Jedro

Pri ugotavljanju, kdo je imel posest zemljišča, je pomembna tudi njegova narava oziroma namen. Umetni vodni kanal, ki deloma poteka po parcelah, na katere meri tožbeni zahtevek, služi dovajanju vode iz reke. Zato ni odločilno, kdo ga je čistil in vzdrževal, temveč komu se je na ta način dovajala voda. Ker je bilo ugotovljeno, da se je voda dovajala tudi za toženca, toženec (so)posesti ni izgubil. Tožnik njegovega solastniškega deleža zato ni mogel priposestvovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da so nepremičnine z ID znakom 000 - 341/1-0, 000 - 341/3-0 in 000 - 369/0-0, last tožeče stranke A. A., EMŠO …..., do celote, kar je tožena stranka dolžna priznati in je sodba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom: 000 - 341/1-0, 000 - 341/3-0 in 000 - 369/0-0, v korist tožeče stranke A. A., EMŠO …...., do celote, zavrne.

II. Stroškovni del (IV. točka izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 3.120,81 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 731,59 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da so nepremičnine z ID znakom 000 - 341/1-0, 000 - 341/3-0 in 000 - 369/0-0, last tožeče stranke A. A. do celote, kar je tožena stranka dolžna priznati (I. točka izreka) in je sodba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist tožeče stranke, do celote (II. točka izreka). V delu, po katerem stroški ureditve zemljiškoknjižnega stanja v celoti bremenijo toženo stranko, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.273,72 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga osebno in po odvetniku, kar je skupno šteti kot eno pritožbo. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Ne drži, da naj bi imel od leta 1971 dalje parc. št. 369 in 341 k.o. x. v posesti zgolj A. M. A. Toženec je hidroelektrarno na svoji parceli št. 333 k.o. X zgradil že leta 1976 in pred vojno je na tem mestu stal mlin. Z izgradnjo lastne hidroelektrarne leta 1976 je toženec pričel koristiti in za potrebe dovajanja vode na lastni hidroelektrarni tudi izvajati posest na tem kanalu in to v njegovem celotnem obsegu od vstopa te vode iz T. B. preko zapornice v kanal, pa vse do iztoka na toženčevo nepremičnino parc. št. 333 k.o. X Zaključek sodišča, da naj bi bila ob požigu domačije pravnih prednikov pravdnih strank leta 1942 uničena vsa dokumentacija v zvezi z lastništvom spornih nepremičnin, kar naj bi vplivalo na dojemanje lastništva s strani pravnih prednikov, je napačen. Takšen zaključek je brez trditvene in dokazne podlage, poleg tega je nemška uprava že istega leta izdala pravnim prednikom posestni list, iz katerega je jasno razvidno solastništvo parc. št. 341 k.o. X V konkretnem primeru je predmet pravde zemljišče, ki v naravi predstavlja umetni vodni kanal, ki je namenjen dovajanju vode iz reke Tržiške Bistrice, nekdaj za potrebe mlinov in žag, sedaj pa za potrebe žag in mHE obeh pravdnih strank. Vodo, ki teče po deloma spornem vodnem kanalu koristita in gospodarsko izkoriščata obe pravdni stranki, zato je edino logično, da vodni kanal medsebojno usklajeno upravljata, vzdržujeta ter koristita obe stranki. Sam način vzdrževanja spornega kanala zato ne more biti odločilen. