Jedro

Ravnanje tožnice (ki je na račun tožene stranke naročala taksi prevoze ter koristila službeni telefon v zasebne namene, s tem pa toženi stranki povzročila škodo) je tako skrhalo odnose s toženo stranki oziroma njeno zaupanje v tožničino delo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR. Gre za kršitve, ki so hude in katerih pomena ni mogoče zmanjševati, kljub temu, da zoper tožničino delo pri toženi stranki v preteklih 13 letih ni bilo pripomb. Kršitve, ki so tožnici dokazane, utemeljujejo zaključek, da so podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki vestno in dobro opravljala svoje delo ter da se je direktor tožene stranke nanjo zelo zanašal in ji zaupal, ob ugotovljenih hujših kršitvah delovne obveznosti, ne more pomeniti razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovne sekretarke, na katerem je potrebno popolno zaupanje direktorja, saj gre za stalno delovno povezanost in tudi komuniciranje tožeče stranke navzven s poslovnimi partnerji in drugo javnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni in in podredni tožbeni zahtevek tožnice ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 11. 2012 dalje, prijaviti v zavarovanja in ji za vsak mesec nezakonite odpovedi do poziva nazaj na delo obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.482,17 EUR, od tega zneska izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožnici za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 16. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer za mesec oktober 2012 v znesku 96,70 EUR bruto, za mesec november v bruto znesku 354,56 EUR ter izplačati neto zneske po odvodu davkov in prispevkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje v plačilo. Podredni zahtevek se je glasil enako kot primarni zahtevek, le da je tožnica namesto vrnitve nazaj na delo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in plačilo odškodnine v znesku 22.232,55 EUR.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške postopka oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V zvezi z uporabo službenega mobilnega telefona tožnica poudarja, da je od tožene stranke v sredini septembra 2012 prejela nov službeni GSM aparat, ki je imel več funkcij, kot njen prejšnji. Nihče, niti A.A., je ni opozoril, da ima omejeno porabo, na kar bi morala biti pozorna, zato je ta aparat uporabljala, predvsem pa se je v mesecu oktobru 2012 učila aparat uporabljati in je v službene namene, če je potrebovala kakšne podatke z interneta, uporabila predmetni aparat. Ni ji bilo povedano, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitve oz. ji ni bilo povedano, kaj sme in kaj ne sme uporabljati. V preteklih letih, ko je imela službeni mobilni telefon, ni imela z njim nikoli nobenih težav in tudi nikoli ni prekoračila omejenega zneska. Aparat ji je izročil A.A., ki ji je pokazal, kako se ga vklopi in izklopi, bolj natančnih navodil pa ji ni dal. V kolikor bi držalo, kar je izpovedal A.A., da je tožnici povedal, da je potrebno funkcijo za podatkovni prenos ročno izklopiti, bi jo tožnica zagotovo izklopila oz. ji ni jasno, zakaj je ta sploh bila vklopljena, če je bila njena uporaba prepovedana. Sodišče je v celoti verjelo priči A.A., čeprav ničesar ni mogel zagotovo potrditi, temveč je povedal le to, kaj si on misli. Tožnica poudarja, da ni vedela, da mora biti funkcija za podatkovni prenos izključena, niti ni vedela, kako se jo vključi ali izključi. Glede na vse navedeno tožnici ni mogoče očitati, da je z uporabo službenega telefona huje kršila obveznosti iz 32. člena ZDR, saj je v celoti upoštevala navodila delodajalca glede uporabe službenega telefona, do prenosa podatkov pa je prišlo iz razloga, ki ji ga ni mogoče očitati. Tožnici ni mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, saj se ni mogla zavedati, da lahko z uporabo telefona krši navodila delodajalca, ki ji v zvezi z načinom uporabe niso bila dana. Pri svojem ravnanju tudi ni bila lahkomiselna, saj ni vedela, da lahko z uporabo telefona nastanejo tako visoki stroški. Če bi to vedela, telefona ne bi uporabljala. Zato ji tudi ni mogoče očitati, da je toženi stranki namerno povzročila škodo v višini 567,49 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved priče B.B., ki je izpovedala, da je imela rezervni telefon, ki bi ga lahko uporabila, če bi ga potrebovala, ni pa bila seznanjena z ustnimi ali pisnimi navodili o njegovi uporabi. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožena stranka uspela dokazati, da je podan razlog za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja po 32. členu ZDR, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca, da se taksi prevozi uporabljajo le v službene namene, prav tako ni kršila delovne obveznosti po 35. členu ZDR, saj toženi stranki niso nastali nobeni stroški v zvezi z ravnanjem tožnice glede taksi prevozov. Ni dokazano, da bi tožnica pri tem ravnala naklepno, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tožnica ni uporabljala taksi prevozov za svoje potrebe. Vztraja pri tem, da v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretne kršitve niso bile navedene, čeprav bi morale biti in jih tožena stranka ne bi smela konkretizirati šele na glavni obravnavi. Sodišče v postopku ne bi smelo upoštevati konkretnih kršitev, ki jih je tožena stranka podala šele v sodnem postopku, ker niso bile konkretno navedene v vabilu na zagovor niti v pisni obdolžitvi z dne 26. 