Jedro

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustaljene sodne prakse, da se darilo sorodnikov šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, če pa zakonec dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njemu, je potem to njegovo posebno premoženje. Na podlagi izvedenih dokazov je nato zaključilo, da je toženka dokazala, da predmetna nepremičnina predstavlja darilo samo njej.

Na navedbe, da je imela na predmetnem stanovanju stanovanjsko pravico in s tem odkupno pravico tožnikova mati, ki jo je nato prenesla nanj, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri odkupu stanovanja po stanovanjskem zakonu samo v korist enega od njiju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: - zavrnilo tožbeni zahtevek toženca A. A. na ugotovitev, da v skupno premoženje, ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze, sodi nepremičnina z ID znakom ..., parc. št. 1, k. o. X, in da sta solastniška deleža pravdnih strank na navedeni nepremičnini enaka in znašata za vsako pravdno stranko ½, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (B. B.) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izplačati solastniški delež do ½ v višini 180.000,00 EUR, tožnik pa izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se v zemljiški knjigi na predmetni nepremičnini vpiše lastninska pravica na ime toženke do ½, tako da postane toženka lastnica do celote (I. točka izreka); - zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko podrejenega tožbenega zahtevka (na ugotovitev, da v skupno premoženje, ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze, sodi zgoraj navedena nepremičnina, in da sta solastniška deleža pravdnih strank na tej nepremičnini enaka in znašata za vsako pravdno stranko ½) (II. točka izreka); - zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženka izrecno in brezpogojno dovoliti, da se na zgoraj navedeni nepremičnini vpiše lastninska pravica na ime tožnika, in sicer do ½ (III. točka izreka), - ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank kupnina v znesku 142.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel za stanovanje na naslovu ... (stanovanje št. 2, v stavbi z ID ...), z zamudnimi obrestmi od dneva prodaje na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in C. C. dne 14. 6. 2010, do razdružitve skupnega premoženja, in znaša delež pravdnih strank na vsakega do ½ (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v višini 4.986,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po tožbi v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, podrejeno pa predlaga, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pri odločanju o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi glede vprašanja, iz katerega naslova so izvirala denarna sredstva tožnika, ki jih je namenil za nakup stanovanja na ..., sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič D. D. in E. E. in o navedenih dokaznih predlogih sploh ni odločilo (ne na narokih, ne v izpodbijani sodbi). Izpodbijana sodba ne vsebuje niti odločitve glede dokaznih predlogov v zvezi s tožbenim zahtevkom po tožbi (dokazni predlog za zaslišanje priče odvetnika F. v zvezi z denarnimi sredstvi v sefu in za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke – smer bančništvo). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do pravnega sredstva. Neizvedba predlaganih dokazov v postopku po nasprotni tožbi, ki so bili ustrezno substancirani, saj je z njimi dokazoval, da je bila kupnina za stanovanje na ... plačana iz njegovega posebnega premoženja (podedovanega denarja po babici in vrnjenega dolga s strani sestre), in niso bili očitno neprimerni ali nebistveni, je privedla do zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje vodilo postopek po tožbi tudi v smeri ugotavljanja vlaganj pravdnih strank v stanovanjsko stavbo na naslovu ... in ji ni dalo niti najmanjšega namiga, da šteje tožbeni zahtevek po temelju za neutemeljen. Zaradi zagotavljanja materialnega procesnega vodstva je bilo sodišče prve stopnje dolžno v okviru odprtega sojenja in še pred nastopom prekluzije izpostaviti okoliščine, ki jih šteje za pravno relevantne in predstaviti svoje videnje zadeve ter mu s tem omogočiti realizacijo pravice do izjave. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku po tožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vprašanja, ali je tožnik z izplačilom dednega deleža sestre toženkine matere v višini 2.675.073,00 DIN, kar je predstavljalo ¼ vrednosti nepremičnine s parc. št. 1 k. o. X, pridobil stvarnopravno upravičenje in s tem posledično tudi solastninski delež na nepremičnini kot skupnem premoženju. Sodna praksa v takšnem primeru priznava zahtevke iz naslova investicijskih vlaganj v nepremičnine kot stvarnopravne zahtevke (I Cp 406/99). V nasprotju z zgoraj navedenim je glede namena izročitve zgoraj navedenega zneska sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbama toženke in priče toženkine matere, ki zaradi zainteresiranosti za končni izid pravde nista verodostojni. Ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za kompenzacijo, ker naj bi pravdni stranki v stanovanjski stavbi na naslovu ..., živeli brezplačno sedem let, saj ni logično, da bi pravdni stranki za brezplačno bivanje karkoli plačali. Poleg tega se ni opredelilo do besedila darilne pogodbe z dne 2. 