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ocene, da naj bi bila izpoved priče M. A. prepričljiva in glede tega podaja svojo dokazno oceno, navaja, da ničesar ne pove okoliščina, da naj bi sporne nepremičnine za vaščane predstavljale „R. grapo“ oziroma „R. mlin“, medtem ko naj bi bile sosednje nepremičnine „J. grapa“ oziroma „J. mlin“, zaključki o povezanosti teh imen z lastništvom ali dobrovernostjo so napačni in pavšalni. V konkretnem primeru, upoštevaje poleg zemljiškoknjižnega stanja tudi vse ostale relevantne okoliščine, tožnik in njegovi pravni predniki niso bili in ob povprečni skrbnosti tudi nikakor niso mogli biti prepričani, da so sporne nepremičnine v njihovi lasti. Zatrjevana zmota ob dejstvu več kot sto let trajajočega zemljiškoknjižnega stanja, ki kaže obstoj solastnine, ni resnična, niti ne more biti na kakršenkoli način opravičljiva. Pritožba se sklicuje na številne v spis vložene listine ter navaja, da je tožnik oziroma bi slednji ob povprečni skrbnosti zlahka ugotovil zatrjevano neusklajeno zemljiškoknjižno stanje in sprožil ustrezne postopke za njihovo uskladitev, vendar ne tožnik, ne kdorkoli od njegovih pravnih prednikov tega ni storil. Tožnik ter njegovi pravni predniki so bili s stanjem na podlagi listin nedvomno ves čas seznanjeni oziroma ob povprečni skrbnosti niso mogli ostati neseznanjeni, posledično tožnik teh nepremičnin ni mogel v dobri veri šteti za svoje. Bistveno je, da toženčeve trditve o nedobrovernosti tožnika temeljijo na listinah, s katerimi je bil tožnik nedvomno seznanjen in so oziroma bi lahko tožnik in njegovi pravni predniki v različnih obdobjih svojega solastništva nedvomno razbrali dejansko lastniško stanje spornih nepremičnin. Tožena stranka se nato sklicuje na sodno prakso v zvezi z dobrovernostjo in opravičljivo zmoto ter na podlagi listin od leta 1914 dalje utemeljuje, zakaj dobre vere ni moglo biti, posledično je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Če bi tožnikov oče dejansko ves čas mislil, da je izključni lastnik spornih nepremičnin, potem leto pred vložitvijo predmetne tožbe ne bi pripravil, podpisal in dal v podpis tudi tožencu Pogodbe o razdelitvi solastnih nepremičnin parc. št. 341/2 in 341/4, obe k.o. X. V prvem členu te pogodbe oče tožnika skupaj s tožencem izrecno ugotavlja, da je solastnik spornih nepremičnin. Zapisnik Inšpekcije za okolje z dne 14. 3. 1996 je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano, neresničnost bi moral dokazati tožnik in ne obratno, enako velja tudi za odločbo UE Kranj o dovolitvi vzdrževalnih del za parc. št. 341 k.o. X z dne 19. 3. 1996. V osebno vloženi pritožbi tožena stranka še dodatno pojasnjuje dogodke in dejansko stanje zadeve ter kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje, podaja svojo dokazno oceno ter navaja, da tožnik ni ravnal s povprečno skrbnostjo udeleženca v pravnem prometu in ni dokazal, da je njegova dobra vera opravičljiva. V nadaljevanju podaja navedbe še za posamezne točke sodbe, tako glede zatrjevanja in ugotavljanja solastnine vodotoka kot celote, kot glede ostalih točk ter se tudi do ostalih zaključkov sodišča prve stopnje še podrobneje opredeljuje. Nasprotuje odločitvi sodišča, da predsednik ribiške družine T. ni bil zaslišan kot priča toženca ter odločitvi sodišča, da je njegove predložene dokaze zavrnilo kot prepozne, tudi predlog za ponovno zaslišanje M. A., je bil prepozen dokaz. Opozarja na zapisnik inšpekcije ter zaključuje, da je tožnik vedel, da gre za solastnino. Dodatno opozarja, da je tožnik leta 2003, ko je podpisal s tožencem Pogodbo o razdelitvi solastnih nepremičnin priznal solastništvo in soposest s tožencem za čas od leta 1971 naprej in tudi za ves čas nazaj in ne drži, da je toženec izrabil tožnikovo stisko.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka sicer kot pritožbeni razlog navaja tudi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar teh svojih navedb ne konkretizira, razen v delu, ko nasprotuje ravnanju sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo predsednika ribiške družine, oziroma je bil dokaz z njegovim zaslišanjem zavrnjen (kot prepozen), enako velja glede dokazov, predlaganih v vlogi z dne 20. 