Jedro

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali je mogoče posest izvajati prek vode, ki je javno dobro, revizijsko sodišče odgovarja nikalno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Ob vložitvi tožbe sta bila tedanja tožnik A. A. in toženec B. B., katerih pravna naslednika sta sedanji pravdni stranki, po zemljiškoknjižnih podatkih solastnika parcel št. 341/1, 341/3 in 369 k.o. ... po enakih solastninskih deležih. Z zahtevkom, ki je relevanten za odločitev o reviziji, je tožnik uveljavljal ugotovitev, da mu pripada lastninska pravica tudi na tisti polovici nepremičnin, ki je vpisana v toženčevo korist, saj naj bi jo priposestvoval upoštevaje posest prednikov, pri čemer jo ima sam v posesti od leta 1971, od sklenitve izročilne pogodbe med njegovo materjo kot izročevalko in njim kot pridobiteljem. Mati naj bi mu navkljub zapisu v pogodbi, da je predmet izročitve polovica vsake od parcel, v resnici izročila vse tri parcele v celoti; od leta 1880, ko je bil prvi od njegovih pravnih prednikov, C. C., vpisan v zemljiško knjigo kot izključni lastnik na podlagi listine, poimenovane „Potrditev stanja zemljiške posesti“, se je posest celotnih parcel prenašala na vsakokratnega pravnega naslednika ne glede na to, da je prišlo v letu 1883 ob nastavitvi zemljiške knjige za k.o. ... do napačnega vpis solastninskega deleža 1/2 v korist tedanjega toženčevega pravnega prednika. Da ni izključni lastnik oziroma, da je solastnik toženec, naj bi tožnik zvedel šele leta 2002. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi toženca ter sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem ga je vodila ugotovitev, da sta parceli št. 341/1 in 341/3 k.o. ... zemljišče, ki v naravi predstavlja umetni vodni kanal, namenjen dovajanju vode iz T. in sicer v preteklosti za potrebe mlinov in žag, sedaj pa za potrebe tožnika in malih hidroelektrarn obeh pravdnih strank; vodo, ki teče po tem umetnem vodnem kanalu namreč izkoriščata obe pravdni stranki in prav okoliščina, da je vodno silo iz kanala uporabljala tudi tožena stranka, po presoji drugostopenjskega sodišča pomeni, da tožeča stranka ni bila izključna posestnica zemljišča. Zgolj to, da je sama čistila in vzdrževala umetno strugo v tistem delu, ki leži na spornih parcelah, ne pomeni, da je le ona izvrševala posest in že zato, meni pritožbeno sodišče, priposestvovanje ni moglo nastopiti; iz istega razloga vprašanje dobre vere tožeče stranke sploh ni relevatno. Zahtevek glede parcele št. 369 k.o. ... je zavrnilo, ker na najem ne leži struga, drugih trditev, ki bi utemeljevali pridobitev lastninske pravice, pa tožeča stranka naj ne bi postavila.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 107/2013 z dne 4. 4. 2013 revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, _ali je možno izvajanje posesti preko vode, ki je javno dobro._

5. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je na spornih parcelah pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem do celote (da je torej priposestvoval polovični solastninski delež, ki je vpisan v korist tožene stranke). Trdi, da je napačno stališče, po katerem je odločilno, da so B.-jevi izkoriščali vodno silo iz vodotoka; nasprotno: bistveno je, da so A.-jevi izključno uporabljali, čistili in vzdrževali sporne nepremičnine. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je voda javno dobro, da jo zato lahko uporablja vsakdo in da je v splošni in enakopravni rabi vseh državljanov. Na javnem dobru posest ni mogoča, kar revizija utemeljuje s primerjavo z javnimi cestami. Gre za priposestvovanje vodnega zemljišča, ki je izvzeto iz pravnega prometa le, če je v lasti države. Pomembno je, kdo ga je uporabljal, čistil in vzdrževal. Toženci tega niso počeli, ker so imeli vodni kanal speljan po parc. št. 333 k.o. ..., za katero so tudi pridobili vodno pravico (za prvi dve sporni parceli jo je pridobil tožnik). Po logiki pritožbenega sodišča bi tudi tožnik priposestvoval parc. št. 333 k.o. ..., ki je last tožene stranke, saj po tej parceli voda, ki jo sam izkorišča, odteka; priposestvoval bi jo navkljub temu, da zemljišča nikoli ne čisti. Lastninsko pravico bi na vodnem zemljišču lahko pridobil vsakdo, ki bi vodo uporabljal, na primer za zalivanje, napajanje in podobno.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

7. Revizija je utemeljena.

8. V konkretnem primeru se spor nanaša na lastninsko pravico na vodnem zemljišču, konkretno na umetni strugi potoka.

9. Vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom, do izrazite geomorfološke spremembe (drugi odstavek 11. člena Zakona o vodah, v nadaljevanju ZV-1); za vodno zemljišče se štejejo tudi opuščene struge in prodišča, ki jih voda občasno še poplavlja, močvirja in zemljišče, ki ga je poplavila voda zaradi posega v prostor (četrti odstavek istega člena zakona). Vodno zemljišče celinskih voda (kamor poleg zemljišč tekočih voda spadajo še zemljišča stoječih voda - tretji odstavek 11. člena ZV-1) je lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava (peti odstavek 11. člena ZV-1).

