Jedro

Tudi če je tožeča stranka prijavila rabo tujega TV sprejemnika, kot smiselno zatrjuje v pritožbi ter izrecno v tožbi, je glede na določbo 4. odstavka 15. člena ZRTVS ravnala pravilno, saj lastništvo TV sprejemnika, kot izhaja iz navedene zakonske določbe, ni relevantno za obstoj zaveze za plačilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo RTV Slovenije z dne 20. 1. 2001, s katero je le-ta odločila, da je tožnik zavezanec za prispevek RTV Slovenije in da je dolžan plačati neplačane prispevke za mesece od junija do novembra 2000, ki so že vsi zapadli v plačilo, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, skupaj v znesku 57.252 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da je po 15. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS) na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, zavezanec za plačilo prispevka za programe RTV Slovenija vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik, ter tako tudi tožeča stranka, ki je 27. 4. 2000 na predpisanem obrazcu pristojni službi RTV Slovenija prijavila, da poseduje TV sprejemnike. Izjavo v smislu 4. odstavka 15. člena ZRTVS o neposedovanju TV sprejemnikov je tožeča stranka podala šele 5. 2. 2001 ob vložitvi pritožbe zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da je zavezanka za plačilo spornega prispevka, tako da je ni bilo mogoče upoštevati za sporno obdobje od junija do novembra 2000. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je s pritožbo izpodbijala odločbo prvostopnega organa, ker se le-ta opira zgolj na podano prijavo TV sprejemnikov, ne pa tudi na dejanski stan. Navaja, da se je v času prijave TV sprejemnika prijavljeni aparat začasno sicer nahajal v pisarni tožeče stranke, vendar ji ni bil na razpolago, ker je v zasebni lasti člana tožeče stranke ter kot sprejemnik TV programov za potrebe tožeče stranke ni bil nikoli uporabljen. Za sporni TV aparat pri tožeči stranki tudi ne obstaja primopredajna dokumentacija oziroma inventurni zapis. Ker tožena stranka pri odločanju o pritožbi teh dejstev ni upoštevala, je njena odločba nezakonita ter tožeča stranka sodišču predlaga, naj jo odpravi in toženi stranki zadevo vrne v ponovni postopek. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 15. člena ZRTVS (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 odl. US, 88/99, 90/99, 102/99 odl. US) plačuje prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Prijava takega stanja s strani tožeče stranke, za katero ni sporno, da je bila izrecno tako podana, je bila po presoji sodišča ustrezna dejanska podlaga za odločitev prvostopnega organa, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo prispevka RTV Slovenija ter da je prispevek za sporno obdobje po prijavi dolžna plačati. Tudi če je tožeča stranka prijavila rabo tujega TV sprejemnika, kot smiselno zatrjuje v pritožbi ter izrecno v tožbi, je glede na določbo 4. odstavka 15. člena ZRTVS ravnala pravilno, saj lastništvo TV sprejemnika, kot izhaja iz navedene zakonske določbe, ni relevantno za obstoj zaveze za plačilo. Sicer tožeča stranka (šele) v tožbi zatrjuje tudi, da prijavljeni aparat kot sprejemnik TV programov pri tožeči stranki nikoli ni bil v uporabi. Ne le, da ta trditev ni v ničemer izkazana, je tudi tožbena novota (saj v pritožbi tožeča stranka tega ni zatrjevala, v vlogi - prijavi pa je rabo izrecno navajala), tožbene novote pa v upravnem sporu niso dopustne (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), zato je sodišče ni sprejelo ter tožeča stranka tako tudi s to trditvijo ni mogla uspeti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijane odločbe, kot v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).