Jedro

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati.

Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen.

V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin kot dodatna obličnost namenjena pridobitvi neposredne izvršljivosti listine. Stranke pravnega posla morajo pred notarjem ponovno potrditi, da se strinjajo z vsebino pravnega posla. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bil postopek potrditve zasebne listine opravljen tako, kot je določeno v 49. in 50. členu ZN. Kreditna pogodba je del notarskega zapisa SV 1051/07, izpolnjeni so vsi pogoji iz 4. člena ZN za njeno izvršljivost. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) morajo udeleženci vsakega obligacijskega razmerja spoštovati pri sklepanju in tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Stranka, ki se s pogodbo zaveže zavarovati svojo obveznost z zastavitvijo določenih predmetov, ki jih sama opiše in identificira, ko pa je treba pogodbo izpolniti, se sklicuje na neveljavnost danega zavarovanja zaradi pomanjkljivih opisov predmetov zastave v pogodbah, ki jih je sama pripravila, ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji (venire contra factum proprium) in z načelom vestnosti in poštenja. Stranka, ki sama povzroči ničnost pravnega posla (zaradi nedoločnosti opisanega predmeta obveznosti) se na ničnost ne more sklicevati.

Pri neposestni zastavni pravici na premičnini zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku niti tretji osebi. Ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj (171. člen SPZ). Za ta spor so relevantna določila 171. in 177. člena SPZ o neposestni zastavni pravici pred novelo SPZ-B in Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin iz leta 2004. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Po prvem odstavku 171. člena SPZ neposestna zastavna pravica nastane že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine (tretji odstavek 171. člena SPZ).

Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih ni bila registrska zastavna pravica.

Vrste premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, so bile določene v 8. členu Uredbe. Med njimi je bila navedena „oprema“. A ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. Sestavine (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register. Peti odstavek 11. člena Uredbe je določal, da opreme ni dopustno vpisati v register, če se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako se izkaže, da se posamezni TK vodi, kabli in jaški, tudi če bi šteli za opremo telekomunikacijskega omrežja, ne bi vpisali v register.

Oba obravnavana sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na zastavljenih nepremičninah sta bila po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Nepravilen sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta je vplival na napačno odločitev o pravdnih stroških, priznanih prvi toženi stranki. Pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati vrednost spora, ki jo je določila tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: - razveljavi sklep pod točko III izreka izpodbijane odločbe; - sodba v točki V (prav točki VI) izreka odločbe spremeni tako, da ta glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 7.469,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila“.

II. V ostalem se obe pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi odločba sodišča prve stopnje (točka IV in točka V izreka ter o stroških druge tožene stranke - točka VI - prav: točka VII izreka).

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 3.855,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Prva tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na pritožbo druge tožene stranke.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka dovolilo zadnjo objektivno spremembo tožbe in v točki II izreka subjektivno spremembo tožbe1. S sklepom pod točko III je določilo vrednost spora na 55.117.528 EUR.

2. S sodbo je v izreku pod točko IV zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev: - neizvršljivosti notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev za izvršbo na premičnine, licence in nepremičnine dolžnika A.; - ničnosti sporazumov o zavarovanju terjatev v delu, ki se nanašajo na zastavo naštete opreme za telekomunikacijsko dejavnost, objekte gospodarske javne infrastrukture (telekomunikacijske vode, ki sestavljajo optično omrežje v J., K. in L.), nepremičnine in licence; - neveljavnosti vknjižb zastavne pravice na premičninah v registru neposestnih zastavnih pravic na premičninah in hipotek na nepremičninah tožeče stranke ter za vzpostavitev prejšnjega registrskega oziroma zemljiškoknjižnega stanja in izbris vknjižb; V točki V izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek k točki 2 primarnega zahtevka za ugotovitev, da na podlagi notarskih zapisov o zavarovanju terjatev ne obstajajo v korist toženih strank zastavne in ločitvene pravice na zastavljenih premičninah in nepremičninah.

Odločilo je še o pravdnih stroških, pri čemer je točki izreka očitno pomotno označilo s točko V in točko VI, namesto pravilno: s točko VI in točko VII. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške prve tožene stranke v višini 275.240,50 EUR in pravdne stroške druge tožene stranke v višini 2.891,40 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka naprej.

3. **Pritožbo vlagata tožeča stranka in druga tožena stranka.** Tožeča stranka izpodbija odločbo v celoti, razen sklepa pod točko I in pod točko II. Druga tožena stranka izpodbija sklep pod točko III in sklep o stroških druge tožene stranke. Obe pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Druga tožena stranka predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. **Tožeča stranka v pritožbi navaja**, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo o obstoju pridobitnega načina za ustanovitev zastavne (stvarne) pravice in o solemnizacijskih zahtevah za potrditev določene vsebine v notarskem zapisu. Napačno je ugotovilo dejansko stanje, da so pri domnevni potrditvi pogodbe v obliki notarskega zapisa sodelovale upravičene osebe na strani toženih strank. Podane so bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba nima bistvenih razlogov o ključnih okoliščinah glede pravilne vrednostne argumentacije pravil materialnega prava; o pridobitnem načinu kot predpostavki nastanka stvarne pravice; o vrednotenju posameznih izvedenih dokazov.

_Uveljavlja kršitev ustavnih pravic._ Sodišče je napačno detektiralo predmet spora in odločanja. Vsebinsko nedosledno ali napačno je povzelo relevantne navedbe tožeče stranke. Napačno je opredelilo sporna dejstva. Kot ključno je razbralo le vprašanje, ali gre za zbirno stvar ali skupnost stvari. Napačno je opredelilo dokazno breme. Posledično ni vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Podana je kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Povzema temeljne tožbene in ugovorne trditve obeh strank (1. da kreditna pogodba ni bila sklenjena niti potrjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa; 2. o konstitutivnosti vpisa neposestnih zastavnih pravic v register zastavnih pravic na premičninah ter o vprašanju registrske neposestne zastavne pravice oz. obrambo toženke o pravni naravi predmeta zastave, o načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic; 3. o nedoločnosti predmetov zastave oziroma neskladnosti sporazumov o ustanovitvi neposestne zastavne pravice z zahtevami zakona in Uredbe ter o posledični ničnosti notarskih zapisov; 4. o pridobitvi ločitvene pravice v primerih vpisov v register, izvedenih po začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko). Napačna opredelitev dejanskega stanja je vplivala na napačno uporabo materialnega prava, kar izhaja iz vsebinske strukture obrazložitve sodbe. Ta ne sledi trditveni in dokazni podlagi ter zahtevkom tožeče stranke. Sodišče se je prekomerno ukvarjalo le z navedbami toženke. Razlogi sodbe so nejasni, protislovni in si nasprotujejo. Zaradi notranje protislovne obrazložitve je poseženo v pravico toženke do učinkovite pritožbe (25. člen Ustave RS). Protislovna obrazložitev je enaka odsotnosti obrazložitve. Pomeni poseg v 22. člen Ustave in v pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS).

_O konstitutivnosti pridobitnega načina za nastanek zastavne pravice_: Stališča sodišča o nekonstitutivnem vpisu v register zastavnih pravic (in celo hipoteke) nimajo opore v predpisih materialnega prava, niso skladna z zatrjevanim dejanskim stanjem in so nelogična. Dejansko stanje je neraziskano. Razlaga jasnih pravil zakona in odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 je arbitrarna in napačna. Ugotovitve v točki 67 o trditvah tožnika v vlogi 4. 3. 2020 so protispisne. Ni razlogov o vpisu opreme v register po začetku postopka prisilne poravnave. Sprejeta odločitev je v nasprotju z neprerekanimi trditvami in predloženimi dokazili (preglednica s trditveno podlago tožeče stranke o predmetih zastavne pravice po posameznih notarskih zapisih in vpisih v ustrezen register). Napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Napačno je stališče, da opreme ni dopustno vpisati v register, ker šteje za del druge stvari. Prezrt je vpis optičnega omrežja v L. v register. Sprejeta so različna materialnopravna izhodišča o nekonstitutivnosti vpisa v register, ki se izključujejo in tožeči stranki jemljejo pravico do vlaganja učinkovite pritožbe. Razlogovanje, da je treba pomen vpisa neposestne zastavne pravice v register presojati v luči odnosa med pridobiteljem in ustanoviteljem, vsebuje argument, da so vpisi konstitutivne narave, sicer je stališče sodišča o relativnem razmerju med pridobiteljem in odsvojiteljem brez pomena. V tem pogledu je neprimerno sklicevanje na odločbo Up-591/10, ker ne obravnava zastavnih pravic in ne odstopa od stališča konstitutivnosti vpisov v register. Napačno je naziranje, da neposestna zastavna pravica enako kot hipoteka nastane in začne učinkovati brez pridobitnega načina že s sklenitvijo razpolagalnega posla. Argumentacija je konfuzna, materialnopravno neutemeljena (napačno sklicevanje na simbolično tradicijo, ki je za ta spor neupoštevna; neupoštevanje jasnih kogentnih pravil zakona in ustaljene teorije stvarnega prava o veljavni pridobitvi stvarnih pravic). Naslonjena je na osamljeno teoretično stališče, ki nima podlage v zakonskih formalnih virih, niti v prevladujoči teoriji civilnega prava. Napačno je uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na vprašanje o podanosti ustreznega pridobitnega načina kot predpostavke nastanka zastavne pravice. Ni vsebinskih razlogov, zakaj je sodišče sprejelo stališče o nekonstitutivni naravi pridobitnega načina.

_O uporabi dobre vere in načela vestnosti in poštenja_: Sodišče je napačno uporabilo to načelo (5. člen OZ) in načelo prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Obe spadata na področje obligacijskega prava. Zastavna pravica je stvarna pravica. Vprašanje subjektivne vednosti pravdnih strank in (ne)moralnosti njihovih ravnanj v obligacijskih razmerjih so nerelevantna za obstoj stvarnih pravic. Vsebina stvarnih pravic je odvisna od izpolnjevanja z zakonom kogentno določenih predpostavk za nastanek določene pravice. Njihovega nastanka ni mogoče konvalidirati preko sodne interpretacije v povezavi z načelom vestnosti in poštenja, če za nastanek stvarne pravice niso bile izpolnjene kogentno določene predpostavke za njen nastanek. Zaradi napačne opredelitve predmeta spora (kaj je lahko predmet zastavne pravice) so nepravilni pravni zaključki o domnevni nedobrovernosti tožeče stranke. Dejansko in pravno so napačni razlogi o okoliščinah pri sklepanju pravnih poslov in o predvideni prodaji zastavljenih omrežij. Sodišče je pri razlagi domnevnega dogovora med strankami ravnalo po lastnem pravičnem občutku. Pri tem ni le (nepravilno) razložilo pravnega pravila, ampak ustvarilo novega, kar presega (tudi) obligacijsko načelo vestnosti in poštenja (VS RS III Ips 38/2013).