10. 2012. Prevoze pri podjetju C. d.o.o. je tožnica uporabljala le v službene namene, bila pa je tudi tista, ki je naročala taksi za vse zaposlene, ki so taksi uporabljali za službene namene. Lahko se je tudi zgodilo, da je kdo drug naročil taksi prevoz in se predstavil, da je tožnica in je bil prevoz opravljen. Prevozi, ki naj bi jih opravljala tožnica v osebne namene, ne morejo biti razvidni iz specifikacije računov, saj je bil pod rubriko priimek zabeležen priimek tožnice tudi v primeru, če je ona za koga drugega od zaposlenih pri toženi stranki naročala taksi. Taksi prevoze pri toženi stranki je naročala skoraj deset let na mestu poslovne sekretarke. Zato se ni mogla spomniti, za koga je naročala prevoze, za katere ji neutemeljeno tožena stranka očita, da jih je uporabljala v zasebne namene. Napačen je sklep sodišča, da tožnica sodišča ni prepričala, da so bili njeni taksi prevozi izključno v službene namene. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi se s katerim od prevozov, navedenih v računih, tožnica peljala v zasebni namen na račun tožene stranke. To, da so bili taksiji naročeni dvakrat v nedeljo in enkrat v soboto, še ne pomeni, da se je s taksijem peljala tožnica in tožena stranka tega ni dokazala. Sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorice družbe C., D.D., ki je izpovedala, da je bil sistem taksi prevozov pri toženi stranki, ko je tam delala še tožnica, po starem, kar pomeni, da se stranke tožene stranke v taksiju niso podpisovale na prevozni listek taksista. Računa št. ... z dne 3. 7. 2012 ni podpisala tožnica, prav tako pa ni dokazano, da naj bi se tožnica s taksijem dne 2. 7., 3. 7., 6. 7., 9. 7., 18. 7., 1. 8. in 28. 8. 2012 peljala od doma do službe. Zgolj izjava direktorja tožene stranke, da to časovno sovpada s tožničinimi prihodi v službo, ne zadostuje. Dejstva, da tožnica ni hotela dati soglasja za pridobitev izpisa klicev z baznih postaj in svoje fotografije za taksiste, sodišče ne sme šteti v škodo, saj se tožnica ne čuti krivo in zato ni hotela dati nobenega soglasja. Z izvedbo tega dokaza tožnica ne bi mogla dokazati, kot to zmotno zatrjuje sodišče prve stopnje, da je po telefonu naročala taksi storitve za druge in ne zase. Poudarja, da je 13 let svoje delo opravljala vestno.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi trmasto vztraja pri tem, da je ni nihče opozoril, niti A.A. ne, da ima na novem mobilniku omejeno porabo, kot tudi ne na to, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitev, pri tem pa ni pojasnila, zakaj si je dovolila uporabljati tudi funkcije, za katere je pred tem vedela, da jih ni dovoljeno uporabljati in drastično preseči dovoljeno porabo. Iz izpiskov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je jasno razvidno, da je tožeča stranka storitve uporabljala tudi ob dela prostih dnevih. Na kakšen način je potekala seznanitev zaposlenega z omejitvami uporabe službenih telefonov in posameznih njihovih funkcij ter maksimalno dovoljeno porabo, je lepo razvidno iz pisne izjave priče A.A. kot tudi iz njegovega zaslišanja. Sprenevedanje tožeče stranke je, da ni vedela, da v njeno naročnino ni vključen tudi prenos podatkov. Tožeča stranka namreč te funkcije nikoli ni potrebovala, prav tako pa ji je bila njena uporaba izrecno prepovedana. Kakšen naročniški paket je imela tožnica oz. kakšnega ni imela, z vidika njene odgovornosti za zagrešene kršitve sploh ni pomembno, saj jo je A.A., ko ji je telefon izročil, izrecno opozoril na to, da GPRS/UMTS storitev ne sme uporabljati. Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbo priče B.B., saj je ta izpovedala, da sama ni imela v uporabi službenega telefona, zato ni mogla ničesar vedeti o pogojih njegove uporabe. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da taksi prevozov nikoli ni uporabljala v zasebne namene, kot tudi njeno stališče, da opredelitev te kršitve v postopku odpovedi ni bila dovolj konkretizirana. Sodišče je upravičeno verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, da tožeči stranki ni odrejal dela med vikendi in na sporni relaciji. V kolikor bi tožnica imela čisto vest v tej zvezi, potem bi podala soglasje za pridobitev podatkov klicev iz baznih postaj, a tega ni storila, kar več kot zgovorno priča o njeni krivdi. Dejstvo, da je tožnica pred zagrešenimi kršitvami, ki so bile povod za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delo opravljala vestno in nikoli ni prejela opomina v zvezi s svojim delom, na zakonitost podane odpovedi ne more vplivati.

