Jedro

Lastništvo TV sprejemnika (4. odstavek 15. člena ZRTVS) ni relevantno za obstoj zaveze za plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2001. S to odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo RTV Slovenije z dne 20.1.2001, s katero je le-ta odločila, da je tožeča stranka zavezanec za prispevek RTV Slovenije in da je dolžna plačati neplačane prispevke za mesece od junija do novembra 2000, ki so že vsi zapadli v plačilo, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, skupaj v znesku 57.252 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 1. odstavka 15. člena Zakona o radioteleviziji Slovenija (ZRTVS, Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94 - odločba US, 88/99, 90/99, 102/99 - odločba US), po kateri plačuje prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa Radio televizije Slovenija. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila prijava takega stanja s strani tožeče stranke, za katero ni sporno, da je bila izrecno tako podana, po presoji sodišča prve stopnje ustrezna dejanska podlaga za odločitev prvostopnega organa (RTV Slovenija), da je tožeča stranka zavezanec za plačilo prispevka RTV Slovenija ter da je prispevek za sporno obdobje po prijavi dolžna plačati. Tudi če je tožeča stranka prijavila rabo tujega TV sprejemnika, kot smiselno zatrjuje v pritožbi ter izrecno v tožbi, je, glede na določbo 4. odstavka 15. člena ZRTVS, ravnala pravilno, saj lastništvo TV, kot izhaja iz navedene zakonske določbe, ni relevantno za obstoj zaveze za plačilo. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da sicer tožeča stranka (šele) v tožbi zatrjuje tudi, da prijavljeni aparat kot sprejemnik TV programov pri njej nikoli ni bil v uporabi. Ne le, da ta trditev ni z ničemer izkazana, je po mnenju sodišča prve stopnje tudi tožbena novota (saj v pritožbi zoper prvostopno odločbo tožeča stranka tega ni zatrjevala, v vlogi - prijavi pa je rabo izrecno navajala), tožbene novote pa v upravnem sporu niso dopustne (3. odstavek 14. člena ZUS). Zato sodišče te trditve ni sprejelo ter tožeča stranka tako tudi s to trditvijo ni mogla uspeti.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ni upoštevano pisno pojasnilo takratnega predsednika društva z dne 30.1.2001, da je do prijave televizijskega sprejemnika prišlo pomotoma, kar je razvidno iz nestrokovno izpolnjene prijave, ki navaja zasebno in javno rabo sprejemnika hkrati. Že takrat je pri pregledu prijave ugotovila, da le-ta ni bila podpisana v skladu s pooblastili in takrat veljavnim statutom tožeče stranke, ker bi jo morala podpisati predsednik in kot sopodpisnik tajnik društva. Zaradi tega je tudi prišlo do napake pri sami prijavi neposedujočega TV sprejemnika, ker jo je izpolnil in odposlal sam tajnik, ki ni imel tega pooblastila. Da je do očitne napake prišlo, je posledica amaterskega dela v društvu, ker člani dejansko niso dovolj usposobljeni za administrativna dela. Niso pridobitniška organizacija, da bi privabljali in zadrževali ljudi v gasilskem domu s TV programi, ampak na podlagi Zakona o gasilstvu opravljajo dejavnost humanitarne narave. Gre preprosto za zmoto, ki jo prvostopni organ in tožena stranka skušata vztrajno najstrožje obravnavati. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Predlaga pa tudi, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki vrnitev njenih že plačanih sodnih stroškov v roku 15 dni od izdaje sodbe pritožbenega sodišča pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbi 1. in 4. odstavka 15. člena ZRTVS. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je prijava takega stanja, da ima tožeča stranka televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije (dne 27.4.2000), za katero ni sporno, da je bila izrecno tako podana, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna dejanska podlaga za odločitev prvostopnega organa (RTV Slovenija), da je tožeča stranka zavezanec za plačilo prispevka RTV Slovenija ter da je prispevek za sporno obdobje (od junija do novembra leta 2000) po lastni prijavi dolžna plačati. Tudi pritožbeno sodišče meni, tudi, če je tožeča stranka prijavila rabo tujega TV sprejemnika, kot smiselno zatrjuje v pritožbi zoper prvostopno odločbo ter izrecno v tožbi, je glede na določbo 4. odstavka 15. člena ZRTVS ravnala pravilno, saj lastništvo TV sprejemnika, kot izhaja iz navedene zakonske določbe, ni relevantno za obstoj zaveze za plačilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz sodnega spisa prve stopnje, da sicer tožeča stranka (šele) v tožbi zatrjuje tudi, da prijavljeni aparat kot sprejemnik TV programov pri njej nikoli ni bil v uporabi. Po mnenju pritožbenega sodišča ima sodišče prve stopnje v zvezi s tem prav, da ta trditev ni z ničemer izkazana in da je tudi tožbena novota (saj v pritožbi zoper prvostopno odločbo tožeča stranka tega ni zatrjevala, v vlogi - prijavi pa je rabo izrecno navajala), tožbene novote pa v upravnem sporu niso dopustne (3. odstavek 14. člena ZUS). Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno te trditve ni sprejelo in tudi s to trditvijo tožeča stranka ni mogla uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni uspela, ni upošteven njej predlog, da ji pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške in jih naloži toženi stranki, za kar je podlaga v določbah 1. odstavka 16. člena, 1. odstavka 23. člena ZUS, v zvezi z določbami 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).