Jedro

Odškodnina je pravilno odmerjena glede na razmere v času izdaje sodbe prve stopnje in prisojene zakonske zamudne obresti od takrat dalje. Razlogi za ustalitev sodne prakse na tem stališču res izvirajo iz časa, ko so se zaradi nenormalnih ekonomskih razmer in visoke inflacije porušila vsa vrednostna razmerja. Prav iz tega razloga so bile uzakonjene visoke zakonske zamudne obresti, ki so opravljale tudi vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije.

Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da je treba zaradi spremenjenih ekonomskih razmer v njegovi zadevi spremeniti dosedanjo sodno prakso. Čeprav je inflacija res bistveno nižja, pa je v času izdaje sodbe prve stopnje še vedno veljala taka zakonska ureditev zamudnih obresti, ki je pri njihovi višini upoštevala valorizacijsko funkcijo zamudnih obresti.

Tožnikov glavni in podrejeni tožbeni zahtevek temeljita na istem škodnem dogodku, na isti škodi in sta tudi iste vrste, saj sta oba denarne narave. Razlikujeta se delno le glede višine zahtevane glavnice, predvsem pa glede vprašanja pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Te razlike ne utemeljujejo uveljavljanja dveh denarnih zahtevkov v razmerju eventualne kumulacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik si je 20.1.1997 poškodoval koleno, ko mu je pri sestopanju s tovornjaka s prižganim motorjem zdrsnilo in je padel. Od tožene stranke je na podlagi AO plus zavarovanja zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Svoj zahtevek je oblikoval tako, da je za nepremoženjsko škodo primarno zahteval plačilo 1,800.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.5.1997 dalje, podrejeno pa plačilo 2,800.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje.

Obema zahtevkoma je prištel tudi odškodnino za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih, vendar v obeh tožbenih zahtevkih istih datumov zapadlosti.

Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožniku 1,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (torej 7.3.2000) dalje ter 53.760 SIT za premoženjsko škodo z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presežni podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in na novo oblikovalo sodbeni izrek sodbe prve stopnje, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina 1,400.000 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi. V začetku obširno povzema obdobje prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, zatrjuje številne omejitve pri življenjskih aktivnostih in graja razloge sodišča prve stopnje, da je treba bodoče telesne bolečine upoštevati pri posledicah. Res gre za prepletanje dveh oblik nepremoženjske škode, ker so zaradi telesnih bolečin zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti, vendar je tožnik upravičen tudi do odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine. V nadaljevanju tožnik v obširnih razlogih graja stališče pritožbenega sodišča, da gre pri njegovem uveljavljanju glavnega in podrejenega zahtevka za en in isti zahtevek, saj vsak od teh zahtevkov temelji na različnih predpostavkah. Glavni temelji na zatrjevani zamudi po 919. členu ZOR in upošteva razmere v času zamude, podrejeni pa razmere v času izdaje sodbe in vsebuje tudi zahtevo za upoštevanje čakanja na odškodnino. Tožnik se pri tem sklicuje na svoje še bolj obširne razloge v pripravljalnem spisu z dne 22.12.1999, ki naj se ga šteje za sestavni del revizije. Tožnik meni, da je po njegovem sicer neobstoječi problem dvojne valorizacije mogoče enostavno rešiti in svoj izračun tudi podrobneje prikazuje. V nadaljevanju se zavzema za spremembo sodne prakse o prisoji zamudnih obresti od nepremoženjske škode le od dneva sodbe dalje, saj je sedaj inflacija nižja od 10 odstotkov, vztrajanje pri sedanji sodni praksi pa vzpodbuja zavarovalnice k objestnemu pravdanju in spravlja oškodovance v neenakopraven položaj. Razlogi, ki so bili podlaga za sprejem načelnega pravnega mnenja leta 1987 v Bugojnu, so upoštevali takratne razmere v času izredne visoke inflacije in so bili takrat zaradi nujne zaščite oškodovancev pravilni, danes pa so razmere tako spremenjene, da je mogoče ob pravilni uporabi ustreznih zakonskih določb sodno prakso spremeniti in zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo prisojati od dneva zamude dalje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje natančnim in pravilnim razlogom sodišča druge stopnje, zakaj v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP. Tožnikov glavni in podrejeni tožbeni zahtevek temeljita na istem škodnem dogodku, na isti škodi in sta tudi iste vrste, saj sta oba denarne narave. Razlikujeta se delno le glede višine zahtevane glavnice, predvsem pa glede vprašanja pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Te razlike ne utemeljujejo uveljavljanja dveh denarnih zahtevkov v razmerju eventualne kumulacije. Drugačno tožnikovo revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Njegovo združevanje denarnih zahtevkov je torej šteti le za navidezno kumulacijo, saj je šlo v resnici samo za en sam zahtevek s poudarkom predvsem na različnem teku zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik je bil v času obravnavanega škodnega dogodka 37 let star avtoprevoznik. Pri padcu je prišlo do raztrganja notranjega (medialnega) meniskusa v levem kolenu. V bolnici je bil od 21. do 25.1.1997, v bolniškem staležu pa do 13.2.1997. Med artroskopsko operacijo kolena so odkrili tudi staro poškodbo raztrganja prednje križne vezi. Zato je izvedenec razmejil posledice obeh poškodb in še poudaril, da je le polovico tožnikovih sedanjih težav pripisati obravnavani poškodbi. V objektivnem smislu je ta poškodba zapustila le atrofijo mišic levega stegna za pol centimetra in lažjo občutljivost za pritisk. Kolensko opornico tožnik nosi zaradi prejšnje poškodbe in je bil zato njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti zavrnjen. Izvedenec je potrdil tožnikove trditve o obremenilnih bolečinah, zaradi katerih ima tožnik težave pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen, vzpenjanju in spuščanju z nakladalnega prostora tovornjaka, pri hoji po neravnem terenu in pri poskusih klečanja in čepenja. Tožnik je te težave tudi konkretiziral, da ne zmore daljše hoje od dveh kilometrov, da je opustil rekreativno igranje košarke in drsanje, da je omejen pri delih na vrtu in pri čiščenju ribogojnice. Sodišči sta povzeli izvedenčeve ugotovitve in tožnikovo izpoved. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izvedenčeve ugotovitve, ki povzemajo tožnikove trditve o obremenilnih bolečinah pri določenih aktivnostih, utemeljujejo tudi odločitev obeh sodišč, da je treba sedanje in bodoče telesne bolečine upoštevati pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi, saj sta obe vrsti nepremoženjske škode med seboj tesno prepleteni, kar nenazadnje potrjuje tudi tožnik v reviziji. Zato je zmotno njegovo stališče, da bi morali sodišči bodoče telesne bolečine upoštevati pri prvi obliki nepremoženjske škode. Glede na tako ugotovljen obseg tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sta sodišči za to obliko škode tožniku prisodili 300.000 SIT odškodnine in presežno zahtevanih 550.000 SIT zavrnili.

