Jedro

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, kot to uveljavlja revident, stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo - ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Med pravdnima strankama, razvezanima zakoncema, teče pravda za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik) je v tožbi zatrjeval, da v njuno skupno premoženje spada nepremičnina v Trnovskem predmestju, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu M. v Ljubljani; toženka (tožnica po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) pa je v nasprotni tožbi zatrjevala, da v skupno premoženje spada kupnina, prejeta za prodano stanovanje P. v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje zakoncev sodi nepremičnina v Trnovskem predmestju, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka ter da mora toženka izplačati tožniku njegov solastniški delež do ½ v višini 180.000,00 EUR (I. točka izreka). V delu, v katerem se je podrejeni tožbeni zahtevek enako kot primarni zahtevek glasil na ugotovitev, kaj sodi v skupno premoženje in kakšna sta deleža na njem, je tožbo zavrglo zaradi litispendence (II. točka izreka); zavrnilo pa ga je v delu, po katerem bi morala toženka dovoliti vpis lastninske pravice tožnika na sporni nepremičnini do ½ (III. točka izreka). Po nasprotni tožbi pa je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi kupnina v znesku 142.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel za prodano stanovanje P. v Ljubljani, in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije lastne pritožbene stroške.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ob hkratni zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Dejansko stanje, ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem, je mogoče strniti v naslednje točke: − Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo 9. 5. 1979, razvezali pa sta se s sodbo z dne 24. 6. 2010. Že od leta 1995 ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti.

− Sporna nepremičnina, ki je v naravi stanovanjska stavba M., Ljubljana, je bila last A. A., ki jo je z darilno pogodbo z dne 2. 10. 1986 podarila svoji hčerki, toženki. Volja darovalke je bila, da lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobi samo toženka – in ne tudi tožnik. Kot lastnica te nepremičnine se je vknjižila toženka.

− Tožnik ni dokazal, da je bila nepremičnina dejansko kupljena, ker naj bi pravdni stranki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja toženkini materi plačali večjo vsoto denarja. Ta denar je bil dan toženkini materi zato, ker sta pravdni stranki v njeni hiši prej sedem let brezplačno živeli.

− Med trajanjem zakonske zveze opravljena vlaganja v nepremičnino niso spremenila istovetnosti stanovanjske stavbe. Upoštevaje tožnikov polovični delež na skupnem premoženju pomeni njegov vložek v to nepremičnino, ki je posebno premoženje toženke, 4,25 % povečanje vrednosti, če pa se upoštevajo samo investicijska vlaganja, znaša povečanje vrednosti 3,65 %.

− Dne 18. 11. 1991 je bila sklenjena prodajna pogodba za stanovanje na naslovu P. Ljubljana, nato pa dne 19. 3. 1992 še aneks, s katerim je bilo dogovorjeno enkratno plačilo celotne kupnine. Kot lastnik tega stanovanja se je vknjižil tožnik.

− Tožnik ni dokazal, da bi bila kupnina za to stanovanje plačana z denarjem, ki ga je podedoval po svoji babici C. C. − S pogodbo z dne 14. 6. 2010 je tožnik to stanovanje prodal K. K. za znesek 142.500,00 EUR.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Revident v zvezi z odločitvijo po tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba naj bi bila namreč sodba presenečenja, saj naj bi sodišče prve stopnje zadevo vodilo v smeri ugotavljanja vlaganj pravdnih strank v sporno nepremičnino in ugoditve zahtevku, nato pa zahtevek zavrnilo. Protispisnost pa naj bi se kazala v tem, da se sodišči nista ukvarjali s stvarnopravno naravo denarnega zneska, ki ga je tožnik izročil toženkini materi, in da sta pri zmotnem zaključku, da je šlo pri izročitvi tega denarja za pobot z zneskom za tožnikovo dotedanje sedemletno brezplačno bivanje v hiši, nekritično sledili izpovedbam toženke in njene matere ter pri tem spregledali tisto, kar izhaja iz listinskih dokazov. Tak pobot naj bi niti ne bil materialnopravno mogoč, saj niso bili izpolnjeni pogoji po 338. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (vzajemnost, pobotna izjava). Poleg tega naj bi sodišči zmotno interpretirali kavzo darilne pogodbe, s katero je toženki njena mati podarila sporno nepremičnino. Podarila naj bi jo namreč z namenom rešitve stanovanjskega vprašanja obeh pravdnih strank in njune hčerke; šlo naj bi torej za darilo, dano obema zakoncema po enakih deležih.