10. 1986, v katerem je toženkina mati kot darovalka priznala, da živi toženka v hiši, ki je predmet darilne pogodbe, s svojo družino že več kot sedem let, kar ima za posledico, da je darovalka hišo podarila toženki s točno določenim namenom, in sicer, da toženka biva v hiši skupaj s svojo družino (tožnikom in hčerko). Besedilo darilne pogodbe torej nasprotuje izpovedi toženkine matere, da je podarila nepremičnino samo hčerki. Nelogična in neživljenjska je izpoved toženke, da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi rešitve njenega stanovanjskega problema, saj je toženka tudi izpovedala, da „mi (v množini) smo mislili to hišo tudi urediti in če si hotel urediti, če si hotel kredit dobiti, si rabil biti lastnik“, kar utemeljuje zaključek, da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja celotne družine. Zgolj dejstvo, da tožnik ni bil naveden kot stranka darilne pogodbe, ne izpodbija stališča sodne prakse, da se pri ustvarjanju skupnega premoženja darilo sorodnikov in prijateljev mogoče šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da nepremičnina, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu ..., ni bila pridobljena z delom in kot takšna ne predstavlja skupnega premoženja. Omenjena stanovanjska hiša je bila do smrti toženkine babice v letu 1884 last babice, toženkina mati pa je morala v letu 1986 izplačati svoji sestri dedni delež po pokojni v višini 2.675.073,00 DIN. Med pravdnima strankama je bilo sporno le, ali je bilo tožnikovo plačilo zneska 2.675.073,00 DIN, ki ga je kasneje toženkina mati plačala drugi dedinji v skladu z dednim dogovorom, izvedeno iz razloga vlaganja v skupno premoženje, kot je to trdi tožnik, ali je bilo kasneje pobotano z najemnino zaradi sedemletne brezplačne uporabe stanovanjske hiše, kot je to trdila toženka in je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Da omenjenega plačila s tem ni bilo mogoče pobotati, izhaja iz zatrjevanega dejstva, da bi morala biti najemnina sicer poravnana vsem trem solastnicam iz tistega obdobja v skladu z solastniškimi deleži, kar pa se ni zgodilo, saj takšen dogovor ni obstajal, in tudi iz zatrjevanega dejstva, da bi bila mesečna najemnina sicer absurdno visoka (znašala bi 6.500,00 DEM/mesec, če se upošteva obdobje štirih mesecev). Pomembno je tudi, da je bila stanovanjska hiša za potrebe zapuščinskega postopka ocenjena na 10.700.297 DIN (105.000,00 DEM). Do navedenih zatrjevanih dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo in v zvezi z njimi tudi ni izvajalo nobenih dokazov (npr. dokaz s sodnim izvedencem ekonomske stroke – smer bančništvo). Prav tako se ni opredelilo do izrecne in nedvoumne izjave toženke, podane v preiskavi v kazenskem postopku, da denar (13.720 SCHF, 81.900 ASCH in 2.500.000,00 DIN), ki ji je bil zasežen, ni njen denar oziroma je pred organi pregona povedala, da je to denar od njenega moža, kar posledično pomeni, da ima zaseženi denar status posebnega premoženja toženca. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi navaja, da je napačen in protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da sodi v skupno premoženje tudi kupnina v znesku 142.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel od prodaje stanovanja na ... Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede izvora denarja, s katerim je tožnik kupil stanovanje. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih navedb, da je v času pred nakupom stanovanja oziroma v času plačila kupnine za stanovanje razpolagal z dovolj velikimi denarnimi sredstvi iz posebnega premoženja. Te navedbe potrjuje listinski dokaz (posojilna pogodba, sklenjena dne 31. 1. 1988) ter izpovedi tožnika ter priče G. G., ter ostali predlagani dokazi (zaslišanje prič D. D. in E. E.), ki niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 30. 6. 1987, katerega vsebine zaradi njegove pravnomočnosti ni mogoče izpodbiti in po katerem je tožnik v zapuščinskem postopku po babici prejel gotovino, ki presega znesek kupnine. Z dopustitvijo dokazov v smeri izpodbijanja njegove vsebine, je ponovno odločalo o vsebini že pravnomočne sodne odločbe. Na podlagi izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da je v obdobju pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za stanovanje na ... tožnik razpolagal z nekajkrat večjim posebnim premoženjem kot je znašala kupnina (617.534,34 SIT oziroma takrat 8.500,00 DEM). Zaključek sodišča prve stopnje, da je stanovanje na naslovu ... plačala njegova mati, je zmoten in je posledica seciranja in neupoštevanja konteksta njegove izpovedi, pri kateri ga je sodnica večkrat prekinila, zato se njegova misel ne konča v enem stavku. Iz njegove izpovedi kot celote je razvidno, da je za nakup stanovanja šel njegov denar (tisti, ki ga je imel spravljenega pri mami) in ne mamin denar. To je potrdila tudi priča H. H., ki je izpovedala, da je imel tožnik pri mami svoj denar iz dediščine.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločba ima pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbenimi očitki o protispisnosti tožnik po večini v resnici graja dokazno oceno.