Prisoja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 700.000 SIT upošteva obdobje petintrideset dni telesnih bolečin, v katerem so trajne hude bolečine trajale le dva dni, petdnevno bivanje v bolnici, artroskopsko operacijo kolena, pet fizioterapij, kontrolne preglede v bolnici in domači ambulanti ter odvzem šivov. Zahtevano razliko za plačilo še za 850.000 SIT višje odškodnine sta sodišči zavrnili.

Revizijsko sodišče se strinja s pravkar obrazloženo materialnopravno presojo obeh sodišč o pravični denarni odškodnini, ker ta prisoja upošteva vse ugotovljene konkretne tožnikove prizadetosti, njegove individualne značilnosti, starost in poklic, je pa ta prisoja tudi ustrezno umeščena v siceršnjo prisojo pravične odškodnine v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Zato je zmotna revizijska graja pravilne uporabe materialnopravnih določb iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišči sta od prisojene glavnice 1,000.000 SIT tožniku prisodili tudi zakonske zamudne obresti, vendar šele od 7.3.2000 in ne že od 28.5.1997 dalje, kot je zahteval. Tožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da mu gredo zakonske zamudne obresti že od zahtevanega datuma. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje za zavrnitev tega dela tožnikovega zahtevka. Odškodnina je pravilno odmerjena glede na razmere v času izdaje sodbe prve stopnje in prisojene zakonske zamudne obresti od takrat dalje. Razlogi za ustalitev sodne prakse na tem stališču res izvirajo iz časa, ko so se zaradi nenormalnih ekonomskih razmer in visoke inflacije porušila vsa vrednostna razmerja. Prav iz tega razloga so bile uzakonjene visoke zakonske zamudne obresti, ki so opravljale tudi vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije. Tožnikovega revizijskega izračuna, kako bi se bilo temu mogoče izogniti, revizijsko sodišče ni preizkušalo. Sicer pa tožnik sam pojasnjuje, da nima ustreznega programa in da je do tega izračuna prišel šele v četrtem poskusu. Tudi njegovih obširnejših trditev v pripravljalnem spisu revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker ta vloga brez povzemanja njenih razlogov ne more predstavljati sestavnega dela revizije, kot predlaga tožnik. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Revizijsko sodišče lahko obravnava le tiste trditve, ki se uveljavljajo v sami reviziji, ne pa tudi trditev iz postopka na prvi stopnji.

Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da je treba zaradi spremenjenih ekonomskih razmer v njegovi zadevi spremeniti dosedanjo sodno prakso. Čeprav je inflacija res bistveno nižja, pa je v času izdaje sodbe prve stopnje še vedno veljala taka zakonska ureditev zamudnih obresti, ki je pri njihovi višini upoštevala valorizacijsko funkcijo zamudnih obresti.

Tožnik v reviziji omenja tudi dolgo čakanje na odmero odškodnine in s tem utemeljuje svojo odločitev o združevanju zahtevkov. Zakaj ne more iti za eventualno kumulacijo, je revizijsko sodišče že pojasnilo. Ker pa bi okoliščina o dolgem čakanju na odmero odškodnine lahko vplivala tudi na samo odmero in ker jo tožnik omenja tudi pri utemeljevanju obrestnega zahtevka, revizijsko sodišče pojasnjuje, da so razlogi sodišča druge stopnje o tem vprašanju pravilni. Da bi se upoštevala dolgotrajnost postopka, morajo biti razlogi te dolgotrajnosti praviloma v zavlačevanju postopka s strani ene stranke ali celo v zlorabi pravic. V obravnavani zadevi pa je postopek tekel korektno, pa tudi sicer objektivno gledano sam postopek ni bil posebej dolg, saj je od vložitve tožbe v novembru 1997 do izdaje sodbe prve stopnje v marcu 2000 poteklo manj kot dve leti in pol. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.