_O nepotrditvi kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa in o vprašanju neposredne izvršljivosti_: Odločitev, da je kreditna pogodba sestavni del notarskega zapisa SV 1051/07 in da je bila predmet potrditve v notarskem zapisu, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v nasprotju s samim zapisom (NZ na strani 254/256), dejansko in pravno zmotna ter neobrazložena (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Vztraja, da kreditna pogodba ni bila povzeta v notarski zapis in ni postala njegov sestavni del, niti ni bila potrjena v notarskem zapisu. Posledično ni pridobila kakovosti neposredne izvršljivosti (1. podpisniki kreditne pogodbe na strani toženih strank niso bili prisotni pri notarju v zvezi s sklenitvijo ali s solemnizacijo kreditne pogodbe - ni predpostavk iz 43. ali 49. člena ZN; 2. posledično ni potrditve pri notarju; 3. v podpisanem notarskem zapisu ni navedbe, da je predmet potrditve kreditna pogodba; 4. kreditna pogodba ni lastnoročno podpisana niti potrjena s strani podpisnikov; 5. podpisniki niso podelili pooblastila navzočim pooblaščencem, bili so le navadni pooblaščenci; 6. v nadaljnjih notarskih zapisih kreditna pogodba ni bila potrjena, ker jim ni bila priložena; 7. podpis na strani 255 je podpis notarskega zapisa kot takega in ne podpis kreditne pogodbe). Dokazna ocena listine in izpovedbe notarja kot priče je napačna. Da kreditna pogodba ni bila podpisana niti potrjena pred notarjem, je objektivno ugotovljiva okoliščina, ki izhaja iz gramatikalne interpretacije vsebine obravnavanih notarskih zapisov in kreditne pogodbe. Izpovedba notarja ni primeren dokaz, ki bi dejstvo, razvidno iz listinskih dokazov, kakorkoli spremenilo. Zaradi neizpolnjevanja minimalnih solemnizacijskih predpostavk kreditna pogodba ni pridobila lastnosti neposredne izvršljivosti. Subjektivna volja strank in stališče notarja nimata pravno upoštevnega učinka na kakovost neposredne izvršljivosti. Fizična umestitev kreditne pogodbe k notarskemu zapisu utemeljuje le kakovost „priloge“, ne pa procesne kakovosti neposredne izvršljivosti. Sodišče se ni opredelilo do zahtev iz 41. člena ZN. Odločitev, da gre za sestavni del notarskega zapisa, je v nasprotju s 45. členom ZN. Kreditna pogodba je zasebna listina, navadna priloga notarskega zapisa in ne njen sestavni del. Oblika je ena od kumulativno določenih predpostavk za sklenitev pravnega posla. Kreditna pogodba je bila sklenjena v navadni pisni obliki. Potrditev v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa je nadaljevalno dejanje za pridobitev neposredne izvršljivosti. Velja teorija enotnega pravnega dejanja. Potrditev bi morala biti zato opravljena z istimi osebami, ki predstavljajo udeležence temeljnega pravnega posla. Kogentne ureditve ne more konvalidirati zaslišanje notarja. Tudi notarski zapisi SV 2244/09, SV 69/09, SV 1355/07 in SV 1258/07 niso izvršljivi, ker kreditna pogodba ni bila sklenjena/potrjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in ker sami ne vsebujejo podatkov o višini in zapadlosti zavarovane terjatve ali vsaj podatkov, na podlagi katerih bi se lahko ustrezno določila višina in zapadlost. Zato ne zadostujejo zahtevam iz 4. člena ZN. Sodišče se do temeljnih argumentov tožeče stranke glede potrjenosti kreditne pogodbe v notarskem zapisu in neizvršljivosti ostalih notarskih zapisov zaradi nedoločenosti terjatve ni opredelilo. V notarskih zapisih ni soglasja dolžnika k neposredni izvršljivosti terjatve, ampak le soglasje, naj bi imel notarski zapis pravno naravo izvršilnega naslova. Razlaga tretjega odstavka 50. člena ZN, kot jo je podalo sodišče v razlogih sodbe, je napačna. Sodna praksa, ki jo je navedlo sodišče, ni primerljiva. Prezrta je ostala obsežna ustaljena sodna praksa, ki v celoti potrjuje navedbe tožeče stranke. Ker se sodišče do nje ni opredeljevalo in je arbitrarno ter brez utemeljenega razloga odstopilo od nje, je kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, sprejeta odločitev pa je materialnopravno napačna.

_O pravni naravi telekomunikacijskih omrežij_: Sodišče je napačno povzelo in ocenilo trditveno podlago tožeče stranke. Nikoli ni trdila, da predmet zastave niso bili posamezni kosi vodov, kanalov in jaškov, ampak zaključena celota dela omrežja. Trdila je, da so bile predmet zastave izrecno navedene premičnine v posameznih notarskih zapisih. Izrecno jih je opredelila v preglednici - pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2020, do česar se sodišče ni opredelilo. Napačna in v nasprotju s trditveno podlago strank je sprejeta dokazna ocena in pravno zmotna ugotovitev, da je bil skupni namen strank ustanovitev zastavne pravice na zaključenih funkcionalnih celotah omrežij. Za ugotovitev zavez zadostuje jezikovna - gramatikalna razlaga notarskih zapisov. Ni bilo razlogov za uporabo drugega odstavka 82. člena OZ. Pravno zmoten je zaključek, da je telekomunikacijsko omrežje (sorodno) sestavljenim oziroma zbirnim stvarem in različno od skupnosti stvari; da so optični kabli (TK vodi) sestavina omrežja oziroma zbirne stvari; da je tehnološka oprema pritiklina omrežja. Zaradi napačne dokazne ocene je napačen zaključek, da je razlog za nemožnost vpisa objektov gospodarske javne infrastrukture zbirna stvar. Upoštevaje 21. člen SPZ in stališča teorije TK omrežje ni zbirna stvar, ker ne gre za statično kategorijo, ampak za dinamično kategorijo, ki se stalno spreminja, povečuje ali zmanjšuje. Tožena ni nasprotovala tem trditvam tožeče, a se sodišče do tega ni opredelilo. Zgrešeno je stališče, da se TK omrežje zgradi in doseže svoj namen, ko se kabelska kanalizacija, jaški in TK vodi sestavijo kot celota in da jo je šele tedaj mogoče funkcionalno uporabljati, oziroma da je odločilna funkcionalna vez med zbirno stvarjo in sestavinami, ki jo sestavljajo. Sodišče se ni opredelilo do navedb in je prezrlo argumente tožnice, da so predmet zastave le individualno določene stvari in da je TK omrežje kvečjemu skupnost stvari. Odločilo je v nasprotju z judikatom VSC II Ip 72/2016 in prezrlo v spis vloženo mnenje prof. dr. B. B. Tudi če je predmet zastave zaključena funkcionalna celota dela omrežja, je del omrežja le miselni pojem. Predmet stvarnopravnih pravic je šele, če oziroma ko ga individualiziramo s konkretnimi stvarmi, ki ga tvorijo in ki imajo enolično identifikacijsko številko. Za nastanek neposestne zastavne pravice je treba upoštevati 13. člen SPZ. Del omrežja je skupnost stvari. Individualno je treba določiti vsak kos stvari, ki tvori del omrežja, sicer gre za nedoločen pojem. Zmotna je presoja, da so optični kabli vsaj sestavina TK omrežja oziroma zbirne stvari. Zgrešena je dokazna ocena, da brez TK vodov infrastruktura ne more delovati in služiti svojemu namenu. Napačna in pristranska je dokazna ocena izpovedb prič C. C. in D. D. Glede na 17. člen SPZ je pravno zmotno naziranje sodišča, da je tehnološka oprema pritiklina omrežja, namenjena gospodarski rabi TK omrežja. Zaključek v točki 136 (o razširitvi zastavne pravice na naknadno dograjene vode, jaške in kabelsko kanalizacijo) je v nasprotju z izpovedbo notarja in zapisi v notarskih zapisih, na katere tožeča stranka opira trditve, da so bili predmet zastave le opisana oprema in objekti, ne pa celotno omrežje, označeno z lokalno oznako. Problem je le v pomanjkljivem opisu, da bi bilo zadoščeno načelu specialnosti. Časovno sosledje zastavitve posameznih delov TK omrežja in zapisi v sporazumih dokazujejo, da niso bile zastavljene zaključene funkcionalne enote (ki so miselni pojem), ampak zgolj TK vodi, jaški, kanalizacija in TK oprema, ki so bili določno opredeljeni v sporazumih in ki so zadostili kriteriju specialnosti iz 7. člena SPZ.

_Glede določnosti predmeta zastavnih pravic_: Ugotovitve sodišča o identifikaciji, predpisani s prvim odstavkom 11. člena Uredbe, so neskladne z vsebino notarskih zapisov. Identifikacija s podatki zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture je neskladna z zahtevami SPZ. V notarskem zapisu SV 1051/07 opreme ni mogoče enolično identificirati, ker ni serijske številke opreme, potrdilo AJPES pa določa le, da je predmet zastave „različna oprema, posamezni kosi, razvidni iz dokumentov“. Nasprotno stališče v točki 109 je neobrazloženo, zaključki pavšalni. Napačno so ocenjene navedbe tožeče stranke glede neobstoja zastavne pravice na licencah v točki 108. Pri notarskem zapisu SV 1355/07 je relevantno vprašanje skladnosti notarskega zapisa z zahtevami SPZ in Uredbe, ne pa zmožnost identifikacije. Pravila SPZ o vsebini sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice so kogentna, nadomeščanje zakonsko zahtevane identifikacije ni mogoče. Do teh trditev tožeče stranke se sodišče ni opredelilo. Zaključki o možni identifikaciji predmetov v notarskih zapisih SV 69/09 in SV 2244/09 so nepravilni in neobrazloženi iz enakih razlogov kot pri prejšnjih sporazumih. Pri sporazumu SV 2244/09 je sodba obremenjena s kršitvijo pravice do izjave, ker ena od pooblaščenih odvetniških pisarn tožeče stranke ni prejela prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 7. 2020 in se ne more opredeliti do stališča sodišča o identifikaciji TK omrežja, ki se sklicuje na izvedenca, zaslišanega na obravnavi. Materialnopravno zmotno je stališče, da je zastavljena tehnološka oprema z opisi v notarskem zapisu SV 1051/07 skladna z 11. členom Uredbe, drugim odstavkom 171. člena SPZ in drugim odstavkom 34. člena OZ. Napačna je dokazna ocena izpovedb prič C. C. in D. D. Prezrto je neprerekano dejstvo, da opreme v izvršilnem postopku izvršitelj ni mogel identificirati. Obstajati bi moral objektivni kriterij za razpoznavo opreme, da bi jo lahko identificiral povprečen človek, le izjemoma s pomočjo strokovnjaka. To ni geodet, ampak izvedenec telekomunikacijske stroke. Ker ga je sodišče zavrnilo, je kršilo pravico tožeče stranke do izvajanja dokazov. Ker notarski zapisi ne sledijo kogentnim predpisom glede opredelitve predmeta zastave, so v celoti zmotni zaključki sodišča, da so predmeti zastave določeni/določljivi. Hkrati so tudi v nasprotju z zaslišanjem izvedencev. Nepravilna je dokazna ocena (izpovedba notarja in priče C. C.) ter presoja, da je treba sporazum razlagati v korist tožeče stranke, ker jih je pripravila kot strokovnjak. Vse pogoje kreditne pogodbe in sporazumov so diktirale banke. Bistvene kontrolne točke v postopku pa so bile v pristojnosti notarja.