6. Če sodišče neutemeljeno ne izvede posameznih predlaganih dokazov, krši načelo kontradiktornosti, vendar ta kršitev v obravnavanem primeru ni podana. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali dokazov, ki so očitno neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru mora biti odločitev o zavrnitvi dokazov sprejeta in obrazložena. Pritožba neutemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru ni bilo tako. Sodišče prve stopnje je že na naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep o zavrnitvi preostalih predlaganih dokazov, kamor sodita tudi predlagan dokaz z zaslišanjem prič D. D. in E. E. ter predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke – smer bančništvo, kot nepotrebnih. Dokaznega predloga z zaslišanjem odvetnika F. pa tožnik ni (pravočasno) podal. Odločitev o zavrnitvi dokazov je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložilo (primerjaj 16., 22. in 26. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Tem razlogom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in zaključuje, da so bili dokazni predlogi, v zvezi s katerimi pritožba konkretizirano uveljavlja kršitev pravice do dokaza, pravilno zavrnjeni, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z izdajo sodbe presenečenja, ker je postopek po tožbi vodilo v smeri ugotavljanja vlaganj pravdnih strank v stanovanjsko stavbo na naslovu ..., nato pa tožbeni zahtevek po navedeni podlagi zavrnilo. V obravnavanem primeru namreč sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bil tožbeni zahtevek po tožbi utemeljen na kakšni drugi podlagi, ki je tožnik ni mogel predvideti, temveč ga je zavrnilo zato, ker izvedeni dokazi niso omogočali zaključka, da so zatrjevana vlaganja, na podlagi katerih je tožnik med drugim utemeljeval svoj tožbeni zahtevek po tožbi, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v takšni meri, da ta predstavlja novo stvar (in ker tudi ostalih zatrjevanih podlag tožnik ni izkazal). Pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku po tožbi in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni opravilo materialnega procesnega vodstva, pa so pavšalne narave in nekonkretizirani.

