Jedro

V prvem odstavku 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi glede vprašanj, ki so navedena v sedmi, deveti, deseti in enajsti alineji prejšnjega odstavka, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Ravno takšen posebej dopusten način pogodbenega urejanja - s sklicevanjem na veljavno kolektivno pogodbo - je bil uporabljen v tožničini pogodbi o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo in glede določanja letnega dopusta.

V primeru takšnega pogodbenega urejanja postanejo določbe kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t.i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, veljajo po 51. členu ZDR-1 določbe kolektivne pogodbe, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še naprej. Pravilo iz 51. člena ZDR-1 o ohranitvi ugodnejših pravic je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Gre za delovnopravno nadgradnjo enega temeljih načel obligacijskega prava, da sklenjena pogodba zavezuje in da je sprememba praviloma mogoča le na podlagi soglasja volj pogodbenih strank. Tudi na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba delovnopravne norme nima vpliva in za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja, dokler je s soglasjem volj ne spremenita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestil toženke o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 ter z dne 31. 3. 2021; za ugotovitev, da tožnici za leto 2020 in 2021 pripada letni dopust v trajanju po 37 dni; za plačilo razlike iz naslova po višini določenih bruto razlik dodatka za delovno dobo od februarja 2020 do avgusta 2021, s plačilom davkov in prispevkov in izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 227/2022 z dne 17. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko delodajalec, ki se je z delavcem v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za višino letnega dopusta in dodatka za delovno dobo, kot ju določa podjetniška kolektivna pogodba, ti dve pravici zniža, ko je podjetniška kolektivna pogodba prenehala veljati.

4. Tožnica v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ji je pogodba o zaposlitvi zagotavljala 37 dni letnega dopusta, kar ji je toženka na podlagi 20. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN)1 odmerjala od 2014 do 2019, nato pa ji je letni dopust neutemeljeno znižala na 22 oziroma 25 dni. Čeprav toženke KPPN od 2009 ne zavezuje več, do njene uporabe privede tretji odstavek 3. člena podjetniške kolektivne pogodbe (PKP). Toženka ji je s februarjem 2020 neutemeljeno znižala tudi dodatek na delovno dobo z 0,7 % na 0,5 %, ker ne upošteva več drugega odstavka 58. člena PKP. Ni pomembno, da je PKP prenehala veljati 2. 2. 2020. V 17. členu pogodbe zaposlitvi je bil povzet 20. člen KPPN, v 11. členu pogodbe o zaposlitvi pa 58. člen PKP. Če se v pogodbi povzame ureditev pravic iz kolektivne pogodbe kot velja ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, potem ni pomembno, da kolektivna pogodba preneha veljati. Enostransko spreminjanje pogodbe o zaposlitvi ni dopustno.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot specializirani novinar najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2013, nakar sta stranki 28. 10. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi, ki se v delu, ki je relevanten za ta spor (plačilo razlike dodatka za delovno dobo, odmera daljšega letnega dopusta), glasi : – v 2. členu: Za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih pogodba ne ureja, se uporabljajo veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe ČZP Večer d.d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (PKP), ter splošnih aktov delodajalca; – v prvem odstavku 11. člena: Delavcu pripadajo k osnovni plači dodatki, ki jih urejata ZDR-1 in PKP; – v 17. členu: Delavcu se letni dopust določa v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje.

9. PKP je prenehala veljati 2. 2. 2020. V 58. členu je določala, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od obračunske osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe (prvi odstavek), delavci, ki so bili na dan podpisa te PKP na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi že upravičeni do dodatka v višini 0,7 % ali več, pa ohranijo tudi po sklenitvi te PKP dodatek za delovno dobo v višini, kot ga ima posamezni delavec določenega v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, obračunske osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe (drugi odstavek), s tem da se pri uveljavljanju pravice iz prejšnjega odstavka v delovno dobo vštevajo izpolnjena leta delovne dobe, ki jih je delavec prebil na delu ali v delovnem razmerju doma oziroma v tujini ali pri opravljanju samostojne dejavnosti (tretji odstavek). Toženka je tožnici na tej podlagi do 2. 2. 2020 priznavala dodatek v višini 0,7 %, nato pa ji je na podlagi določb ZDR-1 oziroma kolektivne pogodbe dejavnosti priznala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe.