4. Višje delovno in socialno sodišče je na podlagi 2. in 3. odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje, dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke ter pričo A.A. in vpogledalo listinsko dokumentacijo. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena in na podlagi določbe 1. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

6. Iz sklepa revizijskega sodišča izhaja, da je sodišče druge stopnje napravilo materialnopravno zmoten zaključek, da tožnica s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona ni huje kršila pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključilo je tudi, da je tožnica pri tem ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. 7. Kot materialnopravno zmoten je revizijsko sodišče opredelilo tudi zaključek sodišča druge stopnje v zvezi z očitkom, da je tožnica v zasebne namene uporabljala taksi storitve na račun tožene stranke, saj je sodišče druge stopnje pri odločitvi izhajalo iz 2. odstavka 82. člena ZDR o (materialnem) dokaznem bremenu, v skladu s katerim je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da bi morala tožena stranka dokazati ne le, da prevozi niso bili naročeni v službene namene, ampak tudi, da jih je tožnica uporabila v zasebne namene.

8. V novem sojenju je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 86/2015 z dne 12. 3. 2015 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII Ips 141/2015 z dne 24. 11. 2015. 9. V sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je podana kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje vseh odgovorov na pritožbene navedbe (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP), niti razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je po ugotovitvah revizijskega sodišča v ponovljenem postopku glede obstoja odpovednega razloga povzelo le razloge (pa še to ne v celoti), ki jih je v razveljavitvenem sklepu navedlo Vrhovno sodišče RS, moralo pa bi zavzeti stališče tudi do vseh relevantnih pritožbenih navedb. S tem, ko je sprejelo stališče Vrhovnega sodišča RS (s čimer je zato mogoče ta stališča šteti za stališča sodišča druge stopnje) je odgovorilo le na pritožbeno navedbo o dokazanosti obstoja druge očitane kršitve (taksi prevozi), pa še to le v smislu drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 42/2002 in naslednji; ZDR), na druge pritožbene navedbe pa ni odgovorilo. Vrhovno sodišče RS je nadalje še ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede dejanskih okoliščin kršitve, kot tudi ne glede obstoja kršitve v zvezi z uporabo službenega telefona. Zato je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

10. V novem sojenju je pritožbeno sodišče obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

13. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ker je v obdobju med 2. 7. 2012 in 28. 8. 2012 koristila taksi storitve po pogodbi o taksi prevozu oseb in blaga med podjetjem C. d.o.o. in toženo stranko v skupni višini 128,67 EUR v zasebne namene. S tem ravnanjem je po ugotovitvi tožene stranke izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kršila svojo obveznost iz 32. člena ZDR, obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje delovnih obveznosti iz 34. člena ZDR ter prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR. Nadalje je tožena stranka tožnici očitala, da je naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila svojo obveznost upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem svojih obveznosti iz 32. člena ZDR ter prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ in sicer tako, da je koristila službeni telefon v zasebne namene, s čemer je toženi stranki povzročila škodo vsaj v višini 567,47 EUR, kar je razvidno iz izpisa porabe z dne 5. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje storila, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj odpovednih razlogov tako po 1. kot po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

