Jedro

Izražanje mnenja tožnika o spornem prispevku in novinarjih ne predstavlja več popravka, saj ne gre za navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, poleg tega pa je žaljivo. Ker sta v tem delu podana odklonitvena razloga, je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj poseg v vsebino popravka z delno ugoditvijo zahtevku ni dopusten.

Pravica do objave popravka namreč ne pomeni sankcije, niti je ni mogoče enačiti s pravico do dostopa do medija zato tudi ne vsebuje pravice do kritike medija. Namen pravice do popravka je tistemu, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, zagotoviti možnost, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) v 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugi toženec aa dolžan v oddaji x na kanalu y najkasneje v drugi oddaji po pravnomočnosti te sodbe, objaviti brez sprememb in dopolnitev popravek tožeče stranke na prispevek, objavljen v oddaji z. dne 30.11.2009, ki nosi domnevni naslov „Človeške kosti“ oziroma „Oskrunili pokopališče – gradbeni stroji rijejo po pokopališču“, na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen omenjeni prispevek, in sicer popravek z naslednjo vsebino: „V prispevku z naslovom „Človeške kosti“ oziroma „Oskrunili pokopališče – gradbeni stroji rijejo po pokopališču“, ki je bil predvajan v oddaji x na kanalu y dne 30.11.2009, je bilo prikazanih več neresničnih in zavajajočih dejstev ter posnetkov, ki so posegli v naše pravice in interese. Zanikamo, da smo zemljo prekopali in kosti pustili ležati naokoli, saj smo kosti v skladu s kulturno-varstvenim soglasjem za izvedbo poti, ki ga je izdal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, s sakralno ter profano stavbno dediščino in arheološko dediščino ravnali v skladu s predpisi. Upravna enota Novo mesto nam je tudi na podlagi takšnega soglasja izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta. Ob vseh zemeljskih delih smo izvedli konzervatorski nadzor. Ne drži, da smo kosti kar tako naložili v uvali, saj smo jih skladno s predpisi zbirali za skupinski pokop v posebne zaboje. Pogrebna služba, ki je omenjena v spornem posnetku, je bila ves čas prisotna na mestu izkopa ter vse kosti, ki so se ob izkopu našle, shranila v posebno krsto ter jih odpeljala v mrliško vežico Dvor. Tako zbrani posmrtni ostanki so bili namenjeni pokopu in bili dne 12.12.2009 tudi dejansko pokopani na pokopališču Dvor.

Ne drži, da se pristojne inštitucije v obravnavani zadevi niso odzivale na prijave občanov ali novinarjev, saj so bile vse pristojne inštitucije že pred posegi, pa tudi med samim posegom, o delih obveščene in so za takšen poseg dale tudi soglasje. Prav tako ne drži, da se kot lastniki zemlje nismo bili pripravljeni pogovarjati z novinarji, saj smo bili pripravljeni pojasniti, da smo vse posege na spornem zemljišču opravili v skladu s predpisi in po predhodni pridobitvi vseh zahtevanih soglasij. Tudi sama dela smo izvedli ustrezno in predvsem s spoštovanjem dostojanstva umrlih.

Nenazadnje ugotavljamo, da so tudi posnetki same lokacije zavajajoči, saj so predstavljeni tako, kot da se na njih vidi večje število kosti, medtem ko gre pretežno le za korenine, kamenje in podobne predmete v sami zemlji. Novinarji oziroma osebe na posnetkih so dejansko našli le manjše število koščkov kosti, ki jih je skladno s predpisi na ustrezen način prevzelo tudi že omenjeno pogrebno podjetje.