_O vrednosti spornega predmeta_: Protispisno so povzete navedbe tožeče stranke o vrednosti spornega predmeta (500.000 EUR), prezrta je substancirana opredelitev o vrednosti spora v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2020 in 13. 7. 2020 ob spremembi tožbe. Z nediferencirano določitvijo VSP je sodišče tožeči stranki omejilo pravico do dostopa do Vrhovnega sodišča in poseglo v njeno pravico iz 23. člena Ustave RS. V točki 57 je napačno določilo vrednost spora na 55.117.528 EUR. Ker gre za nedenarni zahtevek, je primarna tožnikova ocenitvena dolžnost. V konkretnem primeru ni bilo pogojev za ravnanje po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Z odločitvijo vrednosti spora šele v okviru sodbe je bilo sodišče tudi prepozno.

_O neodvisnosti in nepristranskosti sodišča_: Razpravljajoča sodnica ni bila nepristranska in objektivna. V obrazložitvi je sledila radikalnemu stališču nesodnega organa - „novejše pravne teorije“, čeprav je vedela, da je bilo pripravljeno po naročilu tožene stranke in za potrebe te pravde. Ni ga soočila z nasprotnimi argumenti pravne stroke oziroma utemeljila, zakaj ne držijo. Ni se odzvala na pisno „strokovno mnenje pooblaščenih revizorjev“ z dne 14. 10. 2020, prejeto preden je bila izdelana sodba, ki kaže, da je najverjetneje prva tožena stranka (kateri pismo koristi) razkrivala podatke o poteku tega postopka. Sodba je arbitrarna in samovoljna. Kršeni sta ustavni pravici iz 23. člena Ustave do sodnega varstva in 22. člena Ustave do enakega varstva pravic.

Sodba je za pooblaščenca tožeče stranke presenečenje, _kršena je pravica do kontradiktornosti iz 5. člena ZPP in pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS_, ker sodišče ni vročilo zvočnega prepisa zaslišanj na glavni obravnavi z dne 14. 7. 2020, na katerega je oprlo svojo odločitev, enemu od pooblaščencev tožeče stranke, ker se ni odzvalo na na njegov dopis z dne 22. 7. 2020 za podaljšanje roka za podajo vlog z bistvenimi povzetki navedb strank oziroma ker ni opravilo formalnega procesnega vodstva v zvezi s tem.

Neupravičeno in z neutemeljenimi razlogi je _zavrnjen dokazni predlog_ z izvedencem telekomunikacijske stroke. Potreben je bil zaradi ugotavljanja dejanskega vprašanja o delovanju telekomunikacijske opreme brez medsebojne povezanosti z ostalimi sestavinami TK omrežja in za vsebinski odgovor na pravna vprašanja: ali je mogoče na podlagi notarskih zapisov enoznačno določiti identiteto zastavljene opreme in objektov gospodarske strukture; ali je telekomunikacijsko omrežje zbirna stvar in oprema le pritiklina; ali so jaški, vodi in kabli nujno potrebni za funkcionalnost telekomunikacijske opreme (računalniki, modemi, stikala, druga telekomunikacijska oprema). Izvedenec ni bil predlagan prepozno.

Zmotno je stališče sodišča, da je bilo _dokazno breme_ glede ustanovitve neposestne zastavne pravice zgolj na tožeči stranki. Bremeni jo le toliko, kolikor je treba z vpogledom v registru ugotoviti, da vpisi niso bili opravljeni. Od tu naprej velja iure novit curia (četrti odstavek 171. člena SPZ in namenska razlaga zakona). Tudi tožena stranka mora dokazati svoje ugovorne navedbe. Navedbe tožeče stranke so bile zadostne. Ni povezave med dokaznim bremenom in načelom vestnosti in poštenja. Gre le za vprašanje pravilnosti in zakonitosti nastanka neposestne zastavne pravice. Povezovanje dobre vere in poštenja z dokaznim bremenom kaže zgolj na pristranost sodišča prve stopnje.

_O odstopu od pogodbe_: Stranke z obravnavanimi sporazumi o zavarovanju terjatev niso dogovorile odstopa od kreditne pogodbe in zavarovanja vseh obveznosti dolžnika po kreditni pogodbi. Zato upnikov zahtevek nima podlage v zatrjevanem izvršilnem naslovu, kar je treba ugotoviti s sodbo na podlagi tukaj obravnavanega tožbenega zahtevka. Izvršba na tej podlagi v konkretnem primeru ne more biti dopustna.

_Glede določljivosti predmeta razpolagalnega pravnega posla pri objektih gospodarske javne infrastrukture_: Neposestne zastavne pravice na objektih gospodarske javne infrastrukture niso mogle nastati, ker razpolagalni pravni posel za njihovo ustanovitev zaradi nedoločnega oziroma nedoločljivega predmeta pravnega posla ni veljaven (34. člen OZ). Napačni so razlogi sodbe, da je omrežje mogoče identificirati. Interpretacija sodišča je v neskladju s kogentnimi pravili SPZ in Uredbo. Tožena stranka zaradi pravnotehničnih zahtev stvarnega prava ni mogla pridobiti zastavne pravice na objektih javne gospodarske infrastrukture. Pridobila bi lahko le obligacijskopravni zahtevek, po katerem bi lahko od tožeče stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Obrazložitev v točkah 100 do 115 je notranje protislovna in obremenjena s kršitvijo pravice po 25. členu Ustave RS.

_O služnostnih pogodbah_: Sodišče je le nekritično prepisalo navedbe tožene stranke. Glede na 11. člen Uredbe notar sploh ne bi smel in mogel zahtevati vpisa neposestnih zastavnih pravic na podlagi notarskih zapisov SV 1355/07, SV 69/09, SV 2244/09, ker pravica do uporabe prostora ni bila izkazana. Notarski zapisi so glede predmetov zastave nedoločni in nepopolni, zato v tem delu nični. Iz njih izhaja, da so v tuji lasti, kar onemogoča izvršljivost notarskih zapisov.

_O kritični infrastrukturi_: Sodišče se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da predstavljata obravnavana telekomunikacijsko omrežje in oprema kritično infrastrukturo. Upoštevati bi moralo Zakon o kritični infrastrukturi, po katerem telekomunikacijska omrežja tožeče stranke skladno s kriteriji Vlade RS z dne 26. 7. 2018 sodijo med kritično infrastrukturo RS, EU in Zveze NATO.

Tožeča stranka prilaga in v pritožbi povzema pravno mnenje prof. dr. E. E.: Registrska neposestna zastavna pravica z dne 22. 12. 2020. _O pravdnih stroških_: Sodišče je v nasprotju s 44. členom ZPP določilo vrednost spora na 55.117.528 EUR in od te vrednosti nepravilno odmerilo pravdne stroške. Odmerjeni bi morali biti od vrednosti spora, kot jo je za nedenarni zahtevek označila tožeča stranka (500.000 EUR), in sicer po tarifni številki 3100 - 2.567,50 EUR in po tarifni številki 3102 - 2.370 EUR. Ni jasno, kako je sodišče določilo 190 % povečanje po tarifni številki 1200 OT od zneska 60.975 EUR. Po 20. členu ZOdvT3 je skupna vrednost predmeta v isti zadevi največ 30.000.000 EUR in je odmera od 55.117.528 EUR napačna. Ni pojasnjeno, zakaj je pri tarifni številki 3100 priznano 190 % in pri tarifni številki 3102 180 %.

Tožeča stranka je 26. 1. 2021 vložila še dopolnitev pritožbe in ji priložila pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo, izdelano januarja 2021: Pravno mnenje o posegu v lastninsko pravico na podlagi notarskega zapisa. 14. 6. 2021 je vložila nadaljnjo pripravljalno vlogo s prilogo: odločba Ustavnega sodišča Up-319/19-12 z dne 15. 4. 2021 o učinkovanju prisilne poravnave na zavarovane terjatve in izločitvene pravice.

5. **Druga tožena stranka v pritožbi navaja**, da je sodišče napačno določilo vrednost spornega predmeta šele v sodbi. Po pravilih ZPP bi jo moralo določiti še pred izdajo sodbe, kar bi toženi stranki omogočilo priglasitev pravdnih stroškov in njihovo odmero skladno z novo določeno vrednostjo spornega predmeta.

6. **Na obe pritožbi je odgovorila prva tožena stranka.** Pritožbi tožeče stranke argumentirano nasprotuje. Prilaga in sklicuje se na dve pravni mnenji: Pravno mnenje o nastanku registrske zastavne pravice na premičninah in pravni kvalifikaciji telekomunikacijskega omrežja, ki ga je izdelal Inštitut ... junija 2021, ter pravno mnenje: Problematika neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, ki ga je izdelal Zavod ... 14. 6. 2021. Tudi pritožba druge tožene stranke je po njenem mnenju neutemeljena. Predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne obe pritožbi in pritožnicama naloži pritožbene stroške prve tožene stranke.

_**7. Pritožbi sta delno utemeljeni.**_ **O predmetu spora**

8. Tožeča stranka je 17. 7. 2014 (po uvedbi izvršilnega postopka za izterjavo zapadlih obveznosti po kreditni pogodbi, sklenjeni 16. 4. 2007 med pravnimi prednicami pravdnih strank) zoper prvotno tri tožene stranke vložila tožbo na ugotovitev, da na podlagi štirih notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev v korist toženih strank oziroma njenih pravnih prednic ni nastala neposestna zastavna pravica za zavarovanje terjatev po kreditni pogodbi, ter za ugotovitev, da tožene stranke niso imele statusa ločitvenih upnikov v postopku prisilne poravnave glede terjatev, nastalih do začetka postopka prisilne poravnave (13. 1. 2011). Trdila in dokazovala je, da je zavezovalni in posledično razpolagalni posel ničen zaradi nedoločno identificiranih predmetov zastave (tehnološka oprema) oziroma opisanih predmetov zastave (optično omrežje) po 35. členu OZ4 v zvezi s 7. členom SPZ5 in 8. členom Uredbe6. Po tožbenih navedbah neposestna zastavna pravica na zastavljenih objektih gospodarske javne infrastrukture, ki sestavljajo posamična lokacijsko opredeljena optična omrežja, ni veljavno nastala zaradi nevpisa ali napačnega vpisa v register neposestnih zastavnih pravic (četrti odstavek 171. člena SPZ). Glede ločitvenih pravic je trdila in dokazovala, da je bila določena zastavna pravica na opremi pridobljena po začetku prisilne poravnave nad tožečo stranko. Tožena stranka se je branila, da so bile zastavne pravice veljavno ustanovljene s sklenitvijo notarskih sporazumov, ki so bili vsi sklenjeni pred pričetkom prisilne poravnave/stečajnega postopka in so med pogodbenimi strankami začele učinkovati že s sklenitvijo notarskih sporazumov; da je bila neposestna zastavna pravica vpisana v register za tiste premičnine, za katere je bil register vzpostavljen (oprema), medtem ko se omrežja (kabelska strukture, vodi, jaški kot njegovi deli) ne vpisujejo v register (peti odstavek 11. člena Uredbe). Opozarjala je na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ker se je tožeča stranka začela na neobstoj zastavnih pravic in ničnost poslov sklicevati šele v izpolnitveni fazi (izvršba), čeprav je v sklenitveni fazi sestavljala sezname predmetov zastave in v postopku prisilne poravnave priznala ločitvene pravice oziroma zavarovane terjatve po sklenjenih sporazumih.

9. Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank so bila najprej sporna vprašanja veljavnega nastanka neposestne zastavne pravice na zastavljenih premičninah oziroma vprašanje registrske ali navadne neposestne zastavne pravice, pravna narava predmetov zastavne (optičnih omrežij) ter ničnost zavezovalnih poslov zaradi nedoločno identificiranih in opisanih predmetov zastave. Po zadnji spremembi tožbe je primarno sporna izvršljivost notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev (prvi odstavek 171. člena SPZ, 4. člen ZN7 in 20.a člen ZIZ8) ter ničnost razpolagalnih poslov zaradi zatrjevanega ničnega zavezovalnega posla - kreditne pogodbe (poleg nedoločnosti predmeta zastave še vprašanje pravilne solemnizacije kreditne pogodbe). Zahtevek za ugotovitev neobstoja zastavnih/ločitvenih pravic je le še podredni zahtevek k primarnemu zahtevku za ugotovitev ničnosti notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev, ki se nanašajo na predmete zastave.

**Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje**

10. Sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - med tožečo stranko kot kreditojemalko in pravnimi prednicami tožene stranke (bankami) je bila 16. 4. 2007 v obliki zasebne listine sklenjena kreditna pogodba za 120.000.000 EUR, po kateri je bila tožeča stranka dolžna odplačati kredit v 14 zaporednih polletnih obrokih v vsakokratnem znesku po 8.571.428,57 EUR z zapadlostjo posameznih obrokov od 1. 11. 2009 (prvi obrok) do 1. 5. 2016 (zadnji šesti obrok) in z dogovorjenimi različnimi zavarovanji; - kreditna pogodba je bila nato potrjena v notarskem zapisu; celotno besedilo kreditne pogodbe je sestavni del notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatev SV 1051/07; podpisali so ga pooblaščenci pravnih oseb - udeležencev (kreditodajalcev); - za zavarovanje terjatev po kreditni pogodbi so bili v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov sestavljeni naslednji sporazumi: * SV 1051/07 z dne 14. 5. 2007 z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na v sporazumu našteti in opisani tehnološki opremi; * SV 1258/07 z dne 7. 6. 2007 z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah tožeče stranke; * SV 1355/07 z dne 18. 6. 2007 z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah tožeče stranke ter z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na opisanih objektih gospodarske javne infrastrukture - telekomunikacijskih vodih in jaških, ki sestavljajo optično omrežje J.; * SV 69/2009 z dne 14. 1. 2009 z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na v sporazumu našteti in opisani tehnološki opremi in z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na opisanih objektih gospodarske javne infrastrukture - TK vodih, ki sestavljajo optično omrežje K.; * SV 2244/09 z dne 16. 10. 2009 z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičnih stvareh - našteti in opisani tehnološki opremi; na opisanih TK vodih - optičnih kablih z zaščito proti glodavcem in na opisanih objektih gospodarske javne infrastrukture - TK vodih, ki sestavljajo optično omrežje v L.; - v vseh notarskih zapisih sporazumov so v vsakokratni točki „Drugič“ povzete vse obveznosti kreditojemalca po kreditni pogodbi - višina, zapadlost in ostali kreditni pogoji; - v vseh notarskih zapisih sporazumov o zavarovanju terjatev je podano izrecno in nepogojno soglasje tožnika k ustanovitvi zastavnih pravic, vsakokrat izjavljeno v zvezi s terjatvami v višinah in pod kreditnimi pogoji kreditne pogodbe; - za vse sporazume o zavarovanju terjatev je pripravila sezname z opisom zastavljenih premičnin in nepremičnin sama tožeča stranka in jih posredovala notarju; - predmeti zastave so določno opisani in jih je mogoče identificirati; - hipoteka na zastavljenih nepremičninah po SV 1258/07 in SV 1355/07 (slednja dne 19. 6. 2007) je bila vpisana v zemljiški knjigi; - neposestna zastavna pravica na tehnološki opremi je vpisana v register neposestnih zastavnih pravic, in sicer po SV 1051/07 dne 28. 6. 2007, po SV 69/09 dne 27. 1. 2007 in po SV 2244/09 dne 22. 11. 2012; - neposestna zastavna pravica na objektih gospodarske javne infrastrukture - optičnih omrežjih J., K. in L. ni bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic, razen za optične kable z zaščito proti glodalcem v L. (vpisana v register 22. 11. 2012); - postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko je bil začet 13. 1. 20119 zaključen 16. 2. 201210; - za postopek prisilne poravnave je tožeča stranka pripravila „Spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja družbe A., d.o.o.“ z dne 26. 4. 2011, v katerem je upnikom navajala, da je bila zastavljena oprema in omrežje po sporazumih SV 69/09, SV 2244/09, SV 1051/07 in SV 1355/07 (priznavala zastavno in ločitveno pravico) in vrednost zastavljenih predmetov ocenila na 55.117.528,00 EUR; - tožena stranka je 16. 1. 2013 vložila predlog za izvršbo glede zapadlih obveznosti tožeče stranke po kreditni pogodbi v skupni vrednosti 71.407.970,40 EUR; 29. 3. 2013 je bil izdan sklep o izvršbi; izvršilni postopek je od 10. 12. 2019 prekinjen do pravnomočnosti te pravde; - tožeča stranka je v izvršilnem postopku (prvič) ugovarjala, da na podlagi sklenjenih notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev niso bile veljavno ustanovljene neposestne zastavne pravice; - tožba v tem postopku je bila vložena 17. 7. 2014 - pravdni postopek je bil zaradi (predlaganega) stečajnega postopka nad tožečo stranko prekinjen od 16. 9. 2014 do 29. 10. 2014 in od 4. 3. 2016 do 201811; - tožena stranka je odstopila od kreditne pogodbe 17. 10. 2014; - po prekinitvi postopka je tožeča stranka večkrat spremenila tožbo, nazadnje z vlogo 18. 2. 2020; - delno pred pravdo, delno med pravdo so bile terjatve prenesene na tukajšnji toženi stranki.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

11. Po navedenih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, je sodišče presodilo, da so vsi tožbeni zahtevki neutemeljeni in jih je zavrnilo. Odločitev je (razen sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta in posledično o stroških prve tožene stranke) pravilna. Ker tudi ni obremenjena z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne navedbe obeh pritožb. _**O pritožbi obeh pritožnic zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta**_

12. Tožnik je v tožbi označil vrednost spornega predmeta na 500.000 EUR. Tožene stranke so v odgovorih na tožbo12 ugovarjale. Predlagale so, naj sodišče vrednost spora še pred obravnavo določi na 55.117.528 EUR, kot je tožeča stranka ocenila tržno vrednost predmetov zastave toženih strank za potrebe postopka prisilne poravnave13. Tožeča stranka je nasprotovala novi določitvi vrednosti spora, češ da zanjo ni zakonskih pogojev iz 44. člena ZPP. Sodišče je na prvem naroku glavne obravnave14 odločilo, da sklep o vrednosti spornega predmeta izide pisno. Posebnega sklepa ni izdalo.

13. Tožeča stranka ob zadnji objektivni spremembi tožbe v vlogi z dne 18. 2. 201215 ni opredelila vrednosti spora po posameznih tožbenih zahtevkih. To je storila šele z vlogo z dne 11. 3. 202016 in jo popravila v vlogi z dne 13. 7. 202017. Sodišče je v končni odločbi sprejelo sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta na 55.117.528 EUR. Pritožnika upravičeno grajata sklep kot nepravilen (tožeča stranka) in kot prepozen.

14. Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati.

15. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe18 še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. Če tožnik pri nedenarnih zahtevkih navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti in o tem odločiti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti, niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. Zaradi napačne uporabe 44. člena ZPP, ki je za odločitev o vrednosti spora relevantno materialno pravo, je bilo treba obema pritožbama v tem delu ugoditi in sklep pod točko III izreka izpodbijane odločbe razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

_**O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo o glavni stvari**_ **O kršitvah ustavnih pravic in procesnih kršitvah**

16. Kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), češ da je sodišče zmotno opredelilo predmet spora in ni vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni. Sodišče je obravnavalo in odločilo o vseh spornih vprašanjih, ki jih izpostavlja pritožba: v točkah 85 do 90 in 104 o sklenitvi/potrditvi kreditne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa; v točkah 66 do 83 ter 104 do 105 o konstitutivnosti vpisa neposestnih zastavnih pravic v register; v točkah 106 do 135 o nedoločnosti predmetov zastave in ničnosti notarskih zapisov; in v točki 75 o naknadnih vpisih v register.

17. Tudi kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) zaradi zatrjevane pomanjkljive in notranje protislovne obrazložitve ni. Grajana struktura sodbe je posledica (spreminjajočih se) tožbenih zahtevkov in (dopolnjujoče se) trditvene podlage strank. Dejstvo, da pritožba obširno graja vse sprejete odločitve, kaže, da sodba vsebinsko odgovarja na vsa v pritožbi izpostavljena sporna dejanska in pravna vprašanja, torej vsebuje zadostne razloge, da jih pritožnik lahko izpodbija. Ne drži, da sodišče ni soočilo nasprotujočih si stališč pravdnih strank in teorije o obravnavanih spornih pravnih vprašanjih. Zadostno jih je predstavilo, vsebinsko obravnavalo ter navedlo, katerim in zakaj je sledilo. Dejstvo, da je obrazloženo sledilo toženi in ne tožeči stranki, ne more kazati na pristranost sodišča. 18. Neutemeljen je tudi očitek, da je razpravljujoča sodnica po zaključku glavne obravnave hitela s pisanjem sodbe in se ni odzvala na anonimni dopis z dne 14. 10. 2020 (prejet po zaključku glavne obravnave), kot ji očita pritožba. Sodišče mora v okviru postopka obravnavati relevantne navedbe pravdnih strank in ne tretjih oseb. Vezano je na procesno gradivo, zbrano do konca glavne obravnave. Dejstvo, da si je prizadevalo odločiti v čimkrajšem času, kaže kvečjemu na spoštovanje pravice strank do sodnega varstva, ki vključuje tudi pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ne pa na kršitev te ustavne pravice.

19. Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ima razloge o odločilnih dejstvih. Iz njih je dovolj jasno razvidno, zakaj je sodišče štelo, da so veljavno nastale neposestne zastavne pravice, vključno s pomenom vpisa zastavne pravice na optičnih omrežjih v register neposestne zastavne pravice; o solemnizacijskem postopku potrditve kreditne pogodbe v notarskem zapisu; o določnosti obveznosti dolžnika in izvršljivosti notarskih zapisov, o predmetih zastave in določnosti predmeta zastavnih pravic. Sodišče mora odločati v okviru trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank in ne le tožeče stranke. Zato je upravičeno obravnavalo tudi ugovore tožene stranke o nedobrovernosti in kršitvi načela vestnosti in poštenja na strani tožeče stranke, kar pritožba izpostavlja kot neutemeljeno in nepotrebno. V zadostni meri se je na drugi strani opredelilo do ključnih stališč in naziranja tožnice o pravni naravi PK omrežja. Ne drži, da so njeni argumenti ostali prezrti. Čeprav ni razlogov o navedbah glede kritične infrastrukture, sodbi ni mogoče očitati relevantnih pomanjkljivosti. Sodišče se mora opredeliti do pravno relevantnih argumentov in okoliščin. Uvrstitev objektov gospodarske javne infrastrukture med kritično infrastrukturo v letu 2018 za sporno razmerje ni pravno relevantno (nastalo je v letu 2007 in 2009). V sodbi tudi ni zatrjevanih nejasnosti in protislovij. Dovolj razumljivo je pojasnjeno, da sodišče s sklicevanjem na institute, ki za ta spor niso pravno relevantni, odgovarja na trditve tožeče stranke (simbolična tradicija). Pritožbeni očitki o nerazumljivosti razlogov so odveč. Tožnica s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v resnici izpodbija sprejeto dokazno oceno ali pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa te procesne kršitve ne predstavlja.

20. Tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Sodišče je primerno in pravilno povzelo trditveno podlago pravdnih strank. Pomotno zapisan datum tožnikove vloge z dne 4. 3. 2020 (namesto pravilno: z dne 13. 7. 2018), ki ga pritožba izrecno izpostavlja, ne vpliva na pravilno ugotovitev o spreminjajoči se trditveni podlagi tožeče stranke glede predmeta zastave. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča v točki 112 (in ne nasprotne pritožbene navedbe) o licencah. Izrecno so povzete po tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2020. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je razvidno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in sami temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako v tehničnem smislu – to je pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, če sodišče listinam in zapisnikom (ne pa trditveni podlagi strank) pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takih kršitev v sodbi ni. Če sodišče drugače kot tožeča stranka dokazno oceni vsebino listin ali sprejme drugačno naziranje o pravnih vprašanjih kot stranka, ni protispisnosti.

21. Sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP ter ni kršilo pravice izjave iz 22. člena Ustave RS. Tožečo stranko zastopata dva pooblaščenca. Pri zaslišanju izvedenca geodetske stroke sta aktivno sodelovala in izvedencu postavljala vprašanja oba pooblaščenca. Kadar ima stranka več pooblaščencev, zadošča, da se pisanja vročajo enemu od njiju (drugi odstavek 137. člena ZPP). Zvočni prepis posnetka zapisnika glavne obravnave z zaslišanjem izvedencev je bil skladno z navedeno določbo ZPP vročen (le) enemu od obeh pooblaščencev. S tem je bilo tožeči stranki omogočeno, da se izjavi o pravilnosti prepisa in rezultatih dokazovanja. Ni bilo razlogov, da bi sodišče odgovarjalo na prošnjo enega od pooblaščencev za podaljšanje roka za predložitev pripravljalne vloge z bistvenimi povzetki tožbenih navedb in za dodatno materialno procesno vodstvo. Drugi pooblaščenec tožeče stranke je namreč sodišču sporočil, da bo postavljeni rok spoštoval in v njem podal pripravljalno vlogo. Vsi pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave v postopku so neutemeljeni.

22. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče jih iz upravičenih razlogov lahko obrazloženo zavrne, na svoje dokazne sklepe o izvedbi dokazov pa ni vezano. Med drugim sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano; dokaza, ki naj bi služil za ugotovitev pravno nerelevantnih dejstev; ali dokaza za odločitev o pravnem vprašanju. Dokaz z izvedenecem telekomunikacijske stroke je sodišče prve stopnje pravilno in obrazloženo19 zavrnilo kot nepotreben po izvedbi dokaza z izvedencem geodetske stroke. O možni identifikaciji zastavljenih premičnin se je namreč zanesljivo prepričalo z izvedencem geodetske stroke. Vprašanje, ali predmeti zastave še obstajajo, za to pravdo ni relevantno. Vprašanje o pravni naravi telekomunikacijske oprave je pravno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti sodišče in ne izvedenec.

23. Pritožba uveljavlja še relativne kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212., 8. in 215. členom ZPP. Sodišče jih ni zagrešilo.

24. Nesporna dejstva so v sodbi pravilno ugotovljena v točki 62, sporna v točki 64. Pri odločanju so pravilno upoštevana.

25. Grajana dokazna ocena o opravljeni solemnizaciji kreditne pogodbe in o neposredni izvršljivosti notarskih zapisov, o naravi TK omrežja in o določnosti predmetov zastave, je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: upoštevaje vse izvedene dokaze in ne le tistih, ki bi utegnili koristiti pritožnici. Sodišče je vestno in natančno ocenilo vsebino vseh obravnavanih listin (kreditna pogodba, notarski sporazumi o zavarovanju terjatev). Za ugotovitev pravno relevantnih dejstev jih je pravilno ocenilo skupaj z izpovedbami prič in izvedencev. Sprejeti zaključki so logični in vsebinsko prepričljivi.

26. Tožnik nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Bistvena ugotovitev sodišča je, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena za svoje trditve o nedoločljivosti oziroma o nedoločnosti predmetov zastave (točka 65 sodbe) kot pogoju za veljavno ustanovitev zastavne pravice. Njene trditve o nezmožnosti identifikacije zastavljenih predmetov so bile ovržene z izvedencem in pričo F. F., drugih dokazov ni predlaga. Zaključek, da svojih trditev o pravno pomembnem dejstvu ni dokazala, je pravilen. Na drugi strani je tožena stranka z listinami dokazal svoje ugovore o nedobrovernosti tožeče stranke in njenem kršenju načela vestnosti in poštenja.

**O izvršljivosti notarskih zapisov za izvršbo na predmete izvršbe (premičnine, licence, nepremičnine)**

27. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršljivega naslova med drugim na podlagi izvršljivega notarskega zapisa (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Pogoji za izvršljivost notarskih zapisov so določeni v 20.a členu ZIZ: dolžnik mora soglašati z njegovo neposredno izvršljivostjo, terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, pa mora biti zapadla. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, je po 4. členu ZN izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla.

28. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev neizvršljivosti kreditne pogodbe, ampak tožbeni zahtevek za ugotovitev neizvršljivosti notarskih sporazumov o zavarovanju terjatev (po kreditni pogodbi) za izvršbo na zastavljene predmete izvršbe. V pritožbi vztraja, da notarski zapisi sporazumov niso izvršljivi zaradi kumulativnih razlogov: ker kreditna pogodba naj ne bi bila sklenjena/potrjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (in ni pridobila kakovosti neposredne izvršljivosti) in ker naj notarski zapisi skladno z 21. členom ZIZ ne bi vsebovali (vsaj določljivih) podatkov o višini in zapadlosti zavarovane terjatve.

29. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin kot dodatna obličnost namenjena pridobitvi neposredne izvršljivosti listine. Stranke pravnega posla morajo pred notarjem ponovno potrditi, da se strinjajo z vsebino pravnega posla. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 85 do 91 in 138 do 140 je bil postopek potrditve zasebne listine opravljen tako, kot je določeno v 49. in 50. členu ZN. Kreditna pogodba je del notarskega zapisa SV 1051/07, izpolnjeni so vsi pogoji iz 4. člena ZN za njeno izvršljivost. 30. Pravilna ocena in ugotovitev sodišča, da je kreditna pogodba sestavni del notarskega sporazuma o zavarovanju terjatve SV 1051/07 in ne le njegova priloga, kot vztraja pritožba, ima podlago v pravilno ocenjeni listini SV 1051/07. Izpovedba notarja (kar je po pritožbenem mnenju neprimeren dokaz) jo le potrjuje. Pritožba je z ničemer ne omaje. Zgrešeno je pritožbeno opozarjanje na zapis na strani 254/256. Iz njega in priložene listine jasno izhaja, da je kot priloga notarskega zapisa navedena in notarskemu zapisu priložena zasebna listina kreditne pogodbe (poleg overjenih pooblastil pooblaščencev za sklepanje notarskega sporazuma). Jasna pa je tudi točka „Prvič“ notarskega zapisa SV 1051/07, v kateri so pogodbeniki soglasno ugotovili: - da je bila med upnicami in dolžnikoma sklenjena obravnavana kreditna pogodba; - da je besedilo sklenjene pogodbe oblikovano v skladu s predpisi o notarski listini; - da je slednja sestavni del tega sporazuma; - in da imajo pojmi, ki so opredeljeni v pogodbi, in v tem sporazumu niso opredeljeni drugače, enak pomen, kot v kreditni pogodbi, razen če smisel besedila določa drugače. Dejansko stanje je torej pravilno ugotovljeno.

31. Kreditna pogodba v obliki notarske listine je kot sestavni del pripojena notarskemu zapisu SV 1051/07. Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča v točki 140 je treba vsebino upravičenj tožene stranke presojati kot celoto: po upravičenjih, določenih v (potrjeni) kreditni pogodbi, in po sporazumu o zavarovanju terjatve, sklenjenem v notarskem zapisu, v katerega je kreditna pogodba vključena. Da gre za celoto upravičenj, izhaja tudi iz naslednjih nadaljnjih ugotovitev v notarskem zapisu, ki jih je ugotovilo in pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Pred sestavo notarskega zapisa o zavarovanju terjatve je notar stranke skladno z drugim odstavkom 43. člena ZN pozval k predložitvi povezanih pravnih poslov, ki predstavljajo del celovitega pravnega posla; udeleženci so prepis povezanega pravnega posla predložili; skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZN je bil (le) priložen notarskemu zapisu; notar je stranke posebej opozoril na pravne posledice povezanega (kreditna pogodba) in sklenjenega pravnega posla (o zavarovanju terjatve) - četrti odstavek 43. člena in 42. člen ZN; stranke so po vseh opozorilih notarski zapis odobrile in ga lastnoročno vpričo notarja podpisale; notarski zapis je pravilno podpisal in opremil z žigom tudi notar.

32. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi morali pripojeno listino podpisati isti podpisniki kot priloženo zasebno listino. Uporabo prvega odstavka 41. člena ZN, na katero se opira pritožba, je sodišče razumljivo in pravilno zavrnilo v točki 91 obrazložitve. Če udeleženci pravnega posla potrdijo listino o pravnem poslu pri notarju, podpišejo notarski zapis, v katerega je vključena zasebna listina, in pripojeno zasebno listino, osebe iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZN ter notar, ki na notarski zapis (in ne na priloženo zasebno listino) odtisne svoj žig ali pečat (tretji odstavek 50. člena ZN). Če so udeleženci pravnega posla pravne osebe, so podpisniki lahko njihovi (drugi) predstavniki ali pooblaščenci in ne (le) zakoniti zastopniki, ki so sklenili zasebno listino. V obravnavanem primeru so bili za udeležence - pravne osebe – podpisniki pooblaščenci pravnih oseb, kar je skladno z tretjim odstavkom 50. člena ZN in 2. točko 43. člena ZN. Overjena pooblastila za sklenitev notarskega zapisa so priložena notarskemu zapisu. Nasprotne pritožbene navedbe so protispisne in neutemeljene. Da je notarski zapis pravilno podpisal in opremil z žigom tudi notar, niti ni bilo sporno in to izhaja tudi iz listine, ki jo je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

33. Notarski zapis SV 1051/07 torej vsebuje dva pravna posla: notarsko potrjeno kreditno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatev, sklenjen v obliki notarskega zapisa. Za oba so izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZN. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč dolžnik podal soglasje za neposredno izvršljivost vseh svojih plačilnih in storitvenih obveznosti, določenih v notarskem zapisu SV 1051/07 (točka 85 sodbe in točka „Šestič“ notarskega zapisa). Potrjena zasebna listina - kreditna pogodba - kot temeljni kavzalni zavezovalni posel sporazumov o zavarovanju terjatev je s tem izpolnila pogoj iz 4. člena ZN. Ima lastnost notarskega zapisa in je neposredno izvršljiva (prvi odstavek 49. člena ZN). Odločitev je sprejeta ob pravilni uporabi materialnega prava. Nasprotno pritožbeno stališče, da kavzalni posel ni bil potrjen v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, je glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera zavrnjeno tudi ob primernem upoštevanju sodne prakse. Razlogi v točki 79 sodbe o uporabljeni sodni praksi so zadostni, pritožbeni očitki o neobrazloženem odstopu od (druge) sodne prakse, ki jo našteva tožnica, pa neutemeljeni. Nanje je odgovorjeno z ugotovitvami in razlogi o konkretno obravnavanem notarskem zapisu. Upoštevati je treba sodno prakso v primerljivih primerih, čemur je v sodbi zadoščeno.

34. Kar zadeva izvršljivost sporazumov o zavarovanju denarnih terjatev, ni sporno, da so bili vsi obravnavani sporazumi sklenjeni v obliki notarskih zapisov. Ne drži, da niso primerni za izvršbo zaradi manjkajočih podatkov iz 21. člena ZIZ in drugega odstavka 171. člena SPZ o višini in zapadlosti terjatve. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na analizo zapisov notarskih listin, so v točkah „Drugič“ notarskih zapisov vsakokrat ugotovljene in izrecno zapisane obveznosti po višini (glavnica, obresti), zapadlost in vsi drugi kreditni pogoji, vključno z možnostjo predčasne zapadlosti. Nasprotne pritožbene trditve, da s sporazumi o zavarovanju terjatev ni bil dogovorjen odstop od kreditne pogodbe in posledično zapadlost terjatev, so protispisne in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

35. Po nadaljnjih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v točkah „Četrtič“ in „Petič“ notarskih zapisov vsakokrat podano izrecno in nepogojno soglasje dolžnika (tožeče stranke) k ustanovitvi zastavnih pravic na zastavljenih stvareh, ki so predmet tožbenega zahtevka. Izjavljeno je v zvezi s terjatvami v višinah in pod vsemi kreditnimi pogoji iz kreditne pogodbe. Povzeti in jasno so določeni v točkah „Drugič“ sporazumov (točke a-f). Podano je soglasje zastavnega dolžnika k neposredni izvršljivosti opisane terjatve.

36. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba z ničemer ne omaje, je pravilna in z zadostnimi razlogi obrazložena presoja, da notarski zapisi sporazumov izpolnjujejo zakonske pogoje za neposredno izvršljivost iz 4. člena ZN in 21. člena ZIZ.

37. Ni treba, da je pogodba o terjatvi, ki se zavaruje, vedno sestavni del pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice. Pritožbeno naziranje, da bi morala biti kreditna pogodba sestavni del vsakega od sporazumov o zavarovanju terjatev, je zmotno. Gre za dva ločena zavezovalna pravna posla, ki se lahko sklepata ločeno. Za izvršljivost sporazuma o zavarovanju terjatev zadošča, da notarski zapis o ustanovitvi zastavne pravice vsebuje določne podatke o pravnem poslu, s katerim je nastala terjatev, ki se zavaruje (o pogodbi in strankah pogodbe ter predmet, obseg, vrsto in višino obveznosti, čas izpolnitve obveznosti in pravni temelj). Ker so v vseh obravnavanih sporazumih o zavarovanju terjatev v obliki notarskih zapisov terjatve iz kreditne pogodbe ponovno izrecno navedene in sporazumi o ustanovitvi zastavnih pravic vsebujejo tudi podatke o pravnem poslu, s katerim je nastala terjatev, so ob ugotovljenem in podanem soglasju dolžnika z neposredno izvršljivostjo iz predmetov zavarovanja, ki so predmet tožbenega zahtevka, po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavani sporazumi izvršilni naslovi (4. člen ZN) in primerni za izvršbo na vtoževane predmete izvršbe. Tožbeni zahtevek po točko I je pravilno zavrnjen.

**O ničnosti sporazumov - nedoločnosti predmetov zastave**

38. Za pridobitev stvarne pravice s pravnim poslom se po 13. členu SPZ smiselno uporabljajo določila SPZ o pridobitvi lastninske pravice. Za pridobitev stvarne pravice se med drugim zahteva veljavni zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti stvarno pravico, razpolagalni pravni posel, ki vsebuje voljo, da se prenese stvarna pravica, in drugi pogoji, ki jih določa zakon (za prenos stvarnih pravic na nepremičnini: vpis v zemljiško knjigo; za prenos neposestne zastavne pravice na premičninah, za katere se vodi register: vpis v register neposestnih zastavnih pravic).

39. Veljaven zavezovalni posel je pogoj za veljavnost razpolagalnega pravnega posla. Presoja se po splošnih pravilih obligacijskega prava. Med drugim se nanaša na možnost, dopustnost in določljivost izpolnitve20. Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ). Če vsebina obveznosti ni kvantitativno in kvalitativno določena, niti je ni mogoče določiti, je že izhodiščno nemogoče tudi izpolnitveno ravnanje. Zato je pravni posel ničen21. Za veljavnost razpolagalnega pravnega posla mora biti upoštevaje načelo specialnosti (7. člen SPZ) predmet v njem določen kot individualna samostojna stvar (ki je lahko predmet stvarnih pravic).

40. Po drugem odstavku 171. člena SPZ mora sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa vsebovati določen/določljiv opis terjatve in določen opis zastavljene stvari, na kateri se ustanavlja zastavna pravica22. 41. Glede opisa zastavljenih stvari je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so z obravnavanimi sporazumi ustanovljene neposestne zastavne pravice na dveh vrstah premičnin: tehnološki opremi in na objektih gospodarske infrastrukture - telekomunikacijskih vodih in jaških, ki so sestavljali optično omrežje J., K. in L. V celoti je treba pritrditi dokazni oceni in presoji sodišča ter natančnim razlogom23, da je vsa tehnološka oprema v sporazumih opisana določno in skladno z drugim odstavkom 171. člena SPZ in s predpisanimi identifikacijskimi znaki, ki jih je za opremo določala tedaj veljavna Uredba v 11. členu. Vse nasprotne ugovore tožeče stranke, pri katerih vztraja v pritožbi, je s pravilnimi in prepričljivimi ter popolnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje, ker jih pritožba z ničemer ne omaje. Pravilna je torej odločitev, da notarski zapisi zaradi nedoločnosti tehnološke opreme kot predmetov zastave niso nični.

42. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da je v notarskih zapisih zadostno in dovolj določno opisan predmet zastave, ki se nanaša na zastavljena optična omrežja24. Natančno so opredeljena s seznami vodov, kabelske kanalizacije in jaškov. Opisani so s podatki - identifikacijskimi številkami iz zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture (za katerega se je sodišče z izvedencem prepričalo, da gre za izvorno evidenco objektov gospodarske javne infrastrukture) ter s podatki lastnega katastra lastnika omrežja (tožeče stranke). Po natančno izvedenem dokaznem postopku z izvedencem geodetske stroke in z zaslišanjem predstavnika tožeče stranke je zanesljivo ugotovilo, da je na ta način določno in pravilno podan opis predmeta zastave tudi brez podatkov o parcelni številki in katastrski številki zemljišča, po katerih poteka zastavljeno optično omrežje. Omogoča tako identifikacijo lege objektov (omrežja) v prostoru, ločitev od morebitnih omrežij drugih lastnikov (kabelske kanalizacije), po arhivskih podatkih pa tudi sledljivost sprememb, kar je v obravnavani zadevi potreben časovni element za identifikacijo zastavljenih predmetov. Služnostne pogodbe kot dokazilo za pravico uporabe nepremičnin, po katerih so položeni optični kabli, na določnost in popolnost opisa predmetov zastave ne vplivajo. Dejstvo, ali so bile priložene notarskim zapisom o zavarovanju terjatev ali ne, za presojo o ničnosti zastavnih pogodb ni relevantno. Sodišče prve stopnje je na tovrstne ugovore pravilno in zadostno odgovorilo v točki 141 sodbe, ki ni treba ničesar dodati. V okviru postavljenega tožbenega zahtevka (določljivost predmetov zastave, ki so predmet tožbenega zahtevka, in ničnost sporazumov v delih, ki se nanašajo na vtoževane predmete zatave) tudi ni bilo treba odločati (niti navajati razlogov) o vprašanju razširitve zastavne pravice na naknadno dograjene vode, jaške in kabelsko kanalizacijo. Ne glede na to pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbo opozarja na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na mnenje izvedeca geodeta: da se glede omrežij K. in L. po sklenitvi sporazumov v naravi in katastru gospodarske infrastrukture ni spremenilo nič in da določeni ugotovljeni naknadni vpisi omrežja v J. na identifikacijo omrežja ne vplivajo, ker je spremembam mogoče slediti po arhivskih podatkih zbirnega katastra GJI. Odločitev, da notarski zapisi sporazumov o zavarovanju denarne terjatve niso nični zaradi nedoločnega opisa predmetov zastave, je torej v celoti pravilna.

43. Pritožnik z ničemer ne omaje pravilnih dejanskih ugotovitev (v točki 82), da je sezname in opise vseh zastavljenih stvari za notarske sporazume sestavil tožnik sam in da se je na nedoločnost in ničnost začel sklicevati šele tedaj, ko je bilo treba pogodbo izpolniti. Dejansko stanje o teh okoliščinah je pravilno ugotovljeno po izpovedbi notarja, priče F. F. in predloženih listinah o poteku postopka prisilne poravnave in izvršilnega postopka. Pritrditi je treba odločitvi sodišča, da je ugotovljeno ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Temeljna načela obligacijskega prava zavezujejo udeležence obligacijskih razmerij, tudi tiste, ki sklepajo pravne posle o ustanovitvi in prenosu stvarnih pravic. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) morajo udeleženci vsakega obligacijskega razmerja spoštovati pri sklepanju in tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Stranka, ki se s pogodbo zaveže zavarovati svojo obveznost z zastavitvijo določenih predmetov, ki jih sama opiše in identificira, ko pa je treba pogodbo izpolniti, se sklicuje na neveljavnost danega zavarovanja zaradi pomanjkljivih opisov predmetov zastave v pogodbah, ki jih je sama pripravila, ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji (venire contra factum proprium) in z načelom vestnosti in poštenja. Stranka, ki sama povzroči ničnost pravnega posla (zaradi nedoločnosti opisanega predmeta obveznosti) se na ničnost ne more sklicevati.