10. PKP posebnih določb glede določitve letnega dopusta določb ni vsebovala. Je pa v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primeru, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali je v nasprotju z zakonom, uporablja ZDR-1 ali kolektivna pogodba širše ravni. To je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje KPPN in tudi dejansko je toženka tožnici letni dopust od 2014 do 2019 odmerjala na podlagi 20. člena KPPN, ki določa merila za odmero letnega dopusta, v trajanju 37 dni, nato pa ji je na podlagi določb ZDR-1 za leto 2020 odmerila 22 dni letnega dopusta, za leto 2021 pa 25 dni letnega dopusta.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta kot ključno okoliščino za zavrnitev zahtevka navedli prenehanja veljavnosti PKP z 2. 2. 2020, upoštevali pa sta tudi, da KPPN za toženko že od 6. 5. 2009 ne velja več. Vendar pa zgolj prenehanje veljavnosti PKP (in KPPN) samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem spregledalo 51. člen ZDR-1, ki določa, da delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo napačno stališče, da 51. člen ZDR-1 ni relevanten, če določba kolektivne pogodbe ni prenesena v pogodbo o zaposlitvi. Glede uporabe 51. člena ZDR-1 namreč ni razlike med tem, ali sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi o pravicah in obveznostih dogovorili s povzemanjem delovnopravnih norm, s sklicevanjem nanje ali pa v določeni višini oziroma v določenem obsegu. Stranki v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 res nista dobesedno povzeli 58. člena PKP, kot tudi ne obširne določbe 20. člena KPPN2, iz pogodbenih določb pa jasno izhaja, da sta se stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in PKP, glede določitve letnega dopusta pa poleg teh dveh podlag še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.3

13. Po drugem odstavku 17. člena OZ so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. ZDR-1 pa v 13. členu glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali z drugim zakonom drugače določeno.

14. V prvem odstavku 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi glede vprašanj, ki so navedena v sedmi, deveti4, deseti5 in enajsti alineji prejšnjega odstavka, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Ravno takšen posebej dopusten način pogodbenega urejanja - s sklicevanjem na veljavno kolektivno pogodbo - je bil uporabljen v tožničini pogodbi o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo in glede določanja letnega dopusta.

15. V primeru takšnega pogodbenega urejanja postanejo določbe kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t.i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, veljajo po 51. členu ZDR-1 določbe kolektivne pogodbe, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še naprej.6 Pravilo iz 51. člena ZDR-1 o ohranitvi ugodnejših pravic je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank7. Gre za delovnopravno nadgradnjo enega temeljih načel obligacijskega prava, da sklenjena pogodba zavezuje in da je sprememba praviloma mogoča le na podlagi soglasja volj pogodbenih strank. Tudi na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba delovnopravne norme nima vpliva in za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja, dokler je s soglasjem volj ne spremenita8. 16. Tega toženka in tožnica nista storili niti se nista v pogodbi o zaposlitvi dogovorili npr., da PKP za tožnico velja dokler velja za toženko. Čeprav je torej PKP prenehala veljati 2. 2. 2020, je tožnica še nadalje ohranila pravico do dodatka za delovno dobo v višini 0,7 % osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot se je dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, ob sklicevanju na takrat veljavno PKP.