8. V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi revident prav tako uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi namreč sploh ne odločilo o tožnikovem dokaznem predlogu za zaslišanje prič Š. Š. in S. S. v zvezi z vprašanjem izvora sredstev za nakup stanovanja na P. v Ljubljani, s katerim je želel dokazati, da je šlo pri teh sredstvih za njegovo posebno premoženje (od babice podedovan in od sestre vrnjeni denar). Zaključek, da sodi kupnina, prejeta s kasnejšo prodajo tega stanovanja, v skupno premoženje, ker tožnik ni dokazal izvora denarja za nakup tega stanovanja, pa naj bi bil protispisen. Iz sklepa o dedovanju, posojilne pogodbe ter iz prodajnih pogodb za druge nepremičnine naj bi namreč izhajalo, da je tožnik razpolagal z lastnim denarjem, s katerim je kupil sporno stanovanje. Na pomanjkanje trditvene podlage v zvezi z izvorom denarja naj bi ga sodišče tudi ne opozorilo.

**O utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Ugotovljeno dejansko stanje brez izrazitih pravno argumentativnih naporov narekuje prav taki odločitvi, kot sta ju sprejeli sodišči prve in druge stopnje, namreč, da prva nepremičnina, ki je bila podarjena izključno toženki, kljub določenim skupnim (torej tudi tožnikovim) vlaganjem, opravljenim med trajanjem zakonske zveze, ki pa niso privedla do spremembe njene istovetnosti, ni predmet skupnega premoženja, da pa je predmet tega premoženja kupnina od prodaje stanovanja, ki je bilo kupljeno (pridobljeno) v času trajanja zakonske zveze. Na večino revizijskih navedb, ki pomenijo le ponovitev pritožbenih očitkov in na katere je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati. Jasne, pravilne in popolne odgovore je dalo že pritožbeno sodišče. Kljub temu bo revizijsko sodišče ponovno odgovorilo na nekatere očitke, ki niso nedovoljeni (taki, nedovoljeni, so na primer tisti, s katerimi revident izpodbija dokazno oceno, predvsem ugotovitev, da je bil znesek 2.675.073,00 YUD plačan kot odmena za sedemletno bivanje v hiši »...«, ali, kot je navedlo pritožbeno sodišče v 10. točki obrazložitve svoje sodbe, »da je bil ta denar dan, ker sta pravdni stranki sedem let živeli praktično na račun nje [toženkine matere] in njenega moža in šest let na račun babice toženke, ne pa za plačilo hiše«), temveč so »le« očitno neutemeljeni.

11. Taki, očitno in povsem neutemeljeni so očitki o t. i. protispisnosti ter o protislovnosti obrazložitev izpodbijanih sodb (s temi očitki revident v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje), o tem, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do vprašanja, ali ni tožnik s plačilom omenjenega denarnega zneska, kar naj bi predstavljalo četrtino vrednosti celotne hiše, pridobil stvarnopravni delež na tej nepremičnini (glej, npr., točko 11 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), da se sodišči nista opredelili do njegovega stališča, da ne drži, da je bilo plačilo tega zneska odmena za večletno njegovo in toženkino bivanje v sporni hiši, saj da je bilo takrat več solastnikov te hiše ter da bi bila taka odmena oziroma najemnina (uporabnina) »absurdno visoka« (glej točko 10 sodbe pritožbenega sodišča). Povsem neutemeljeno je tudi v reviziji ponovljeno stališče, da ima pravnomočen sklep o dedovanju glede ugotovitve obsega zapuščine učinke erga omnes (glej točko 18 sodbe pritožbenega sodišča), prav tako revizijski očitki, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca bančne stroke (sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da je zavrnilo predlog za postavitev takega izvedenca, ki naj bi zneske, ki so se nahajali v sefu in ki so bili navedeni v sklepu o dedovanju po tožnikovi babici, preračunal v evre, ker je pač ugotovilo, »da tožnik posebnih sredstev v obnovo nepremičnine ni vlagal«), da bi se morali sodišči opredeliti do vprašanja, ali ni »tožeča stranka z izplačilom dednega deleža tete tožene stranke, to je T. T., v višini 2.675.073,00 DIN, kar je predstavljalo ¼ vrednosti celotne predmetne nepremičnine pridobila stvarno upravičenje oz. s tem posledično tudi solastninski delež na predmetni nepremičnini, kot njunem skupnem premoženju« (sodišči sta ugotovili, da znesek ni bil dan kot plačilo za pridobitev lastninske pravice na tej hiši, ampak kot odmena za sedemletno bivanje v tej njej). Tudi revizijski očitek, da bi moralo sodišče zaslišati priči Š. Š. in S. S. je mogoče opredeliti kot očitno neutemeljen. Zakaj teh prič sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je prepričljivo pojasnjeno tako v sodbi sodišča prve stopnje (glej 26. točko obrazložitve) kot v sodbi pritožbenega sodišča (glej 6. točko obrazložitve). Revizijsko sodišče lahko v zvezi s tem doda kvečjemu to, da sodišču ni treba izvajati dokazov o dejstvih, ki niso pravno ali dokazno pomembna. In dejstvo, ali in koliko sta omenjeni priči kot kupca plačali tožniku za stanovanje na F., še ne pomeni, da je bil ta denar investiran v nakup stanovanja na naslovu »P.«, še zlasti ne, ker je, kar je kot razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje navedlo, da je »[tudi] sam tožnik […] izpovedal, da mu je stanovanje plačala mama in zato ni mogel biti plačan iz naštetih sredstev« [t. j. iz kupnine od prodaje stanovanja na F.]. Prav to je tudi eden od razlogov očitne neutemeljenosti revizijskega očitka, »da sta obe sodišči spregledali celotno trditveno podlago tožeče stranke, in sicer da je slednja v času plačila kupnine za njeno stanovanje na naslovu P., Ljubljana, razpolagala z dovolj velikimi denarnimi sredstvi iz svojega posebnega premoženja«. Omenjeni revizijski očitek demantirajo tudi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 26. točki obrazložitve svoje sodbe, pritožbeno sodišče pa v 17. točki.