Posebej o odločitvi o tožbenem zahtevku po tožbi:

8. V postopku po tožbi je tožnik navajal, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi nepremičnina s parc. št. 1 k. o. X (v naravi stanovanjska stavba na naslovu ...). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila predmetna nepremičnina pridobljena z darilno pogodbo z dne 2. 10. 1986, torej v času zakonske zveze in dejanske življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank (od 9. 5. 1979 do leta 1995). Ta je ne glede na formalni obstoj zakonske zveze (od 9. 5. 1979 do 24. 6. 2010) pogoj za nastajanje skupnega premoženja. Primarni in podredni tožbeni zahtevek, naveden v 1. točki obrazložitve predmetne odločbe, je tožnik utemeljeval z navedbami, da je šlo za darilo obema pravdnima strankama, z navedbami, da je toženkini materi dal denar, zato je bilo dogovorjeno, da je hiša od obeh pravdnih strank, in z navedbami o vlaganjih, s katerimi se je njena vrednost bistveno povečala. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, češ da prestavlja predmetna nepremičnina njeno posebno premoženje, ker jo je mati podarila izključno njej, materi pa denar ni bil dan z namenom, ki ga zatrjuje tožnik, temveč kot uporabnina, in ker so opravljena dela v zvezi s stanovanjsko hišo pomenila le njeno vzdrževanje.

9. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da predstavlja omenjena stanovanjska stavba na naslovu ..., darilo obema pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje izhajalo iz ustaljene sodne prakse, da se darilo sorodnikov šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, če pa zakonec dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njemu, je potem to njegovo posebno premoženje. Na podlagi izvedenih dokazov je nato zaključilo, da je toženka dokazala, da predmetna nepremičnina predstavlja darilo samo njej. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost te ugotovitve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in celovita, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbama toženkine matere kot darovalke in toženke kot prepričljivima. Z opozarjanjem na del toženkine izpovedi, pritožba ne more uspeti, saj je iztrgan iz toženkine celotne izpovedi in tudi sicer iz njega ni mogoče sklepati o darovalkini volji. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na zainteresiranost toženke in njene matere za izid postopka, saj izpoved toženkine matere in izpoved toženke nenazadnje potrjuje tudi listinski dokaz – darilna pogodba, iz katere izhaja, da je obdarjenka le toženka in ne obe pravdni stranki. Pritožba neutemeljeno vztraja, da iz darilne pogodbe (konkretno iz besedila, da obdarjenka v navedeni hiši stanuje s svojo družino že preko sedem let) v nadaljevanju izhaja namen obdaritve obeh pravdnih strank, saj gre pri tem besedilu le za pojasnjevanje posestnega stanja. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo posredno - s tem, ko je sledilo izpovedbam, ki so zanikale zatrjevani namen obdaritve obeh pravdnih strank. Prepričljivih razlogov za to, da se darilna pogodba glasi le na toženko, tožnik ni ponudil, saj je izpovedal le, da so toženkini takšni, da „zelo lagodno opravljajo z zeti“. Ob takšnem odnosu bi bilo pričakovati, da bi tožnik vztrajal, da se v darilni pogodbi kot obdarjenec navede tudi on. Takšna toženčeva izpoved tudi kaže, da glede na konkretne okoliščine izpoved toženke še zdaleč ni neživljenjska in nelogična. Če bi držala njegova izpoved, da je obstajal dogovor med pravdnima strankama ter staršema toženke, da se jim da četrtina denarja, da bo potem darilna pogodba na obe stranki, bi bilo edino logično, da bi bil v darilni pogodbi naveden tudi tožnik, vendar ni tako.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal niti svojih navedb, da je bil denar, ki je bil izročen toženkini materi, dan za hišo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi s takšnimi navedbami je izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem, vendar njegovi izpovedi pravilno ni sledilo. Utemeljeno je verjelo izpovedi toženkine matere, da je bil ta denar dan, ker sta pravdni stranki sedem let živela praktično na račun nje in njenega moža in šest let na račun babice toženke, ne pa za plačilo hiše, saj se ta sklada z izpovedjo toženke. V zvezi s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih tožnikovih navedb (o tem, da je bilo vse do leta 1986 solastnikov predmetne nepremičnine več, zato bi morala biti tudi uporabnina izplačana vsem solastnikom, ne le toženkini materi, in da bi bila najemnina glede na izplačan znesek 26.000 DEM absurdno visoka, če bi šlo res za uporabnino) in o njih ni izvajalo dokazov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta dejstva ne predstavljajo pravno pomembnih dejstev. Gre za indice oziroma kontrolna dejstva, ki sodijo v polje proste dokazne ocene. Z njimi tožnik izpodbija verodostojnost neposrednih dokazov, to je izpovedi toženke in toženkine matere, ki pa jim je sodišče prve stopnje po povedanem utemeljeno sledilo. Z njihovim izpostavljanjem pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvomov v verodostojnost njunih izpovedb glede na to, da je toženkina babica po tožnikovih lastnih navedbah umrla že leta 1984, hišo pa je podedovala toženkina mati, in da je bila „uporabnina“ dana za večletno obdobje.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da je tožnik z izplačilom dednega deleža sestre toženkine matere v višini 2.675.973,00 DIN, kar predstavlja ¼ vrednosti stanovanjske hiše, (tudi brez posebnega dogovora) pridobil stvarnopravno upravičenje in posledično tudi solastniški delež na skupnem premoženju, s čimer tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljenost takšnih očitkov izhaja že iz nadaljnjih pritožbenih navedb, v katerih tožnik posredno priznava, da takšnim navedbam sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni pomembno, zakaj je toženkina mati potrebovala denar. S tem se je opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da je bila stanovanjska hiša do smrti babice toženke leta 1984 v njeni lasti in da je bila toženkina mati dolžna na podlagi dednega dogovora izplačati drugi dedinji dedni delež, ter implicitno zavrnilo tožnikove navedbe, da predstavlja plačilo toženkini materi investicijo, s katero je pridobil stvarnopravno upravičenje, kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje kot pravilne. Z opozarjanjem na I Cp 406/99 pritožba ne more uspeti, saj iz nje ne izhaja, da gre za podoben primer kot je obravnavani. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je bila izpoved toženkine matere glede obstoja dednega dogovora neverodostojna.