10. Vodna zemljišča celinskih voda so javno dobro. Po načinu nastanka so naravna ali grajena. Grajena so med drugimi tista, ki so nastala zaradi prestavitve ali ureditve naravnega vodotoka in se jih lahko nameni splošni rabi. Naravno vodno zemljišče je javno dobro po zakonu (ex lege), grajeno vodno zemljišče pa postane javno dobro z odločbo državnega organa (prvi odstavek 17. člena, 18. člen ZV-1).

11. Javno dobro je ustavna kategorija, vendar pa Ustava ne odgovori na vprašanje o dopustnosti lastninske pravice na njem; po nekaterih razlagah je lastninska pravica na javnem dobru izključena, po drugih je Ustava glede tega vprašanja neopredeljena.1 Za vodno zemljišče ZV-1 določa, da je lahko v lasti pravnih subjektov javnega ali zasebnega prava (peti odstavek 11. člena navedenega zakona).2 Mora pa v primerih, ko je javno dobro v zasebni lasti, lastnik trpeti omejitve lastninske pravice, ki izhajajo iz splošne rabe.

12. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 44. členu priposestvovanje javnega dobrega izključuje tako v primerih, ko je v lasti subjekta javnega prava, kot v primerih, ko je v zasebni lasti. Vendar ta določba ne more biti ovira za (morebitno) ugotovitev lastninske pravice v konkretnem primeru: ne le zato, ker sploh ni bilo ugotovljeno, da bi bilo sporno vodno zemljišče javno dobro, pač pa tudi zato, ker je bil SPZ uveljavljen 1. 1. 2003, torej za tem, ko tožnik po ugotovitvah nižjestopenjskih sodišč od spoznanja v letu 2002, da je toženec solastnik, ni bil več dobroveren.

Nastop priposestvovanja je treba zato presojati po prej veljavnih predpisih, predpostavki za priposestvovanje pa sta tako po Občnem državnem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) kot po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) zadostno trajanje posesti priposestvovalca in njegova dobrovernost (poštenost).

13. Drugostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je posest parc. št. 341/1 in 341/3 k.o. ... izvrševala tudi tožena stranka (vključno s pravnimi predniki), kar pomeni, da je ni izvrševal izključno tožnik (in njegovi predniki) ter zaključilo, da je soposest tožene stranke ovira za priposestvovanje v korist tožnika, ker pač ni bil izključni lastnik. Tožena stranka je po razlogih izpodbijane sodbe soposest izvrševala tako, da je izkoriščala silo vode iz vodotoka oziroma iz umetne struge, ki leži tudi na spornih parcelah preden priteče do tistega dela struge, ki leži na njenem zemljišču. 14. Na vprašanje, glede katerega je dopustilo revizijo (torej ali je možno posest izvajati preko vode, ki je javno dobro), revizijsko sodišče odgovarja nikalno.

Posest je bila po vseh stvarnopravnih predpisih, ki so veljali v času, ko naj bi teklo priposestvovanje (po stališču sodišča prve stopnje od leta 1971, po razlogih izpodbijane sodbe od leta 1930, po tožbenih trditvah pa že od 1883) dejanska oblast nad stvarjo z voljo imeti jo za svojo.3 Rabo vode iz spornega vodotoka je toženi stranki dovoljevala že splošna pravica rabe, ta pa že po definiciji, ker je pač namenjena vsakomur, posest vode, torej dejansko oblast nad njo, izključuje. Tudi, če se ta raba navzven kaže kot posest, ji ni pripadal tisti atribut, na podlagi katerega bi se ob izpolnjevanju ostalih zakonskih predpostavk iztekla v priposestvovanju: tožena stranka je namreč ni izvrševala kot eno od upravičenj iz lastninske pravice. Zgolj okoliščina, da je voda, ki jo je v relevantnem obdobju uporabljala (tudi) tožena stranka, tekla po umetni strugi (tudi) po sporni nepremičnini, ne more pomeniti, da je imela na njej (strugi) dejansko oblast. Tožnik utemeljeno opozarja, da bi ob stališču, ki ga je zavzela izpodbijana sodba, vsakdo, ki bi na kateremkoli delu struge zajemal ali na kakšenkoli drug način uporabljal po njej tekočo vodo ali njeno silo, priposestvoval (so)lastninsko pravico na vsakem delu struge.

15. Ključni razlog, zaradi katerega je pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo, je torej materialnopravno zmoten. Ker je zahtevek zavrnilo le na njegovi podlagi, sodišče druge stopnje pritožbe ni izčrpalo v zvezi z vprašanjem dobrovernosti tožnikove posesti. Zato je tožnikovi reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP).

16. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Gl. Krisper Kramberger, M., Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa 4/1998, priloga, str. 4 ter Vrenčur, R. in Tratnik, M., Javno dobro, Pravna praksa 38/2010, str. 22 in naslednje. 2 Tako npr. sodba upravnega sodišča U 1230/2006. Gl. še Vrenčur, R. in Tratnik, M., navedeno delo; avtorja poudarjata, da je lastninska pravica enovita in enaka ne glede na subjekte, ki so njeni nosilci. Pri tistih kategorijah, kjer je javni interes tako močan, da so lahko le v lasti subjektov javnega prava, torej države ali lokalne skupnosti, je to z zakonom posebej določeno, kot npr. z Zakonom o javnih cestah. 3 Gl. Finžgar, Stvarno pravo, Stvari, Zemljiška knjiga, Posest, Ljubljana 1972, str. 101, 106, 109.