**O pravni naravi zastavljenih optičnih omrežij**

44. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so obravnavani telekomunikacijski vodi, kabelska kanalizacija in jaški, ki sestavljajo zastavljene dele optičnih omrežij, medsebojno soodvisni in funkcionalno povezani v telekomunikacijsko omrežje. Oprta je na pravilno ocenjeni izpovedbi prič C. C. in D. D. ter ju pritožnik z ničemer ne omaje.

45. Pravilna je tudi presoja, da gre za sestavine obravnavanega optičnega telekomunikacijskega omrežja. Po prvem odstavku 16. člena SPZ je sestavina vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Glede na ugotovljeno medsebojno soodvisnost in funkcionalno povezanost elementov je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno pravno opredelilo optična telekomunikacijska omrežja kot zbirno stvar po 21. členu SPZ in ne kot skupnost stvari (15. člen SPZ), kot jo opredeljuje tožeča stranka. Zbirna stvar je več stvari, ki po splošnem pojmovanju šteje za eno stvar in je torej lahko predmet stvarnih pravic. Po pravilni oceni listin in izpovedbe notarja je sodišče zanesljivo ugotovilo, da so pogodbene stranke same štele zastavljena telekomunikacijska omrežja za eno (zbirno) stvar. Kot samostojen predmet stvarne (neposestne zastavne) pravice so štele zastavljeno TK omrežje kot celoto in ne njegovih sestavin. Sestavine niso samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne ločijo od glavne stvari (drugi odstavek 16. člena SPZ). Po listinah je ugotovilo: da so pogodbene stranke že v kreditni pogodbi določile, da bo tožnik v zavarovanje terjatve zastavljal vsakokratne zaključne celote delov komunikacijskih omrežij; določile, da omrežje šteje za funkcionalno celoto takrat, ko je omogočena uporaba dela omrežij s strani naročnikov/najemnikov omrežja25. V vsakokratnem sporazumu o zavarovanju terjatev so kot predmet zavarovanja določile in opisale zastavljene objekte gospodarske javne infrastrukture, ki so bili v času sklepanja posameznega sporazuma v lasti dolžnika in v njegovi neposredni posesti (to je telekomunikacijske vode in jaške, ki sestavljajo (optično) omrežje J., K. in L.). Končno je tožnik v načrtu finančnega prestrukturiranja zapisal, da so pravni predniki zastavili optična omrežja in katera. Dvomov o tem, katere - zbirne - stvari so bile zastavljene, torej med pogodbeniki ni bilo. Pravilna je presoja, da predmet zastavnih pravic niso bili posamezni deli optičnega omrežja.

46. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tehnološka oprema v sporazumih obravnavana kot samostojna stvar in neposestna zastavna pravica vpisana v register, za obravnavani spor ni treba odgovarjati na pravno vprašanje, ali je tehnološka oprema pritiklina telekomunikacijskega omrežja.

**O neposestni zastavni pravici na optičnih omrežjih**

47. Pri neposestni zastavni pravici na premičnini zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku niti tretji osebi. Ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj (171. člen SPZ). Za ta spor so relevantna določila 171. in 177. člena SPZ o neposestni zastavni pravici pred novelo SPZ-B26 in Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin iz leta 200427. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Po prvem odstavku 171. člena SPZ neposestna zastavna pravica nastane že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine (tretji odstavek 171. člena SPZ).

48. Kot instrument zavarovanja je bila predvidena še registrska neposestna zastavna pravica, in sicer na tistih premičninah, za katere se vodijo posebni registri. Z Uredbo so bile določene vrste premičnin, za katere se je vzpostavil register, vrsta enoličnega identifikacijskega znaka za te premičnine, postopek in vsebina vpisov v uradne evidence ter listine in način vodenja in iskanja podatkov po registru (peti odstavek 171. člena SPZ). Pogoj za vzpostavitev registra neposestnih zastavnih pravic je bil, da se zagotovi enolična identifikacija nepremičnine, kar pomeni, da se lahko določi identifikacijski znak, ki mora biti dovolj prepoznaven in ga ni mogoče enostavno spreminjati ali odstraniti28. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih ni bila registrska zastavna pravica.

49. Čeprav je glede na zapise v notarskih zapisih (o objektih gospodarske infrastrukture) sodišče izhajalo (tudi) iz predpisov o gradnji objektov in v točki 105 sodbe ocenilo oziroma opredelilo telekomunikacijsko omrežje (tudi) kot gradbeno inženirski objekt, je glede na dejanske in pravne ugotovitve, da gre za zbirno stvar, sestavljeno iz sestavin, pravilna presoja, da slednja ne predstavlja premičnine v smislu tedaj veljavne Uredbe. Vrsta premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, so bile določene v 8. členu Uredbe. Med njimi je bila navedena „oprema“. A ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. Sestavine (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register. Peti odstavek 11. člena Uredbe je določal, da opreme ni dopustno vpisati v register, če se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako se izkaže, da se posamezni TK vodi, kabli in jaški, tudi če bi šteli za opremo telekomunikacijskega omrežja, ne bi vpisali v register.

50. Ker so bile v obravnavanem primeru predmet zastave premičnine, za katere se ni vodil register neposestnih zastavnih pravic, je že iz teh razlogov (in ne zaradi dodatnih razlogov o učinkovanju razmerja med pogodbenima strankama, ki jih dodatno navaja sodišče) pravilna presoja, da je neposestna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih nastala s sklenitvijo vsakokratnega sporazuma v obliki neposredno izvršljivega notarskega sporazuma (prvi odstavek 171. člena SPZ). Vsi trije sporazumi o ustanovitvi neposestnih zastavnih pravic na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih so bili po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 75 sklenjeni pred postopkom prisilne poravnave (nesporno pričet 13. 1. 2011)29. Upniki so na podlagi navedenih sklenjenih notarskih zapisov s pridobljenimi zastavnimi pravicami pridobili tudi ločitvene pravice na obravnavanih zastavljenih objektih gospodarske javne infrastrukture. Podredni zahtevek v tem delu (točka V/b, e, g in h) je zavrnjen ob pravilni uporabi določb ZFPPIPP30 (tretji odstavek 20. člena in prvi odstavek 19. člena).

**O neposestni zastavni pravici na tehnološki opremi**

51. Ni bilo sporno, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 70, da je bila zastavna pravica na zastavljeni tehnološki opremi po vseh treh notarskih zapisih vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. Iz predloženih potrdil AJPES o opravljenih vpisih, na katero se je oprlo sodišče, izhaja, da sta bila vpisa v register po SV 1051/07 z dne 14. 5. 2007 in po SV 69/09 opravljena pred pričetkom insolvenčnega postopka,31 vpis po SV 2249/09 z dne 16. 10. 2009 pa 22. 11. 2012. Zastavna pravica na tehnološki opremi je torej veljavno nastala (najkasneje) z vpisom v register (četrti odstavek 171. člena SPZ). Tožbeni zahtevek na neobstoj neposestne zastavne pravice na tehnološki opremi je torej pravilno zavrnjen.

52. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neveljavnosti vknjižb v register neposestnih zastavnih pravic, je neutemeljena tudi izbrisna tožba in tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

53. Za pritožbo je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru v razmerju do zastavitelja (tožeče stranke) neposestna zastavna pravica na vseh zastavljenih stvareh nastala že s sklenitvijo sporazumov kot razpolagalnih pravnih poslov ne glede na vpis v register. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera navedene pravne zaključke sprejema kot pravilne.

54. Drži, da se je sodišče pri odločanju o konstitutivnosti vpisa neposestne zastavne pravice v register oprlo na novejša stališča posameznih teoretikov, ki niso bila v celoti sprejeta v novelo SPZ-B, s katero je bila ureditev neposestne zastavne pravice novelirana. Kot je bilo že povedano, so za ta spor relevantna materialno pravna izhodišča SPZ, veljavna v času sklepanja obravnavanih sporazumov. V primerih, ko so predmet zastave premičnine, za katere se vodi register iz 177. člena SPZ, nastane neposestna zastavna pravica z vpisom zastavne pravice v tem registru, ki jo na podlagi notarskega zapisa opravi pristojni organ (AJPES) na zahtevo notarja (četrti odstavek 171. člena SPZ). V nasprotju z navadno neposestno zastavno pravico za nastanek registrske neposestne zastavne pravice ne zadošča notarski sporazum o ustanovitvi ustavne pravice. Ta ima sicer pravno naravo razpolagalnega posla, nima pa še oblikovalnega učinka za pridobitev stvarne pravice. Potreben je še vpis v register kot drugi pogoj za nastanek stvarne pravice. Taka so bila stališča v teoriji32. Temeljne predpostavke za nastanek registrske neposestne pravice so ostale enake tudi v novelirani zakonski ureditvi. Tudi sodna praksa je že zavrnila tista stališča dela pravne teorije,33 ki z relativizacijo pozitivnega vidika publicitetnega učinka in načela konstitutivnosti vpisa v register neodvisno od okoliščin konkretnega primera a priori zavrača kakršenkoli učinek vpisa v register neposestnih zastavnih pravic, tudi v razmerju do poznejšega pridobitelja lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini.34 Sodišče jih je torej res zmotno povzelo v točki 69 sodbe. A to na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj za ta spor ta stališča niso relevantna. V tej pravdi namreč ne gre za spor med poznejšimi pridobitelji oziroma za spor, povezan s publicitetnimi učinki sklenjenih pravnih poslov, ampak za spor med prenositeljem in pridobiteljem stvarne pravice.

55. Stvarne pravice kot absolutne pravice z erga omnes učinkom začnejo učinkovati absolutno – v polnem obsegu šele z vpisom v zemljiški knjigi, oz. za registrsko zastavno pravico na premičninah, za katero se smiselno uporabljajo določbe SPZ o hipoteki, z vpisom v register neposestnih zastavnih pravic. Predpostavka za ustanovitev registrske zastavne pravice je poleg pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice, sklenitev razpolagalnega pravnega posla v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. Ta že povzroči omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo zastavne pravice. Končno je potreben (smiselno enako kot za hipoteko, ki mora biti vpisana v zemljiško knjigo – prvi odstavek 141. člena SPZ) še vpis v javno evidenco, to je v register neposestnih zastavnih pravic. Na podlagi vpisa v zemljiško knjigo oziroma v register začne zastavna pravica učinkovati v razmerju do tretjih (VSRS II Ips 31/2020, točka 21). Pridobitelj na ta način pridobljeno stvarno pravico lahko uveljavlja proti vsakomur (5. člen SPZ).