12. Ali je bil zaseženi denar tožnikovo posebno premoženje, glede na zgoraj navedene razloge niti ni relevantno. Kljub temu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izrecne in nedvoumne izjave toženke, podane v preiskavi v kazenskem postopku. Takšne izrecne in nedvoumne izjave toženke pritožbeno sodišče med listinskimi dokazi v spisu ne najde (pritožba ne pojasni, kateri od listinskih dokazov vsebuje takšno izjavo). Po pregledu spisa pritožbeno sodišče sklepa, da ima pritožba v mislih izjavo, na katero se je tožnik skliceval v peti pripravljalni vlogi, vendar v zvezi z 1.440.000,00 DIN, ki so bili zaseženi v stanovanjski hiši (in torej ne v zvezi z denarjem iz varnostnega predala, na katerega se sklicuje v pritožbi). Tožnik je omenjal izjavo toženke policiji, da je sama našla denar in ga tudi skrila pod omaro v ropotarnici. Iz tega je tožnik v nadaljevanju napravil sklep, da je toženka vedela, da je denar od tožnika, sicer ga ne bi skrivala, v šesti pripravljalni vlogi pa je nato tožnik že trdil, da je toženka v kazenskem spisu (kje konkretno ni pojasnil) točno povedala, da je to tožnikov denar.

13. Zaključka sodišča prve stopnje, da opravljena vlaganja v nepremičnino tožnika v obravnavanem primeru ne upravičujejo do stvarnopravnega zahtevka, pritožba konkretizirano ne izpodbija (ne vztraja, da je tožbeni zahtevek po tožbi utemeljen tudi na podlagi vlaganj v nepremičnino). Glede na to pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se z njim v celoti strinja in sprejema razloge sodišča prve stopnje kot pravilne. V kolikor pa bi bilo treba šteti, da pritožba takšen zaključek posredno izpodbija s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj navedene izjave toženke, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s tem pritožba ne more uspeti, saj omenjen zaključek sodišča prve stopnje utemeljujejo že razlogi, podani v 21. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (ugotovitve glede vlaganj). Tudi sicer s takšno navedbo iz že pojasnjenih razlogov v 12. točki obrazložitve predmetne odločbe ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izvora denarja v sefu, s katerim naj bi se financirala vlaganja.