9. 2011, vendar te pritožbene navedbe niso utemeljene. Navedeni dokaz z zaslišanjem je bil predlagan šele 19. 5. 2009, torej že po prvem naroku za glavno obravnavo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, prepozni pa so bili tudi dokazi, predlagani šele v vlogi 20. 9. 2011. Pri zaslišanju M. A. pa ni šlo za nov dokazni predlog, kot zmotno meni tožena stranka, temveč jo je sodišče le ponovno zaslišalo, sam dokazni predlog pa je bil podan pravočasno. Sodišče druge stopnje nadalje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo nobene izmed absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Glede s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, pa je sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbe na seji senata podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ni uspela dokazati, da A. M. A. (prvotni tožnik) ni bil dobroveren, kot tudi v pravilnost predhodnega zaključka, da je imel prvotni tožnik sporne parcele v izključni (sodišče govori o posesti, dolgoletni nemoteni posesti oziroma dolgoletni mirni posesti) posesti v relevantnem obdobju. Pri tem je tožena stranka v postopku (od odgovora na tožbo dalje) zatrjevala, da tožeča stranka izključne posesti sploh ni imela (da posesti ni imel le tožnik).

7. Po 2. odstavku 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki pride poleg Občega državljanskega zakonika (ODZ) tudi v poštev v konkretnem primeru glede presoje dobrovernosti prvotnega tožnika, je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova in je dobrovernost posestnika odvisna od njegovega subjektivnega vedenja oziroma malomarnega nevedenja za določeno okoliščino, ki izključuje dobrovernost posesti. Predhodno pa je potrebno upoštevati 4. člen ZTLR, po katerem lastnik uresničuje lastninsko pravico v skladu z naravo in namenom stvari. V konkretnem primeru gre namreč, kot pravilno navaja pritožba, pri predmetu pravde za zemljišče, ki v naravi predstavlja umetni vodni kanal, ki je namenjen dovajanju vode iz reke Tržiška Bistrica. Pritožba ima prav, da sam način vzdrževanja spornega kanala ni odločilen. Samo čiščenje in vzdrževanje tako še ne dokazuje posesti, kakršna je potrebna za pridobitev izključne lastninske pravice na zemljišču, ki predstavlja umetni vodni kanal. Namen kanala je v dovajanju vode, zato s samim čiščenjem kanala tožnik še ni izkazal izključne posesti. Situacija v naravi je namreč takšna, da kanal poteka po prvotni parceli 341 k.o. X (kasneje razdeljeni na parcele 341/1, 341/2, 341/3 in 341/4 k.o. X) ter se nadaljuje po parceli št. 333 k.o. X (v izključni lasti tožene stranke). Pri tem v postopku ni bilo sporno, da so prvotni tožnik oziroma njegovi predniki čistili in vzdrževali kanal po prvotni parceli št. 341 k.o. X, medtem ko so prvotni toženec oziroma njegovi pravni predniki čistili in vzdrževali kanal po parceli št. 333 k.o. X Zgolj dejstvo, da prvotni toženec oziroma njegovi pravni predniki niso čistili tudi kanala v delu na parceli št. 341 k.o. X, pa ne pomeni, da (so)posesti na tem delu kanala niso imeli. Odločilno je namreč, glede na to, da gre, kot že navedeno, za umetno zgrajen vodni kanal, ali so tudi T. izkoriščali iz vodotoka vodno silo oziroma, ali je bila po tem umetnem vodnem kanalu, ki je namenjen ravno dovajanju vode, voda dovajana tudi za toženo stranko oziroma njene pravne prednike. Tožeča stranka je namreč (so)posest izvajala že kot solastnik spornih nepremičnin, da bi lahko priposestvovala tudi solastniški delež tožene stranke, pa bi morala imeti sporne nepremičnine v izključni posesti.

