Jedro

Tudi v pritožbenem postopku mora sodišče upoštevati temeljni kriterij za odločitev o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo in mora upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo le povzema svoja stališča iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predvsem pa povzame ugotovitve izpodbijane sodbe, zato ni z ničemer pripomogla k odločitvi v obravnavani zadevi. Zaradi navedenega mora stroške pritožbenega postopka kriti tožeča stranka sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 39.406,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.9.1996 do plačila ter pravdne stroške v znesku 78.013,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je izpoved priče K. R., ki je bil zaslišan v kazenskem postopku, v nasprotju s tem, kar se navaja v izpodbijani sodbi. Omenjena priča namreč v kazenskem postopku ni izpovedala, da bi slišal cviljenje zavor. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnika tudi zmotno uporabilo določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je očitno, da je škodo povzročil voznik kolesa z motorjem J. S., ki je trčil v tožnika. Zato so podani vsi pogoji za ekskulpacijo tožene stranke v smislu 177. člena ZOR. Vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da bi časovno potna analiza, ki bi jo opravil izvedenec cestno prometne stroke pokazala, da zavarovanka tožene stranke manevra prehitevanja ni mogla opraviti tako hitro in na tako kratki varnostni razdalji, da J. S. ne bi mogel pravočasno ustaviti svojega kolesa z motorjem. Zato je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z izvedencem ne bi bila smislena. Tožena stranka se zaveda nedopustnosti pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar meni, da so v konkretnem primeru podani razlogi iz drugega odstavka 458. člena ZPP. Pritožnik tudi opozarja, da je tožeča stranka iz iste dejanske in pravne podlage vložila tudi tožbo za nepremoženjsko škodo v višini 1.900.000,00 SIT (opr. št. P 140/98). Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila; navedla, da je prepozna, sicer pa predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je jasna in razumljiva, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso v nasprotju med seboj, z izrekom ali z listinami v spisu. Pritožbena trditev, da priča K. R. v kazenskem postopku ni izpovedal, da bi slišal cviljenje zavor, je protispisna, takšna izpoved priče je namreč razvidna iz izpovedi na list. št. 14 spisa v kazenski zadevi opr. št. K 7/97. V postopku pred sodišče prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je predvsem določba 173. člena ZOR. Omenjeno določbo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke z avtomobilom najprej prehitela J. S. kot voznika kolesa z motorjem. Nato zaradi nasproti vozečega vozila prehitevanja ni uspela varno dokončati in se je na svoj vozni pas (meter in pol pred J. S.) nepričakovano vrnila s sunkovitim zaviranjem (tako močnim, da so zacvilile zavore) in tik ob tožniku ustavila. Zavarovankine nenadne reakcije J. S. ni mogel predvideti in je zato, kljub nizki hitrosti, zapeljal med vozilo zavarovanke in pločnik ter pri tem zadel tožnika (sicer bi se zadel v zadnji del vozila zavarovanke). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in dokazni oceni je odločitev sodišča prve stopnje, da je izvedba dokaza z izvedencem prometne stroke nepotrebna, skladna z določbami drugega odstavka 213. člena, 8. člena in prvega odstavka 11. člena ZPP. V zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more posegati. Kot tožena stranka sama pravilno ugotavlja v pritožbi, se namreč sodba v postopku v sporih majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (določba prvega odstavka 458. člena ZPP). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se za škodo, ki izvira iz nevarne stvari (kar avtomobil nedvomno je), šteje, da izvira iz te stvari, razen če imetnik nevarne stvari dokaže, da ta ni bila vzrok (določba 173. člena ZOR). Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo že brez svoje krivde, samo zaradi določenih okoliščin, ki so na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so podane vse splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti - torej protipravnost oz. škodljivo dejstvo (zavarovankino sunkovito zaviranje in vrnitev na vozni pas); nedopustna premoženjska škoda ter vzročna zveza (ki se domneva). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni razbremenila odgovornosti torej dokazala, da ne bi bilo vzročne zveze med zavarovankino nevarno stvarjo in nastalo škodo ali da bi bil podan kateri od razlogov za razbremenitev odgovornosti iz 177. člena ZOR. Pritožbene trditve v zvezi s potrebnostjo izvedbe dokaza z izvedencem so le poskus nedopustnega izpodbijanja dejanskega stanja, zato jim pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Enako velja za pritožbena očitka v zvezi z zmotno uporabo določb 173. in 177. člena ZOR. Pritožnik niti ne pojasni v čem naj bi sodišče prve stopnje omenjeni določbi uporabilo napačno, ampak le navaja, da je očitno, da je škodo povzročil voznik kolesa z motorjem J. S., ki je trčil v tožnika, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, ne more biti podana situacija iz drugega odstavka 458. člena ZPP, kot zmotno meni tožena stranka. Dejstvo, da med istimi pravdnimi strankami poteka še en pravdni postopek povezan z istim škodnim dogodkom, pa je za odločitev v obravnavani zadevi nebistveno. Odločitve o višini prisojene odškodnine za premoženjsko škodo tožena stranka obrazloženo ne izpodbija; uradni preizkus izpodbijane sodbe pa pokaže, da je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine pravilno uporabilo določbe 185. do 192. člena ZOR. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tudi v pritožbenem postopku mora sodišče upoštevati temeljni kriterij za odločitev o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo in mora upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo le povzema svoja stališča iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predvsem pa povzame ugotovitve izpodbijane sodbe, zato ni z ničemer pripomogla k odločitvi v obravnavani zadevi, tako da stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne stroške. Zaradi navedenega mora stroške pritožbenega postopka kriti tožeča stranka sama.