14. Po določbi 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec (med drugim) krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko pogodbo odpove delodajalec, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 82. člena dokazno breme na njegovi strani, po določbi drugega odstavka 82. člena ZDR pa je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

15. Po opravljeni glavni obravnavi dne 2. 4. 2014 je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 89/2014 z dne 2. 4. 2014 ugotovilo naslednje dejansko stanje glede kršitve, ki se nanaša na rabo službenega telefona za zasebne namene: - tožnica je v septembru 2012 prejela nov službeni telefon, z uporabo katerega je bilo v oktobru 2012 narejenih za 613,34 EUR stroškov; - tožnica ni bila seznanjena, da s tem telefonom ni spremenjen tudi dotedanji naročniški paket in je zmotno menila, da ima sedaj tak naročniški paket, ki vključuje v porabi 30,00 EUR tudi UMTS prenos podatkov, saj so bili pri toženi stranki primeri, ko so imeli nekateri zaposleni tak paket; - storitve v zvezi z UMTS prenosom podatkov so bile na telefonu avtomatično vklopljene in jih je morala priča A.A. ročno izklopiti, kar je izpovedala pred sodiščem druge stopnje; - tožnica ni vedela, da takega paketa (ki bi vključeval tudi prenos UMTS podatkov) nima in da z uporabo UMTS storitev povzroča enormne stroške delodajalcu, v prejšnjih letih pa z uporabo službenega telefona nikoli ni prekoračila omejene porabe; - tožena stranka v zvezi z mobilnimi telefoni ni razpolagala z nobenimi pisnimi navodili, ne glede pravice oziroma vsebine paketa storitev, ne glede porabe oziroma limita, prav tako tudi ne glede same pravice do dodelitve službenega telefona. Šele kasneje, po nastanku tega spornega razmerja, je tožena stranka to področje uredila in sprejela pisna navodila in tudi uvedla prakso, da morajo prevzemniki telefonov podpisati poseben obrazec, kjer se seznanijo z vsemi navodili; - tožnici je telefon predal A.A., ki ni mogel potrditi, da bi jo seznanil, da nima paketa, ki vsebuje tudi vključene UMTS storitve. Izpovedal je, da ji je povedal, da se interneta ne sme uporabljati, razen če je to nujno in takrat ga je treba ročno vklopiti in izklopiti; - ugotovljeno je bilo, da je bilo v spornem obdobju možno naročiti paket, ki je za ceno 24,16 EUR mesečno, brez DDV, vključeval neomejeno porabo UMTS storitev; - enormni račun za porabo podatkov je nastal v prvem mesecu, ko je tožnica uporabljala nov mobilni telefon.

16. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. Pdp 89/2014 z dne 2. 4. 2014 štelo, da tožnici ni mogoče očitati, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po stališču pritožbenega sodišča, zavzetem v citirani sodbi, tožena stranka ni dokazala, da so bile tožnici znane njene pravice in obveznosti glede uporabe novega službenega telefona, ki je imel ob prevzemu s strani tožene stranke avtomatsko vključen prenos UMTS podatkov, ki ga je bilo potrebno posebej izklopiti. Ker lahko kršitev po drugi alineji 111. člena ZDR delavec stori le naklepoma ali iz hude malomarnosti, tožena stranka pa ni izkazala naklepa niti hude malomarnosti tožnice, saj ni uspela dokazati, da je tožnica vedela, da nima paketa, ki dovoljuje prenos UMTS podatkov. Tožnica bi se morala zavedati, kar bi morala dokazati tožena stranka, da je vedela, da nima takega paketa, pa je kljub temu uporabljala uporabljala UMTS prenos podatkov, pri čemer naj bi tudi vedela, da bo toženi stranki nastala škoda (oziroma da je iz velike malomarnosti dopustila, da taka škoda nastane). Dejstva, da se pred uporabo telefona tožnica ni posebej prepričala o vsebini paketa po zaključku pritožbenega sodišča ni bilo mogoče opredeliti kot hude malomarnosti, temveč kvečjemu kot malomarnost. 17. Vrhovno sodišče RS se v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015 s takšnim stališčem pritožbenega sodišča ni strinjalo. Pojasnilo je, da je takšna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje zmotna, saj temelji na stališču, da tožnici ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je tožena stranka ob izročitvi novega telefona ni seznanila z omejitvami oziroma ji ni dala dovolj natančnih navodil za uporabo, zaradi česar naj bi tožnica mislila, da je z novim telefonom dobila nov paket. Bistveno po stališču Vrhovnega sodišča RS je, da je imela tožnica določeno omejeno uporabo telefona pred izročitvijo novega, zato ni bilo podlage za domnevo, da je odslej drugače. Če tožena stranka ni ničesar spreminjala, ni bilo potrebe, da bi tožnico o tem dodatno opozarjala oziroma seznanjala, prav tako pa je A.A. funkcijo prenosa podatkov celo ročno izklopil. Logičen je torej drugačen zaključek in sicer, da bi tožnica dobila izrecno navodilo, če bi prišlo do spremembe naročniškega paketa oziroma omejitve porabe (revizijsko sodišče je tudi opozorilo, da v času storitve kršitve še ni bilo znano dejstvo, da ima nova poslovna sekretarka drugačen naročniški paket). Kljub temu, da sprememb v omejitvi porabe ni bilo, je revizijsko sodišče izpostavilo, da je tožnica uporabljala funkcije, ki niso bile dovoljene, izven delovnega časa ter očitno v zasebne namene. Zato se ni strinjalo s presojo sodišča druge stopnje, da prekoračitev omejitvenega zneska porabe za kar 20 - krat, v opisanih okoliščinah ne pomeni hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznostih iz delovnega razmerja.

18. Glede na ugotovitev, da tožnica ni imela podlage za domnevo, da je tožena stranka spremenila omejitev uporabe telefona, je Vrhovno sodišče RS tudi zaključilo, da bi se tožnica, ki se po lastni izpovedbi na posamezne funkcije telefona niti ni spoznala, lahko sama prepričala o vsebini paketa, saj je to skrbnost, ki se v takšnih okoliščinah utemeljeno pričakuje od delavca, ki uporablja službena sredstva. Tožnica je to skrb zanemarila, zato ji je tožena stranka utemeljeno očitala hudo malomarnost. 19. Za presojo tožničinih pritožbenih navedb je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča treba izhajati iz dejstva, da tožena stranka ob izročitvi novega mobilnega telefona tožnici ni spremenila dosedanje omejitve porabe oziroma naročniškega paketa, zato ni bila dolžna tožnice (posebej) opozarjati glede omejitve porabe prenosa podatkov. Ker je bilo ugotovljeno, da naročniški paket v septembru 2012, ko je bil tožnici izročen nov mobilni telefon, ni bil spremenjen, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je ni nihče opozoril, da ima omejeno porabo podatkov, na kar bi morala biti pozorna, zato je aparat uporabljala v oktobru 2012 tudi tako, da je v službene namene pridobila tudi kakšne podatke z interneta. Bistveno je, da je tožena stranka o tem ni bila dolžna posebej obvestiti, saj ni bilo spremembe, oziroma bi tožnica v okviru skrbnosti, ki se od nje zahteva, morala sama preveriti vsebino paketa ter se prepričati o pogojih uporabe UMTS prenosa podatkov. Ker je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja mogoč pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica ravnala s hudo malomarnostjo, ji je kršitev v smislu 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR dokazana.