14. Po povedanem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek po tožbi (v preostalem delu pa tožbo v zvezi z podrejenim tožbenim zahtevkom pravilno zavrglo).

Posebej o odločitvi o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi:

15. Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank kupnina, ki jo je prejel tožnik za stanovanje na naslovu ... Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila prodajna pogodba za stanovanje na naslovu ... sklenjena 18. 11. 1991, aneks, s katerim je bilo dogovorjeno enkratno poplačilo celotne kupnine, pa je bil sklenjen dne 19. 3. 1992, kar je vse v času trajanja dejansko obstoječe življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.

16. Tožnik se je tožbenemu zahtevku upiral, češ da gre za njegovo posebno premoženje. To je utemeljeval z navedbami, da je imela na predmetnem stanovanju stanovanjsko pravico in s tem odkupno pravico njegova mati, ki jo je nato prenesla nanj, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri odkupu stanovanja po stanovanjskem zakonu samo v korist enega od njiju. Nadalje je tožnik navajal tudi, da je celotno kupnino plačal iz svojega posebnega premoženja, in sicer iz denarja, ki ga je podedoval po pokojni babici, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s takšnimi navedbami pravilno zaključilo, da jih tožnik ni dokazal. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V odgovor na pritožbene očitke še dodaja, da iz njegove izpovedi in iz izpovedi priče H. H., ki ju je sodišče prve stopnje korektno povzelo in nato tudi celovito ocenilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da je kupnino za stanovanje plačal tožnik iz svojega posebnega premoženja. Drži, da je priča H. H. izpovedala, da je imel tožnik pri materi svoj denar iz dediščine, vendar pa ni potrdila, da je s tem denarjem tožnik plačal kupnino za stanovanje.

17. V zvezi s dodatnimi tožnikovimi navedbami, da je v relevantnem obdobju razpolagal z dovolj velikimi denarnimi sredstvi iz posebnega premoženja, in sicer z 45.000.000,00 DIN (iz naslova prodaje stanovanja na ... v letu 1988 kupcema D. D. in E. E.), z zneskom 12.500,00 DEM (iz naslova prodaje zemljišča v ... v letu 1990) ter z zneskom 20.000,00 DEM (iz naslova vračila sestrinega dolga z naknadno pridobljenimi kupninami iz prodaj nepremičnin iz zapuščinskega postopka po babici), je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da te niso relevantne. Tudi če je tožnik z navedenimi denarnimi sredstvi iz posebnega premoženja razpolagal, to ni relevantno, ker stanovanja ni plačal on (in ni dokazal, da je bilo plačano iz navedenih denarnih sredstev). Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaza z zaslišanjem prič D. D. in E. E., ki sta bila predlagana kot dokaz zatrjevanega in po obrazloženem nerelevantnega dejstva (in ne kot dokaz, da je bila kupnina iz navedenega premoženja tudi plačana, kot neutemeljeno navaja pritožba). Tožnik torej ni zatrjeval, da bi ta kupnina bila izključno darilo njemu. Ker se za premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze šteje, da je skupno, je toženka uspela z zahtevkom na zakonito polovico tega premoženja.

18. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. I D 1234/86 z dne 30. 6. 1987 vse lastnosti pravnomočno razsojene stvari, zaradi česar bi moralo upoštevati, da predstavlja denar iz varnostnega predalčka njegovo dediščino po pokojni babici, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niso utemeljeni. Upoštevati je namreč treba subjektivne meje pravnomočnosti. Predmetni sklep o dedovanju toženke ne zavezuje, saj ni bila stranka tega zapuščinskega postopka in je imela zato v tej pravdi pravico zatrjevati in dokazovati, da je šlo za skupen denar pravdnih strank.

19. Po povedanem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi utemeljeno ugodilo.

Odločitev pritožbenega sodišča:

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).