Prispevek novinarja I. K. oziroma voditelja G. T. je grobo senzacionalističen, pristranski in zavajajoč ter sloni na neresničnih dejstvih, ki niso bila ustrezno preverjena. Glede na način, kako je prispevek pripravljen, glede na izjave intervjuvanih, ki so vzete iz konteksta zgolj zato, da bi bilo poročilo še bolj senzacionalistično, glede na to, da se v prispevku pojavlja več neresnic (npr. dejstvo, da naj bi zemljo prodala župan in župnik, pri čemer drži le to, da je zemljo prodala občina preko javnega razpisa, nadalje, da naj bi bilo pokopališče vrt, pri čemer je bilo na njem med drugim tudi otroško igrišče z igrali, nadalje, da se lastnik zemlje ne ozira na nikogar ter da o posegih niso bile obveščene pristojne inštitucije in podobno), je po naši oceni v konkretni zadevi podana verjetnost, da sta novinar I. K. ter voditelj G. T. sporni prispevek pripravila celo v nasprotju s Kodeksom novinarjev Slovenije. Novinar namreč ni preveril točnosti zbranih informacij in ni bil dovolj previden, da bi se izognil morebitnim napakam. Prav tako novinar več kot očitno ni skušal pridobiti informacij tudi od nas, čeprav prispevek neposredno posega v naše pravice in zavarovane interese.“; b) v 4. točki izreka pa tako, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove stroške prvostopenjskega postopka v znesku 801,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po subjektivni spremembi tožbe zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca kot odgovornega urednika kanala y Naložilo mu je, da mora v oddaji x najkasneje v drugi oddaji po pravnomočnosti sodbe objaviti brez sprememb in dopolnitev tožnikov popravek na prispevek, objavljen v isti oddaji 30.11.2009 z naslovom „Človeške kosti“ oziroma „Oskrunili pokopališče – gradbeni stroji rijejo po pokopališču“, na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen navedeni prispevek. Nazadnje je tožencema naložilo, da morata tožniku povrniti 1.105,34 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Drugi toženec (v nadaljevanju: toženec) se je pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da zahtevanega popravka ni dolžan objaviti zaradi zadnjega odstavka njegovega besedila. Ta vsebuje tožnikove mnenjske navedbe ter njegovo vrednostno oceno dveh novinarjev in njunega dela, kar nima nobene zveze s pravico do popravka, kot je opredeljena v 26. členu Zakona o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 35/01 do 36/08). Čeprav se je toženec v postopku izrecno skliceval na razlog za zavrnitev objave popravka iz druge alineje 1. odstavka 31. člena ZMed, mu je sodišče pripisalo, da razen žaljivosti besedila ni uveljavljal drugih odklonitvenih razlogov. Obrazložitev sodbe tako nasprotuje vsebini spisa. Toženec poudarja, da je tožnik pri reakciji na objavljeno besedilo omejen in ne more v okviru pravice do popravka zahtevati tudi objave svojega lastnega mnenja, ocen, ali vrednotenj novinarskega poročanja. Z izpodbijano sodbo je tožencu kratena pravica do svobode izražanja in uredniške neodvisnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da gre za kritiko novinarjevega javnosti izpostavljenega dela, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi taka kritika lahko škodovala časti in dobremu imenu novinarja. V resnici tožnik v zahtevanem popravku obračuna „ad personam“ s konkretnima novinarjema, ki jima očita grob senzacionalizem, pristranskost, zavajanje, nepreverjanje dejstev in kršitev stanovskih pravil. Našteti očitki niso kritika prispevka, ampak kritika dveh konkretnih oseb, ki bi po toženčevem mnenju lahko škodovala njuni časti in dobremu imenu, zato je podan tudi odklonitveni razlog po peti alineji 1. odstavka 31. člena ZMed. Tožnik je zakonsko pravico do popravka presegel in celo zlorabil, zato ni upravičen do zahtevane objave. Zakon namreč odgovornemu uredniku ne dovoljuje posega v zahtevano besedilo popravka, saj lahko zavrne le objavo celotnega besedila, četudi je odklonitveni razlog podan le za del besedila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo objavo zahtevanega popravka. Ni dvoma, da je tožnik po 4. odstavku 26. člena ZMed v okviru pravice do popravka upravičen ne samo do popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem prispevku, ampak tudi do navajanja drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. To pravico mu toženec v pritožbi izrecno priznava. Res je tudi, da jo je tožnik v prvih treh odstavkih besedila zahtevanega popravka že v celoti izkoristil. Četrti in hkrati zadnji odstavek pa ne pomeni več popravka, ampak gre predvsem za izražanje tožnikovega mnenja o spornem prispevku in o novinarjih, ki sta prispevek pripravila oziroma objavila. V tem delu torej ne gre za navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, kar je po drugi alineji 1. odstavka 31. člena ZMed upravičen razlog za zavrnitev objave zahtevanega popravka. Za povrh je zadnji odstavek zahtevanega popravka napisan žaljivo, kar po peti alineji 1. odstavka 31. člena ZMed tudi izključuje obveznost odgovornega urednika za objavo popravka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zavzelo stališče, da ta odklonitveni razlog ni podan, vendar je to stališče po presoji pritožbenega sodišča napačno. Kar je tožnik zapisal v zadnjem odstavku zahtevanega popravka, predstavlja jasno izraženo negativno vrednostno sodbo, ne samo o objavljenem prispevku, ampak tudi o novinarjih, ki sta prispevek pripravila oziroma objavila. Brez dvoma gre za osebno kritiko, sicer ne bi bilo potrebe po navajanju njunih imen in priimkov. Tudi uporabljeni izrazi, ki jih posebej izpostavlja pritožba, so očitno žaljivi, saj tožnik na ta način novinarjema pripisuje neetično in nestrokovno ravnanje, kar bi brez dvoma lahko škodovalo njuni časti in dobremu imenu. Ob tem javna izpostavljenost njunega dela nikakor ne opravičuje zahteve po višjem pragu žaljivosti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Končno na presojo dopustnosti objave, ki jo terja tožnik s tožbo, ne more vplivati njegovo prepričanje, da je bil sporni prispevek res „senzacionalističen, pristranski in zavajajoč“. Pravica do objave popravka namreč ne pomeni sankcije, niti je ni mogoče enačiti s pravico do dostopa do medija zato tudi ne vsebuje pravice do kritike medija. Namen pravice do popravka je tistemu, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, zagotoviti možnost, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Ta namen pa bi tožnik lahko dosegel tudi brez zahtevane objave četrtega odstavka svojega popravka.

5. Po 1. odstavku 27. člena ZMed je treba popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Niti odgovorni urednik niti sodišče torej v besedilo zahtevanega popravka ne smeta posegati. Ker sta v obravnavanem primeru glede zadnjega odstavka tožnikovega popravka podana odklonitvena razloga po drugi in peti alineji 1. odstavka 31. člena ZMed, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Poseg v vsebino popravka z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku namreč ni dopusten.

6. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB 3, 45/08, 57/09 in 12/10) ustrezno spremenilo. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev sodbe. Očitani absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani, saj je bilo izpodbijano sodbo kljub zatrjevanim nasprotjem v njeni obrazložitvi mogoče preizkusiti.

7. Zaradi spremembe prve sodbe je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločiti tudi o stroških postopka. Drugi toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, pač pa mu mora tožnik, ker s tožbo zoper njega ni uspel, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške prvostopenjskega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08), upoštevaje vrednost spornega predmeta. Skupaj znašajo 801,00 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek po tar. št. 3100 (347,10 EUR), nagrado za narok po tar. št. 3102 (320,40 EUR) in 20% DDV. Splošni stroški poslovanja odvetnika so že zajeti v nagradi, drugih materialnih stroškov pa toženec ni specificiral, zato do njihovega povračila ni upravičen.