Jedro

Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), temveč komentira način izjavljanja in dela dveh poimensko navedenih novinarjev na način, ki je tudi žaljiv (peta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti drugemu tožencu 640,80 EUR njegovih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper (sedaj že prvotnega) prvega toženca, ugodilo pa je zahtevku tožeče stranke zoper drugega toženca in mu naložilo, da mora kot odgovorni urednik najpozneje v drugi oddaji A. na A. po pravnomočnosti sodbe objaviti popravek tožeče stranke, povzet pod 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na prispevek z domnevnim naslovom „Č.“ oziroma „O.“, objavljen 30. 11. 2009 v oddaji A. na A.; glede na tak izid postopka je „toženi stranki“ naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 1.105,34 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi (le) drugega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pod 3. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe) tako spremenilo, da je zahtevek tožeče stranke (tudi v delu zoper drugega toženca) zavrnilo, tožniku pa naložilo obveznost povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka drugega toženca v znesku 801,00 EUR. V razlogih svoje sodbe je sodišče druge stopnje tožniku sicer priznalo, da je v prvih treh odstavkih besedila zahtevanega popravka svojo pravico korektno uveljavljal in jo že v celoti izkoristil, medtem ko je četrti (zadnji) odstavek ocenilo kot tak, ki ne pomeni več popravka, ampak da gre v njem predvsem za izražanje tožnikovega mnenja o spornem prispevku in novinarjih, ki sta prispevek pripravila oziroma objavila. V tem delu po stališču pritožbenega sodišča ne gre več za navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, kar je po drugi alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed) upravičen razlog za zavrnitev objave zahtevanega popravka; za povrh pa je zadnji odstavek zahtevanega popravka napisan žaljivo, kar po peti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed tudi izključuje obveznost odgovornega urednika za objavo popravka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju revidenta besedilo druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed nalaga nujnost obravnave popravka kot celote; zgolj dejstvo, da se z delom besedila zahtevanega popravka ne zanika navedb v obvestilu in ne prikazuje nasprotnih dejstev oziroma okoliščin, še ne utemeljuje sklepa o obstoju odklonitvenega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožnik nadalje graja stališče sodišča druge stopnje o žaljivosti vsebine zadnjega odstavka popravka, saj po mnenju revidenta ne gre za kritiko novinarja. Pritožbeno sodišča bi se moralo poslužiti enakopravnega obravnavanja tožnikovega zahtevka v primerjavi z novinarjevim; zgolj popravek s suhoparnim navajanjem nasprotnih dejstev in dokazov ne bi pomenil enakopravnega in ustreznega odziva tožnika na objavljen prispevek. Le na način, ki se ga je poslužil tožnik – vključno z njegovim kritičnim mnenjem (in nikakor ne žaljivo), se lahko ustvari ustrezno ravnotežje med medijem na eni strani in prizadetim tožnikom na drugi strani, saj se le na tak način lahko varuje načelo enakosti orožij. Tožnik predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smeri potrditve sodbe sodišča prve stopnje, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Po določbah 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod tožnikove revizije poslan nasprotni stranki, ki je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna iz že v sodbi pritožbenega sodišča navedenih razlogov. Pritrditi je treba stališču revidenta o nujnosti obravnave popravka kot celote, ki jo narekuje določba prvega odstavka 27. člena ZMed. Prav to pa je bil tudi eden od odločilnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, za katero zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila (v konkretnem primeru v njegovem zadnjem odstavku) ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), temveč komentira način izjavljanja in dela dveh poimensko navedenih novinarjev kot na primer „...grobo senzacionalističen, pristranski in zavajajoč... v nasprotju s Kodeksom novinarjev Slovenije...“ na način, ki je tudi žaljiv (peta alineja prvega odstavka 31. člena Zmed)(1).

7. Če tožnik s sklicevanjem v reviziji na „enakost orožij“ meri na svoje morebitno upravičenje do enake „ostrine“ v popravku v primerjavi z novinarjevo v obvestilu, mu je treba odgovoriti, da z zakonsko zahtevo po taki vsebini popravka, ki ni žaljiva, ni v ničemer zmanjšan obseg varstva pravic prizadetega – tudi če je objavljeno besedilo zanj žaljivo (za to ima prizadeti na razpolago druge oblike pravnega varstva), in da morebitno protipravno ravnanje avtorjev obvestila ne upravičuje takšnega ravnanja prizadetega(2).

8. Ker so po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

9. Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo iz Zakona o odvetniški tarifi po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 103 spisa, in naloženi v plačilo tožeči stranki z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid. .

Op. št. (1): primerjaj s sodbo VS RS II Ips 158/2006. Op. št. (2): primerjaj s sodbo VS RS II Ips 536/2004.