20. Posledično je nebistvena tudi pritožbena navedba, da tožnica od navedene porabe podatkov ni imela nobene koristi, saj je bistveno, da je s tem povzročila škodo toženi stranki. Na obstoj hude kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnica pred tem nekaj let uporabljala službeni mobilni telefon in ni nikoli prekoračila dovoljenega zneska porabe. Ker je dokazano, da je A.A. ob izročitvi telefona tožnici ročno izklopil porabo podatkov, tožnica neutemeljeno navaja, da ni znala sama ročno vključiti porabe podatkov, neprepričljive pa so tudi navedbe, da je lahko nevede vklopila prenos podatkov, glede na količino porabljenih podatkov ter dejstvo, da je z interneta prenašala večje količine podatkov tudi na dela proste dni, ob sobotah in nedeljah. Zato si tožnica neutemeljeno prizadeva izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana hujša kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR zaradi dejstva, ker je bilo tožničino ravnanje v nasprotju z 32. členom ZDR. Na drugačno odločitev od izpodbijane tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpoved priče B.B., ki je izpovedala, da je imela tožnica pri sebi rezervni telefon, ki bi ga lahko uporabljala, če bi ga potrebovala. Dokazano je, da je tožnica telefon uporabljala v zasebne namene in s tem bistveno prekoračila dopustno porabo ter s tem, v nasprotju s 35. členom ZDR, s prekomernim prenosom podatkov z interneta povzročila toženi stranki škodo najmanj v višini 567,49 EUR, kar izhaja iz podatkov spletne strani E. (B4) in specifikacije za račun (B8).

21. Utemeljena pa je pritožba tožnice v delu, s katerim izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 in naslednji; KZ-1), ki v 1. odstavku določa, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Kaznivo dejanje, ki se očita tožnici, je možno storiti le z direktnim naklepom, tožena stranka pa direktnega naklepa ni dokazala, temveč je mogoče šteti, da je šlo za hudo malomarnost, kot je že obrazloženo zgoraj.

22. V zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti, ki naj bi jo tožnica storila s tem, da je uporabila taksi prevoze v času od 2. 7. 2012 do 28. 8. 2012 v zasebne namene, s čemer je povzročila toženi stranki škodo v višini 128,67 EUR, je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave v sodbi opr. št. Pdp 89/2014 z dne 2. 4. 2014 ugotovilo: - tožena stranka je tožnico bremenila z vsemi taksi prevozi, pri katerih je bilo zapisano njeno ime na računu oziroma specifikaciji; - tožnica je taksi prevoze kot poslovna sekretarka pri toženi stranki naročala predvsem za potrebe drugih zaposlenih, v primeru, da je sama morala dostaviti kakšen material, pa tudi zase; - tožnica je bila pristojna za naročanje taksi prevozov in jih je kot poslovna sekretarka naročala že več let; - tožena stranka ni vodila sprotne evidence o naročanju taksi prevozov, temveč so imeli pregled nad njimi le na podlagi računov; - šele po spornem obdobju je novi direktor uvedel pravila in pisno sled v zvezi z naročanjem in koriščenjem taksi prevozov.

23. Sodišče druge stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev v sodbi opr. št. Pdp 89/2014 z dne 2. 4. 2014 štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v zasebne namene. Štelo je, da ni pravilno stališče tožene stranke, da bi morala tožnica prepričati sodišče, da so bili njeni prevozi izključno v službene namene, saj je dokazno breme, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, na strani tožene stranke.

24. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015 zavzelo stališče, da tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene, in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni, pa glede ostalih prevozov kršitev ostaja. Tožena stranka je dokazala, da je bil preostanek prevozov, torej tistih, za katere se je izkazalo, da niso naročeni v službene namene, opravljen na relacijah, na katerih tožena stranka ni imela službenih opravkov in da so bili opravljeni na relacijah, ki so bili v bližini tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, ob urah, ki sovpadajo začetku in koncu tožničinega delovnega časa, vsa naročila pa so bila zavedena na tožničino ime. Nekateri prevozi, ki so bili opravljeni z lokacij v bližini tožničinega bivališča, so bili naročeni izven delovnega časa, v popoldanskem času in med vikendi.