12. Revident ponovno uveljavlja očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. Da s tem ne more uspeti, je povedalo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče lahko temu doda le še to, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.2 O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, kot to uveljavlja revident, stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.3 Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.4 Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo – ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.

13. Da so revidentovi očitki o kršitvi prepovedi sodbe presenečenja in o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu ter posledičnim prikrajšanjem za izjavljanje v postopku pravno votli, izhaja že iz tega, da ne pove, katera je potem tista, po njegovem mnenju presenetljiva pravna podlaga, na katero naj bi sodišče oprlo svojo sodbo in glede katerih dejstev, ki jih taka pravna podlaga narekuje, je bil prikrajšan za izjavljanje (navajanje). Razlog zavrnitve tožnikovih zahtevkov je to, o čemer sta se stranki ves čas postopka prerekali, in ki se je končal tako, da je po dokazni oceni sodišča prve stopnje (ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno osdišče) toženka uspela dokazati, da ji je bila sporna nepremičnina podarjena. Vsa procesna aktivnost tako strank kot sodišča je bila usmerjena v ugotavljanje, ali je bila ta nepremičnina (stanovanjska hiša »M.«) predmet darilne pogodbe in komu je bilo darilo dano. Toženka je uspela dokazati, da je to nepremičnino izključno njej (in ne tudi tožencu) podarila njena mati, tožniku pa ni uspelo dokazati, da bi bila dejansko kupljena ter da bi bila zato skupno premoženje strank. Tudi mu ni uspelo dokazati, da bi prišlo med trajanjem zakonske zveze do takih vlaganj v to hišo, zaradi katerih bi bila spremenjena njena identiteta. O zahtevku iz nasprotne tožbe je bilo prav tako odločeno na podlagi uspeha dokazovanja trditev o izvoru sredstev, s katerimi je bilo kupljeno stanovanje na naslovu »P.«. Nič pravno presenetljivega in nepredvidljivega ni v podlagi, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev. Tožnik je ves čas postopka dobro vedel, kaj je pomembno. In na osi teh dejstev, o katerih pravni odločilnosti nikoli ni bilo dvoma, je bilo tudi razsojeno. Sodišči sta zahtevku iz nasprotne tožbe ugodili, ker je bilo omenjeno stanovanje kupljeno med trajanjem zakonske zveze in ker tožniku ni uspelo dokazati, da bi bila kupnina plačana iz njegovega posebnega premoženja.

**Odločitev o reviziji**

14. Ker je torej revizija (očitno) neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

**Revizijski stroški**

15. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Več o tem gl. A. Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1586-1596. 3 Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017 in št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007. 4 Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005, št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 in št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005.