8. Ker je sodišče druge stopnje, kot že navedeno, podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, je opravilo glavno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem sedanje tožeče stranke, sedanje tožene stranke (prej priče) ter z zaslišanjem priče M. A. Ker zaslišanja prvotnega toženca P. T. ni bilo mogoče izvesti, saj je pokojen, je sodišče druge stopnje sklenilo, da se prebere zapisnik o njegovi izpovedbi. Ker je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotavljalo za čas od leta 1971 dalje, saj je presojalo le, ali so podani pogoji za priposestvovanje spornih parcel za A. M. A. (prvotnega tožnika), ki je solastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet spora, pridobil na podlagi izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 od svoje matere, pa je moralo sodišče druge stopnje, potem ko je ugotovilo, da priposestvovanje v času od leta 1976, ko je bila ponovno zgrajena mala hidroelektrarna prvotne tožene stranke, ni moglo teči, o tem več v nadaljevanju, za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti še nova dejstva glede izkoriščanja vodne sile iz vodotoka za čas od leta 1930 (tožeča stranka je namreč uveljavljala priposestvovanje od leta 1930 dalje) do 1976. 9. Glede na navedeno izhodišče, ko torej zgolj vzdrževanje in čiščenje kanala v spornem delu še ne pomeni, da ima tisti, ki navedeno izvaja, tudi izključno posest, pač pa je glede na naravo in namen stvari za ugotavljanje izključne posesti tožeče oziroma soposesti tožene stranke odločilno, ali so tudi T. (ki so vzdrževali in čistili kanal v spodnjem delu, ki je v njihovi izključni lasti) izkoriščali vodno silo iz vodotoka prvotne parc. št. 341 k.o. X ali ne, je sodišče druge stopnje v zvezi s tem prebralo izpovedbo P. T., stranki in pričo pa še dodatno zaslišalo. Pri tem je ugotovilo, da ni dvoma, da T. vodno silo iz vodotoka prvotne parc. št. 341 k.o. X izkoriščajo od leta 1976 dalje, ko so ponovno zgradili svojo malo hidroelektrarno. Ne glede na to, da imajo koncesijo za izkoriščanje vode na parc. št. 333 k.o. X, (ob kateri stojijo objekti tožene stranke), je jasno, da gre za vodo, ki priteče po kanalu s prvotno parc. št. 341 k.o. X, saj je zgornji del kanala parc. št. 333 k.o. X (od J. jeza do sotočja, glej prilogo C 1) zaraščen. Tudi sicer je bil, kot je izpovedala sedanja toženka E. T., ta kanal le v pomoč, če je bilo v kanalu po parceli št. 341 premalo vode, ali pa če je bila ta voda zaprta, tudi v obdobju, ko je bil ta zgornji del kanala na parceli št. 333 še poln vode oziroma, kot je izpovedal P. T., so vodo iz parc. št. 333 uporabljali le takrat, kadar so bile potrebe večje oziroma, kadar je A. dotok po parceli št. 341 zaprl. Voda je bila na parceli št. 333 (glede na to, da je v spodnjem delu še vedno, ni dvoma, da gre za zgornji del) do požiga, to je julija 1942, podobno je izpovedala tudi priča M. A., da je bilo to pred letom 1942. Takrat sta bili obe posesti požgani, struga št. 333 (zgornji del) se je nehala uporabljati in se je zarasla. Ob takšnem dejanskem stanju torej v času od leta 1976 dalje tožeča stranka ni imela takšne (torej