17. Enako velja za ohranitev tožničine pravice glede odmere daljšega letnega dopusta, pri čemer tudi kasneje, po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ugotovljena neveljavnost KPPN ni ovira za ohranitev pravice. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 239/2017 z dne 12. 9. 2018, je predmet pogodbe o zaposlitvi lahko pravica, ki ni določena z nobeno kolektivno pogodbo, stranki pa se lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita tudi za uporabo kolektivne pogodbe, ki za delodajalca ne velja. V času, ko je toženka s tožnico sklepala pogodbo o zaposlitvi, je bil v teku kolektivni delovni spor, ki se je (po večkratnem odločanju na prvi in drugi stopnji) končal s pravnomočno sodbo X Pdp 322/2017 z dne 4. 5. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da KPPN za toženko že vse od 6. 5. 2009 ne velja več. Čeprav je bila torej v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavnost KPPN sporna (kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zlasti na podlagi izjave sindikalista), pa to za odločitev v tem sporu ni pomembno. Bistveno je, da niti PKP (3. člen) niti pogodba o zaposlitvi (17. člen) uporabe KPPN v zvezi z odmero letnega dopusta nista izključili ali vsaj omejili, npr. vezali na odločitev sodišča v kolektivnem delovnem sporu, temveč ravno obratno. V času sklepanja pogodbe o zaposlitvi je bila KPPN upoštevana kot relevantna pravna podlaga, kar jasno izhaja iz dokaznega zaključka sodiča prve stopnje (18. točka obrazložitve), ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Toženka je odmerjala letni dopust prav na podlagi meril iz 20. člena KPPN. Napačen je torej zaključek sodišča druge stopnje, da ni bistveno, na podlagi katerih meril je toženka odmerjala letni dopust, češ da KPPN zanjo ni veljala.9

18. Ker sodišči druge in prve stopnje navedenih stališč nista upoštevali, je bil zahtevek že po temelju napačno zavrnjen, dejansko stanje glede višine pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

19. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upošteva navedena stališča glede podlage zahtevka in po dopolnitvi dejanskih ugotovitev odloči še o njegovi višini.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

21. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Ur. l. RS, št. 31/91 in nasl. 2 Letni dopust traja najmanj 18 delovnih dni, pri čemer se sobote štejejo za dela proste dni. Pri določanju dolžine letnega dopusta se morajo upoštevati naslednja merila:- strokovna zahtevnost delovnega mesta,- delovna doba,- delovne razmere,- socialno-zdravstveno stanje in - delovna uspešnost. 1. Strokovna zahtevnost delovnega mesta: - novinarji na delovnih mestih VI. skupine 3 dni, - novinarji na delovnih mestih VII. Skupine 4 dni, - novinarji na delovnih mestih VIII. skupine 5 dni 2. Delovna doba: - do 5 let 18 dni,- za vsakih nadaljnjih dopolnjenih 5 let dodatno po 1 dan. 3. Delovne razmere: nereden delovni razpored, terensko delo, delo na posebnih območjih, dopisniško delo od 1 do 5 dni.4. Socialno-zdravstveno stanje:- delovni invalidi in novinarji z najmanj 60-odstotno telesno okvaro 3dni,- starejši oziroma novinarji, ki varujejo in negujejo teže telesno ali težko duševno prizadeto osebo 5 dni,- roditelj z otrokom do 15 let 1 dan,- roditelj z dvema otrokoma do 15 let 2 dni,- roditelj s tremi ali več otroki do 15 let 3 dni, - novinarji, ki so dopolnili 50 let 5 dni. 5. Novinarjem, ki izjemno prispevajo k uspehu delodajalca, lahko direktor odobri še dodaten letni dopust do 3 dni.Letni dopust traja največ 35 dni, pri čemer zgornja meja ne velja za tiste delavce, ki pridobijo dodatne dni dopusta na podlagi socialno- zdravstvenih meril.Novinarju pripada poleg rednega letnega dopusta iz prejšnjega odstavka še pet delovnih dni za rekreativni oddih. Ta plačam oddih lahko izrabi v času, ki ga določi direktor po posvetovanju z urednikom, od 1. 1. do 30. 4. z nadomestilom plače, kot je določena za letni dopust. 3 Za ta spor vsebina splošnega akta delodajalca ni relevantna. 4 Tj. določilo o drugih sestavinah plače delavca, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače. 5 Tj. določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta. Gre za obsežnejša določila kolektivnih pogodb, zato je smotrno, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nanje zgolj sklicujeta. 6 O tem tudi Senčur Peček, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, 2019, str. 208. 7 Ta člen v prvem odstavku določa, da se pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. V drugem odstavku pa določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. 8 Več o tem Kresal Šoltes, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, 2019, str. 300-301. 9 V podobnem sporu VIII Ips 13/2012 je bila delavki priznana pravica iz KPPN (glede odmere letnega dopusta za 2010), ker ji je to zagotavljala pogodba o zaposlitvi, s tem da se vprašanje veljavnosti KPPN (za razliko od obravnavane zadeve) niti ni izpostavilo.