Jedro

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Tako je za odločitev v tej zadevi bistveno, da KPPN ne velja več.

Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestil toženke o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 ter ugotovitev, da tožnici za leti 2020 in 2021 pripada letni dopust v trajanju 37 dni, zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati razliko iz naslova dodatka za delovno dobo za mesece od februarja 2020 do avgusta 2021, pri čemer je višina posameznega mesečnega zneska razvidna iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, od teh zneskov plačati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v roku 8 dni. Zavrnilo je tožničino zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni povrniti stroške v višini 522,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnica se zoper sodbo v točkah II in III pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nezakonito in nepravilno odločitev. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, izrek nasprotuje razlogom, ti pa so nejasni ali med seboj v nasprotju. Za odločitev ni bistveno, ali KPPN za toženko velja, ampak ali sta se stranki za uporabo določb KPPN dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo, ne vpliva prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe. Tožena stranka je od sklenitve pogodbe o zaposliti od leta 2014 do 2019 pri odmeri upoštevala določbo KPPN in tožnica je dokazala da ji je bil letni dopust do leta 2020 odmerjen na podlagi 20. člena KPPN, zato bi ji moral biti tako odmerjen tudi za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni smelo opreti na izpoved A. A. v drugem postopku, saj je toženka v postopku zatrjevala, da je dopust odmerjala na podlagi ZDR-1 in listine Določitev števila dni dopusta od leta 2014 dalje. V zvezi z dodatkom na delovno dobo, pritožba navaja, da toženka ni navajala, da je dodatek tožnici odmerila ob upoštevanju primerljive kolektivne pogodbe, ampak se je sklicevala le na določbe ZDR-1, ki višine ne določajo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da stranki v pogodbi o zaposlitvi nista povzeli določbe 58. člena PKP. Po obstoječi sodni praksi delodajalec ne more enostransko posegati v določbe pogodbe o zaposlitvi in delavcu izplačevati dodatka, ki s pogodbo ni dogovorjen. Iz sodbe VSRS opr. št. VIII Ips 168/2018 izhaja, da je pravilo 129. člena ZDR-1 pomensko odprto, tako da strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepušča samostojno ureditev tako višine odstotka dodatka za delovno dobo kot tudi dolžino oziroma način upoštevanja delovne dobe. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo primerljivo kolektivno pogodbo, je arbitrarna, saj se toženka nanjo ni sklicevala. S tem pa je bila tožnici odvzeta pravica do izjave. Ker pogodbeno voljo strank odraža vsebina pogodbe o zaposlitvi in je tožnica ob podpisu upoštevala veljavnost PKP, prenehanje njene veljavnosti nima učinka na prenehanje veljavnosti posameznih določb iz pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da KPPN od 6. 9. 2009 za toženko ne velja. O tem je bilo pravnomočno odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Pravilno je upoštevalo, da se tožničina pogodba o zaposlitvi sklicuje le na veljavne kolektivne pogodbe, kar v vtoževanem obdobju nista bili niti KPPN niti PKP. Ker je določba 15. člena pogodbe o zaposlitvi jasna, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo razlagalna pravila iz 82. člena OZ. Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je višina dodatka za delovno dobo pridobljena pravica. Sodna praksa se je že večkrat izrekla glede pomenske odprtosti določbe 129. člena ZDR-1 (sklepa VSRS VIII DoR 56/2018, VIII DoR VIII 55/2018, odločbi VDSS Pdp 916/2017, Pdp 935/2017). Ureditev je prepuščena strankam kolektivne pogodbe. Če kolektivna pogodba ni sklenjena, se upošteva ureditev v primerljivi kolektivni pogodbi (sklep VSRS VIII Ips 191/2018). Tako je zakonito ravnalo sodišče prve stopnje. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv niti ne nasprotuje samemu sebi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Pritožbeno sodišče se z razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje v celoti strinja.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za odločitev ni bistveno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91-I in nadalj.) za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). S pogodbo o zaposlitvi sklenjeno med pravdnima strankama, je bila dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Tako je za odločitev v tej zadevi bistveno, da KPPN ne velja več.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino 2., 11. in 15. (pravilno: 17.) člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 (A2). V 2. členu sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih pogodba ne ureja, uporabljajo veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe B., d. d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (v nadaljevanju PKP) ter splošnih aktov delodajalca, v 17. členu pa, da se letni dopust določa v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje. V prvem odstavku 11. člena pa je dogovorjeno, da tožnici pripadajo k osnovni plači dodatki, kot jih urejata ZDR-1 in PKP.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta določbi iz 2. in 17. člena pogodbe o zaposlitvi jasni in ne dopuščata razlage, za katero se zavzema tožnica, in sicer, da se pri odmeri upošteva KPPN, ki za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja, saj izrecno določata upoštevanje veljavne kolektivne pogodbe poklica. Pri tem tožnica neutemeljeno poudarja, da je KPPN veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar, saj je bistveno, da ne velja za toženko.