izključne) posesti, ki bi ob dodatnem pogoju dobre vere lahko privedla do priposestvovanja lastninske pravice na solastniškem deležu tožene stranke. Za čas od leta 1942, ko je bila požgana tudi domačija prvotne tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da od leta 1942 do leta 1976 T. vodne sile iz vodotoka niso izkoriščali. Nasprotno temu je namreč izpovedal že pokojni P. T., ki je, potem ko je izpovedal, da je A. rekel, da bodo oni sami čistili, nikoli pa ni rekel, da je to njihova grapa, izpovedal tudi, da sta se o tem (čiščenju) prvič pogovarjala leta 1976, ko so vgradili turbino za HE. Prej pa je voda tekla neizkoriščena (v smislu rabe za hidroelektrarno), vendar so vodo rabili, saj so zidali poslopja. Vodovoda niso imeli in vsa živina se je napajala iz vode iz te grape, zalivali so travnike (za pitje pa so imeli svojo štirno). Tako je na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje izpovedala tudi E. T., namreč, da je imel zraven vodotoka oče tri ali štiri hektare travnika, na katerem je zasadil sadno drevje in to drevje je zalival iz tega vodotoka, z vodo je uničeval tudi škodljivce, uporabljal jo je tudi za napajanje živine ter čiščenje. Pojasnila je, da je bil njen oče kmet in se od malih let spomni (od petega leta, to je leta 1964), da je bil hlev poln živine, saj so se s tem preživljali, eno obdobje pa so imeli tudi perutnino (kakšne tri ali štiri leta). Njena izpovedba je prepričljiva in skladna z izpovedjo prvotnega toženca, sodišče druge stopnje ne vidi razloga, da tema izpovedbama ne bi verjelo, kljub temu, da je priča M. A. izpovedala, da so imeli živino samo eno leto, saj je slednja izpovedala tudi, da drži, kot je izpovedal P. T., da so vodo pred letom 1976 rabili, ker niso imeli vodovoda in se je živina napajala iz te grape, zalivali so tudi travnike. Ni torej dvoma, da so v navedenem obdobju vodno silo iz vodotoka po takratni parceli št. 341 k.o. X izkoriščali (čeprav še ne za potrebe hidroelektrarne), izključne posesti tako tožeča stranka tudi za obdobje od leta 1942 do 1976 ni izkazala. Za čas pred letom 1942 pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so T. vodo prav tako potrebovali, saj so imeli mlin in žago. Glede tega je sicer M. A., drugače kot prvotni toženec in E. T., izpovedala, da sta bila pred letom 1942 prvotni tožnik in prvotni toženec eden od drugega neodvisnega, saj je imel T. vodo po strugi 333 (ki se je po letu 1942 nehala uporabljati in se je zarasla), čemur pa ni bilo mogoče slediti. Sodišče druge stopnje namreč verjame izpovedbi prvotnega toženca in priče E. T., da je bil kanal od J. jeza oziroma po parceli št. 333 do sotočja le v pomoč, če je bilo v kanalu po parceli št. 341 premalo vode, ali pa če je bila ta voda zaprta, glavni dovod pa je bil po parceli št. 341 k.o. X, saj, kot je izpovedal P. T., se z dvema vodama hkrati ne da upravljati, tudi M. A. pa je izpovedala, da je imel T. vodo po strugi 333, če so oni (tožnikovi) vodo zaprli, npr. zaradi višje sile ali popravil, kar potrjuje, da so pa sicer T. vodo iz vodotoka po parceli št. 341 k.o. X izkoriščali (torej tudi do leta 1942).

