničini strani dolgoletno delo brez napak). Tožnica je bila poslovna sekretarka, torej najožja direktorjeva sodelavka. Nanjo se je zanašal in ji zaupal. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da direktorjeva subjektivna ocena ne more imeti posebne teže. Prav direktorjeva izguba zaupanja (do katere je prišlo kljub dotedanjemu tožničinemu dobremu delu) je odločilna okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, saj je medsebojno zaupanje med poslovno sekretarko in direktorjem ključnega pomena za dobro in uspešno sodelovanje.

12. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, podane pa so tudi okoliščine, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.