25. Ker so bili taksi prevozi, s katerimi je tožnica toženi stranki povzročila škodo v znesku 128,67 EUR, opravljeni izven delovnega časa, oziroma nekateri sovpadajo s časom tožničinega prihoda in odhoda iz službe, kar dokazujejo tudi računi (slipi), ki jih izda taksist ob prevozu (B9), prevozi pa se tudi nanašajo na lokacije v bližini naslova tožničinega stalnega prebivališča na F. v G., oziroma do lokacije v bližini naslova tožene stranke (H. in I.), je dokazano, da je tožnica naročala prevoze za zasebne namene. To izhaja predvsem iz računov taksi prevoznika C., d.o.o. z dne 8. 8. 2012 in 10. 9. 2012 (prilogi B5 in B6). Iz računov je razvidno, da je bilo v spornem obdobju opravljeno večje število taksi prevozov z lokacij, na katerih tožena stranka ni imela opravkov, računi, izdani s strani taksista, pa izkazujejo čas prevoza. Tako je npr. dne 2. 7. 2012 izvršen prevoz na relaciji F. - H. za vrednost 4,18 EUR, iz računa št. 4168, izdanega v taksiju (B9) pa izhaja, da je izdan ob 7:18 uri, torej v času prihoda na delo. Enako je mogoče ugotoviti za prevoze z dne 3. 7. 2012, 6. 7. 2012, 9. 7. 2012, 10. 7. 2012, 13. 7. 2012, itn, seštevek zneskov vseh prevozov pa znaša 128,67 EUR, kolikor se tudi tožnici očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opravljeni prevozi, predvsem na relaciji F. - H., J. - H., J. - K., J. - L., kjer torej tožena stranka ni imela opravkov, utemeljujejo zaključek, da je šlo za prevoze tožnice v zasebne namene, bodisi da je šlo za prihod na delo oziroma z dela, ali pa za vožnjo izven delovnega časa. Ker je kot naročnik navedena tožnica, gre pa za lokacije, ki se nanašajo na njeno stalno bivališče oziroma bližino službe, je torej pravilen dokazni zaključek, da vsi ti, sicer posredni dokazi, sklenejo krog indicov, da je šlo za zasebne prevoze tožnice. Glede na večje število prevozov oziroma njihovo frekvenco, predvsem v juliju 2012, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi se tožnica spomnila, kateri delavec je uporabljal taksi prevoze, če naj to ne bi bila tožnica. Vendar tožnica tega ni znala pojasniti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnico, da ni bila dolžna podati soglasja za pridobitev podatka s strani operaterja mobilne telefonije o tem, s katerih baznih postaj je bil vzpostavljen klic, kar bi dokazovalo kraj, s katerega je tožnica klicala. Vendar pa so kršitve dokazane na podlagi ostale listinske dokumentacije, saj gre za prevoze, ki tako časovno kot krajevno sovpadajo z lokacijami, na katere se je lahko vozila le tožnica. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb tožnice, da se je v taksiju lahko vozil nekdo drug in ne tožnica. Če bi šlo za naročila taksi prevozov za druge delavce tožene stranke, npr. za tiste, ki so potovali z letalom z letališča oziroma so se vračali z letalom, bi se te vožnje nanašale na relacijo M. - G. 26. Ker je tožnica s svojim ravnanjem toženi stranki povzročila materialno škodo v znesku 128,67 EUR, je ravnala v nasprotju s 35. členom ZDR, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno očitala kršitev delovnih obveznosti v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

27. V zvezi s to kršitvijo pa ni utemeljena pritožba, da tožnica ni izpolnila znakov kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. To ravnanje je lahko tožnica storila le namenoma oziroma je ravnala z direktnim naklepom, saj je vedela, da nima pravice naročati taksi prevozov za svoje zasebne namene.

28. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice tako skrhalo odnose s toženo stranki oziroma njeno zaupanje v tožničino delo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR. Gre za kršitve, ki so hude in katerih pomena ni mogoče zmanjševati, kljub temu, da zoper tožničino delo pri toženi stranki v preteklih 13 letih ni bilo pripomb. Kršitve, ki so tožnici dokazane, utemeljujejo zaključek, da so podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki vestno in dobro opravljala svoje delo ter da se je direktor tožene stranke nanjo zelo zanašal in ji zaupal, ob ugotovljenih hujših kršitvah delovne obveznosti, ne more pomeniti razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovne sekretarke, na katerem je potrebno popolno zaupanje direktorja, saj gre za stalno delovno povezanost in tudi komuniciranje tožeče stranke navzven s poslovnimi partnerji in drugo javnostjo. Z ozirom na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja tožnice ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

29. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

30. Pritožbeno sodišče je moralo odločati o pritožbenih in revizijskih stroških. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP in tožena stranka na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).