10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko se je po spornih parcelah ves čas voda dovajala tudi za potrebe T., prvotno za žago in mlin, nato za živino, zalivanje, ob gradnji objektov in končno za potrebe male hidroelektrarne, pa zaključek, da je imel sporni del kanala v obdobju, za katerega se zatrjuje nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem, v posesti le prvotni tožnik oziroma njegovi pravni predniki, ni mogoč. Kot že navedeno, je bistvo kanala dovajanje vode, ta se je dovajala tudi za T., zato (so)posesti ti niso izgubili, oziroma povedano drugače – zgolj s čiščenjem in vzdrževanjem zgornjega dela umetnega vodnega kanala na prvotni parceli št. 341 k.o. X, prvotni tožnik in njegovi pravni predniki izključne posesti niso mogli pridobiti. Že zaradi tega pa do priposestvovanja lastninske pravice na solastniškem delu tožene stranke na prvotni parceli št. 341, na kateri se nahaja zgornji del kanala, ni moglo priti. Pri tem pa ni bilo sporno, da so spodnji del kanala (po parceli št. 333 k.o. X) čistili T. 11. Ker je imela torej sporni del kanala (prvotno parcela 341 k.o. X, glede na razdružitev solastnih nepremičnin v letu 2002 pa je zahtevek omejen na novo nastale parcele št. 341/1 in 341/3 k.o. X, sedaj ID 000 - 341/1-0 in 000 - 341/3-0, pri katerih je tožena stranka še solastnik) v (so)posesti tudi tožena stranka, oziroma pravni predniki le-te, njenega solastniškega deleža tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni mogla priposestvovati. Ker že iz tega razloga do priposestvovanja ni moglo priti, se sodišču druge stopnje o dobri veri ni bilo potrebno izjasnjevati. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na solastniškem delu tožene stranke na teh spornih parcelah je bilo že brez tega potrebno zavrniti. Zavrniti pa je bilo potrebno zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na parcelo št. 369 k.o. X, glede katere je že sodišče prve stopnje navedlo, da stranke posebnih navedb in dokazov niso podale, da bi jo bilo mogoče obravnavati ločeno in gre za funkcionalno povezanost parcel št. 341 in 369, saj se je parcela 369 uporabljala za to, da se je voda spustila nazaj v strugo prek reke, gre pa za zaraščen teren, kot je izpovedala M. A., kosil pa ga je J. V tem delu tožeča stranka torej ustreznih posebnih trditev glede priposestvovanja ni podala, že same (izključne) posesti pa tudi glede te parcele ni dokazala, zahtevek je tudi glede te parcele neutemeljen. Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem delu - I. in II. točki izreka), kot to izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi zavrnitve ugotovitvenega dela (I. točka izreka), je namreč posledično zavrnjen tudi zahtevek v II. točki izreka, da je sodba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist tožeče stranke, do celote. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 355. členu ZPP.

O stroških postopka:

12. V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje odločalo o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP, torej se odloča o stroških upoštevaje uspeh pravdnih strank. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) na prvi stopnji in temu ustrezno je spremenjen stroškovni del (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Potrebne pravdne stroške tožene stranke predstavljajo stroški za zastopanje po odvetniku v višini 5600 odvetniških točk (udeležbe na narokih, trajanje, pripravljalne vloge, pregled izvedeniškega mnenja, odgovor na tožbo), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 2.570,40 EUR, materialni stroški znašajo 30,28 EUR, 20% DDV pa 520,13 EUR. Skupaj vsi potrebni pravdni stroški na prvi stopnji (ki so bili specificirano priglašeni) znašajo 3.120,81 EUR.

13. Poleg tega je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške tega pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sestavo pritožbe, zastopanje odvetnika na pritožbeni obravnavi in urnino ter odsotnost na poti, skupaj 930 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 426,87 EUR. 2% priglašenih materialnih stroškov od pritožbe znaša 4,59 EUR, kilometrina 25,20 EUR (60 km x 0,42 EUR), 20% DDV pa 91,33 EUR. Potrebni pritožbeni strošek je še sodna taksa za pritožbo v višini 183,60 EUR, tako da vsi potrebni stroški tega pritožbenega postopka znašajo 731,59 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo in v skladu z Odvetniško tarifo, točna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov v spisu (list. št. 158, 159, 245, 268 in stran 5 zapisnika s pritožbene obravnave).