56. S pogojevanjem pravno poslovne pridobitve stvarnih pravic z vpisom v zemljiško knjigo/ v register, se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Tudi za registrsko neposestno zastavno pravico velja, da se nihče (tretji) ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki so vpisani v registru, če je premičnina, ki se vpisuje v register, vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. Kdor se zanese na podatke iz registra in v pravnem prometu vestno ravna, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih pravnih posledic (četrti odstavek 177. člena SPZ). Od vpisa naprej se tretje osebe ne morejo sklicevati na dobro vero in na nepoznavanja obstoja zastavne pravice. Če vpisa ni in zastavljene premičnine od zastavitelja odkupi dobroverna tretja oseba, se zastavni upnik ne more več poplačati iz vrednosti zastavljenih nepremičnin, ker nevpisana zastavna pravica ne učinkuje v razmerju do dobrovernega kupca. Vpis v register je pomemben še za vrstni red registrskih zastavnih pravic. Določa se po trenutku, ko register prejme predlog za vpis. To pomeni, da vrstni red nevpisane zastavne pravice ni varovan, če lastnik na isti premičnini kasneje ustanovi še eno neposestno zastavno pravico in se ta vpiše v register. Kot že rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od takih primerov.

57. V razmerju med prenositeljem stvarne (zastavne) pravice na premičninah lahko začne prenos stvarne pravice učinkovati že pred vpisom knjižne stvarne pravice v zemljiško knjigo/register. Prenositelja in pridobitelja namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo/register ne varuje. Za sklenitev pravnega posla in prenos stvarno pravnih upravičen namreč že oba vesta. Ustavno sodišče RS je v odločbi UP-591/10 z dne 28. 4. 2010 opozorilo na razlikovanje med začetkom učinkovanja prenosa stvarne pravice v notranjem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem ter med začetkom učinkovanja prenosa stvarne pravice v zunanjem (absolutnem) razmerju do tretjih oseb. V notranjem razmerju začne prenos učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi oziroma izroči pridobitelju notarsko overjen razpolagalni posel, v zunanjem razmerju pa z ustrezno vknjižbo stvarne pravice v korist pridobitelja. Pridobitelj lastninske pravice v pričakovanju po stališču Ustavnega sodišča uživa sodno varstvo. Ker neposestna zastavna pravica spada med stvarne pravice, zanjo pa se smiselno uporabljajo pravila o pridobitvi, prenosu, varstvu in prenehanju lastninske pravice, so pritožbeni očitki, da se je sodišče pri odločanju o tem vprašanju zmotno oprlo nanjo, neutemeljeni.

58. Po povedanem pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da so neposestne zastavne pravice na vtoževanih premičninah v vseh primerih veljavno nastale in v razmerju do lastnika zastavljenih premičnin učinkujejo že od sklenitve sporazumov o ustanovitvi teh pravic. Ker so bili vsi sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa pred pričetkom insolvenčnega postopka, je odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka v celoti pravilna. Nenazadnje je treba izpostaviti še dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik priznaval pravno veljaven nastanek neposestnih zastavnih pravic na podlagi sklenjenih notarskih sporazumov. Z objavo podatkov o sklenjenih pravnih poslih o ustanovitvi in prenosu zastavnih pravic v spremenjenem načrtu finančnega prestrukturiranja je o zastavnih pravicah obvestil tudi tretje (upnike), torej je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno tudi načelu javnosti (tretji odstavek 177. člena SPZ).

**O zastavnih pravicah na nepremičninah**

59. Oba obravnavana sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na zastavljenih nepremičninah sta bila po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožeča stranka je kot zastavitelj soglašala, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastavljenih nepremičninah;35 da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine v enem mesecu po prodaji.36 Ni bilo sporno, da sta bili hipoteki na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil v obeh sporazumih37 vpisani v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je sama predložila zemljiškoknjižne izpiske in z izbrisno tožbo terja izbris vknjiženih hipotek in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Izkaže se, da so za ustanovitev notarske hipoteke izpolnjeni vsi pogoji iz 142. člena SPZ. Zastavna pravica na obravnavanih nepremičninah je v obeh primerih nastala pred pričetkom insolvenčnega postopka. Tožbeni zahtevki za ugotovitev ničnosti notarskih zapisov v delu, ki se nanaša na zastavljene nepremičnine,38 za izbris vknjiženih hipotek (13. in 14. odstavek točke IV izreka) ter podredni zahtevek za ugotovitev, da v korist toženih strank ne obstajajo zastavne in ločitvene pravice na obravnavanih nepremičninah (točka V/c in točka V/i), so pravilno zavrnjeni.

60. Po povedanem je pritožba tožeče stranke zoper sodbo o glavni stvarni neutemeljena. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z očitanimi, niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in izpodbijano sodbo o glavni stvari potrditi (353. člena ZPP).

_**O pritožbah obeh pritožnic zoper sklepa o pravdnih stroških**_

61. Nepravilen sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta je vplival na napačno odločitev o pravdnih stroških, priznanih prvi toženi stranki. Pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati vrednost spora, ki jo je določila tožeča stranka (500.000,00 EUR). V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep o stroških tožene spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

62. Pri odmeri je upoštevalo ZOdvT, ki se uporablja v tem sporu. Priglašeno nagrado je odmerilo od vrednosti spornega predmeta 500.000 EUR (1.975,00 EUR) po tarifni št. 3100 (1,3) in z zvišanjem za vsako dodatno odvetnikovo stranko po tarifni št. 1200 (po 0,3 oz. skupaj 0,6) za postopek, kar znaša 3.752,05 EUR; za narok pa po tarifni št. 3102 (1,2), kar znaša 2.370,00 EUR . Po tarifni št. 6007 znaša DDV 1.346,95 EUR. Skupno odmerjeni stroški prve tožene stranke znašajo 7.469,45 EUR. Tožeča stranka jih mora zaradi neuspeha v pravdi povrniti prvo toženi v roku 15 dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvene roka do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP ter 313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).39

63. Pritožba tožeče stranke v zvezi s povišanjem za zastopanje več strank je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zaradi (začetnega) zastopanja več strank v postopku prvi toženi stranki za potopek pravilno upoštevalo količnik po tarifni št. 1200. 64. Pritožba druge tožene stranke zoper izrek o njenih stroških je neutemeljena. Sodišče jih je pravilno odmerilo v okviru podanega stroškovnega predloga, in sicer od pravilne vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep v sodbi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

65. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v celoti propadla s pritožbo zoper sodbo o glavni stvari. Njen uspeh s pritožbo zoper sklepa o stroških in določitvi vrednosti spornega predmeta je v primerjavi s pretežno neuspešno pritožbo zoper sodbo sorazmerno majhen. Z obravnavo pritožbe zoper oba sklepa posebnih stroškov ni. Zato je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki vse stroške z odgovorom na njeno pritožbo. Odmerjeni so upoštevaje ZOdvT v znesku 3.855,20 EUR. Tudi te stroške mora pritožnica poravnati v roku 15 dni, da ne bo dolgovala zakonskih zamudnih obresti.

66. V ostalem vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka in druga tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov za pritožbi nista upravičeni zaradi pretežnega neuspeha v pritožbenem postopku. Prva tožena stranka krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo druge tožene stranke, ker z njim ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Podani v vlogi na red. št. 127 spisa z dne 18. 2. 2020. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami. 5 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 6 Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, Ur. l. RS, št. 23/04; v nadaljevanju: Uredba. 7 Zakon o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami. 8 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami. 9 Sklep Okrožnega sodišča Maribor St 01/2011. 10 Sklep VSL Cst 22/2012 v zvezi s sklepom OKŽ Maribor St 02/2011 z dne 18. 11. 2011 o potrditvi prisilne poravnave in popravnim sklepom z dne 23. 12. 2011: po katerem se navadne terjatve upnikov poplačujejo v višini 44 % najkasneje do 16. 2. 2021 brezobrestno. 11 Sklep o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-280/16 z dne 22. 3. 2017. 12 Redna številka 8: odgovor na tožbo tožene stranke G., d.o.o.; redna številka 9: odgovor na tožbo toženih strank DUTB, Banka H., d.o.o., Banka I., d.d. 13 Spremenjeni načrt prestrukturiranja družbe A., d.o.o. z dne 26. 4. 2011. 14 24. 4. 2018. 15 Red. št. 127. 16 Red. št. 139a, list. št. 516. 17 Red. št. 152 spisa (stran 2) glede 1. točke primarnega tožbenega zahtevka. 18 Tožba vložena 17. 7. 2014 - to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017, ki se je pričel uporabljati 14. 9. 2017. 19 V točkah 58, 97 in 111 sodbe. 20 Dr. Juhart in ostali, v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 244. 21 Dr. Kranjc, v: Dr. Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 284. 22 Opis zastavljene premičnine, predpisani enolični identifikacijski znak za premičnino. 23 V točkah 109 do do 112 za tehnološko opremo in licence po SV 1051/07; v točkah 124 do 125 za tehnološko opremo po SV 69/09; v točkah 131 za tehnološko opremo po SV 2244/09. 24 Notarski zapis SV 1355/07 za optično omrežje J.; SV 69/09 za optično omrežje K.; SV 2244/09 za optično omrežje L. 25 Točka 100. 26 Zakon o spremembah in dopolnitvah SPZ, Ur. l. RS, št. 23/20; veljavnost od 29. 3. 2020. 27 Ur. l. RS, št. 23/04; veljavnost: od 27. 3. 2004 do 12. 6. 2020. 28 Dr. Juhart, v: SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 757; dr. Tratnik, v: Stvarno pravo, GV Založba, 2007, stran 474 do 477. 29 In sicer: SV 1355/07 dne 18. 6. 2007 za optično omrežje J.; SV 69/09 z dne 14. 1. 2009 za optično omrežje K.; SV 2244/09 z dne 16. 10. 2009 za optično omrežje L. 30 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami. 31 Vpis po SV 1051/07 opravljen dne 28. 6. 2007, vpis po SV 69/09 27. 1. 2009. 32 dr. Juhart, V: SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 741; dr. Tratnik, V: Stvarno pravo, GV Založba 2007, str. 474 do 477. 33 dr. Plavšak in dr. Vrenčur, V: Neposestna zastavna pravica in pomen njenega vpisa v register, podjetje in delo, 3 do 4/2008, str. 442 do 457. 34 Odločba VSRS II Ips 31/2020 z dne 13. 11. 2020. 35 V točki 4. sporazumov SV 1355/07 in 1258/07. 36 Točka 6. SV 1355/07 in točka 6. SV 1258/07. 37 Točka 5 notarskega zapisa SV 1355/07 z dne 18. 6. 2007; točka 5 notarskega zapisa SV 1258/07 z dne 7. 6. 2007. 38 Točka 4/c in točka 4/i. 39 Načelno pravno mnenje, Občna seje VSS, 13. 12. 2006, Pravno mnenje 1/2006.