10. Razlagalna pravila, določena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) se za pogodbo o zaposlitvi uporabljajo na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo, kot se glasijo; drugi odstavek tega člena OZ pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega izraza uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sodišče prve stopnje je določbo pogodbe o zaposlitvi pravilno ocenilo kot jasno. Ker je določba jasna, ne potrebuje razlage in tako ni podlage za iskanje skupnega namena pogodbenikov, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnica v pritožbi.

11. Ne glede na pravilno presojo, da je določilo pogodbe o zaposlitvi jasno, je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali sta se stranki dogovorili za upoštevanje (ne)veljavne KPPN, upoštevalo tudi vsebino izpovedi priče A. A., predsednika sindikata C., iz vsebinsko primerljive zadeve spisa opr. št. XX Pd 147/2020, v kateri je bil tožnik, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da se za odmero letnega dopusta uporablja PKP, ki se sklicuje na KPPN (ne pa, da se uporablja KPPN). V tem okviru je navedlo, da je veljavna kolektivna pogodba dejavnosti ali poklica, kot je navedeno v 17. členu pogodbe o zaposlitvi, PKP ("saj je bilo takrat sporno, kaj bo s KPPN"). S tem ko je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je bilo zatrjevano, ni ravnalo arbitrarno ali samovoljno, pri čemer dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage strank, saj je tožnica sama navedla, da se je dopust v preteklih letih odmeril na podlagi kriterijev, določenih s KPPN. Na podlagi katerih kriterijev je toženka odmerila letni dopust v letih od 2014 do 2019 za odločitev niti ni bistveno, bistveno je, da ga za leti 2020 in 2021, na kateri se nanaša zahtevek, ni bila dolžna odmeriti na podlagi KPPN, ker ta zanjo ni veljala, določbe KPPN pa v pogodbo o zaposlitvi niso bile prenesene in saj sta se pogodbeni stranki dogovorili le za uporabo določb veljavne kolektivne pogodbe.

12. Tožnica tudi glede letnega dopusta zmotno vztraja pri stališču, da je bila ureditev v PKP prenesena v pogodbo o zaposlitvi oziroma da sta se stranki dogovorili za uporabo določb PKP ne glede na njeno veljavnost. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 1081/2008 z dne 3. 3. 2009. Odločba je bila sprejeta v zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno dejansko stanje drugačno; stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima delavec pravico do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s konkretno določbo kolektivne pogodbe, ki je v spornem obdobju nato prenehala veljati.

13. Za odločitev ni pomembno na podlagi katerih kriterijev je toženka odmerila letni dopust v letih od 2014 do 2019. Bistveno je, da ga za leti 2020 in 2021, na kateri se nanaša tožbeni zahtevek, ni bila dolžna odmeriti na podlagi KPPN, ker ta zanjo ni veljala. Določbe KPPN v pogodbo o zaposlitvi niso bile vnesene, pogodbeni stranki pa sta se dogovorili le za uporabo veljavne kolektivne pogodbe. Zaradi tega se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do tožničine listine Obvestilo o letnem dopustu.

14. Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1 (in ne da je višina dodatka v zakonu določena). ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, ki jo citirata tako sodišče prve stopnje kot pritožba). Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % določa večina kolektivnih pogodb (na primer 73. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.; 60. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije; Ur. l. RS, št. 186/2021; 70. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 101/2015 in nadalj.; 92. člen Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 43/2015 in nadalj.; 80. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost; Ur. l. RS, št. 110/2013 in nadalj.), ne le primerljiva Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.) in ga je določala tudi PKP v prvem odstavku 58. člena. V drugem odstavku tega člena je (le) za delavce, ki so bili na dan podpisa te kolektivne pogodbe že upravičeni do dodatka v višini 0,7 odstotkov ali več, PKP določala, da ohranijo dodatek v takšni višini.

15. Sodišče ni odločilo mimo trditvene podlage toženke, ko je pri presoji višine dodatka za delovno dobo upoštevalo navedeno kolektivno pogodbo, na katero se toženka ni sklicevala. Pri tej presoji gre za uporabo materialnega prava, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato tožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa, ker se podani odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).