Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 98. člena ZDR‑1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prekrivala nekih drugih razlogov, kot je to trdila tožnica. Pogoj za zakonitost odpovedi namreč ni v tem, da delodajalec v celoti preneha opravljati določene naloge, temveč da se delo delavca dejansko preneha izvajati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa se zgodi tudi, če pride do drugačne organizacije s posledično razporeditvijo del in nalog dotedanjega delovnega mesta med druge izvajalce oziroma delavce na drugih delovnih mestih. Bistvo reorganizacije je v tem, da zaradi spremenjenega načina dela isti obseg dela opravi manjše število zaposlenih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: "I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 nezakonita.

II. Pogodba o zaposlitvi tožeče stranke z dne 5. 4. 2019 in delovno razmerje tožeče stranke dne 27. 11. 2019 nista prenehala, ampak delovno razmerje še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, to je od 27. 11. 2019 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji med drugim obračunati in izplačati tudi vse plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožeči stranki za ta čas obračunati in plačati tudi prispevke za socialna zavarovanja.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.717,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 nezakonita; da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 ni prenehala in da delovno razmerje tožnice traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi po 27. 11. 2019; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, od 27. 11. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati vse plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila obračunati in plačati prispevke za socialna zavarovanja ter tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in tožnici povrniti stroške postopke v znesku 1.717,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je delodajalec pri sprejemanju svojih poslovnih odločitev avtonomen in da se lahko sodišče pri presoji o organizaciji dela delodajalca lahko omeji samo na to, ali razlog za odpoved morebiti ni zgolj navidezen in ali ne gre za kršitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije. Sodišče je sledilo tožnici, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker je tožena stranka zaposlitev A.A. reševala na način, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na delovno mesto tožnice pa zaposlila A.A. Tožena stranka je istočasno podala 20 odpovedi pogodb o zaposlitvi, ne samo tožnici. Do zmanjšanja števila zaposlenih pri toženi stranki je torej prišlo. To zmanjšanje števila zaposlenih pa je posledica organizacijskih sprememb v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Število zaposlenih v oddelku trženje, v katerem je bila zaposlena tožnica, se je tekom reorganizacije zmanjšalo s 5 zaposlenih na 3. B.B. je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki ni bila podaljšana, tožnici pa je bila pogodba odpovedana iz poslovnega razloga. Pred reorganizacijo so bili v oddelku trženja zaposleni C.C. – vodja trženja, D.D., A.A.in tožnica. Tožena stranka vse do danes v oddelku trženje ni zaposlila novih oseb, ampak je izključno obstoječe delo prerazporedila med že obstoječe zaposlene. Razlog za izpodbijano odpoved tožnici ni bil navidezen. Dela, ki ga je pred izpodbijano odpovedjo opravljala tožnica, pri toženi stranki danes ne opravlja oseba, ki bi jo tožena stranka na novo zaposlila, ampak to delo opravljajo preostali trije zaposleni, kar potrjuje utemeljen razlog za odpoved iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala, da se je poslovanje tožene stranke v letu 2019 poslabšalo, zato je tožena stranka izvedla spremembo v organizaciji dela s ciljem znižanja stroškov dela in optimizacije poslovnega procesa optimizirajo. Sodišču prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno izpostavilo, da se število zaposlenih na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" z reorganizacijo ni spremenilo. Pri tem sodišče ni upoštevalo celotnega procesa reorganizacije in da sta pred reorganizacijo delo na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" opravljali tožnica in D.D. V sklopu reorganizacije sta bili znotraj oddelka trženje podani dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer tožnici ter A.A., s tem da je bila podana A.A. odpoved s ponudbo nove, tožnici pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne da bi ji bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je predvsem ukvarjalo z vprašanjem, ali sta A.A. in tožnica pred izpodbijano odpovedjo opravljala enako delo, kar pa je v sporni zadevi nepomembno. A.A. po izpodbijani odpovedi opravlja isto delo kot pred odpovedjo, kar je dokazala tožena stranka v postopku na prvi stopnji. Njegovo delo ni moglo postati nepotrebno, saj se še vedno opravlja, s tem da je pa bilo delo tožnice razdeljeno na ostale delavce. Zaradi reorganizacije delo A.A., ki skrbi za izvoz in je delal izključno s kupci v tujini, ni postalo nepotrebno, dodatno je dobil le manjši del nalog tožnice. Sodišče je spregledalo, da A.A. ni prevzel vsega dela tožnice, niti tožena stranka tega ni nikoli trdila, ampak je prevzel samo manjši obseg del in nalog, ki jih je pred tem opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje bi moralo izpoved E.E. upoštevati v celoti ter ugotoviti, da se je izključno A.A. ukvarjal z izvozom. Glede vprašanja, kako se je delo tožnice razlikovalo od dela A.A., pa gre zgolj za vprašanje, ali se 10 % do 20 % dela A.A., ki ga je prevzel od tožnice, pokriva z delom tožnice. Tudi F.F. je izpovedala, da je A.A. po reorganizaciji opravljal 80 do 90 % dela, ki ga je opravljal že pred reorganizacijo. Enako je izpovedala tudi G.G. C.C. pa je izpovedala, da je bilo delo, ki ga je pred tem opravljala tožnica, razdeljeno na druge zaposlene v oddelku trženje. Delo kot takšno se še vedno opravlja, ker pa je bilo prerazporejeno med druge zaposlene, je odpadla potreba po opravljanju dela tožnice. Zato je sodišče zmotno zaključilo, da delo tožnice ni postalo nepotrebno. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da sta zakoniti zastopnik tožene stranke H.H. in priča C.C. odločno zanikala, da bi se obseg dela na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" zmanjšal ter da naj bi tako negirala lastne navedbe v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po opravljeni reorganizaciji ima tožena stranka z dvema delavcema sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". Z vidika vsebine dela je bistveno, da so vse štiri priče skladno izpovedale, da A.A. opravlja 80 – 90 % dela s tujci. Zato je sodišče napačno zaključilo, da je očitno delo A.A. postalo nepotrebno. Takšen zaključek pa bi bil pravilen le, če bi tožena stranka po izpodbijani odpovedi prenehala izvažati svoje izdelke. V tem primeru bi postalo nepotrebno delo A.A. v obsegu 80 do 90 %. Tožena stranka pa še sedaj svoje izdelke izvaža, kar pomeni, da je A.A. tudi po podaji izpodbijane odpovedi obdržal 80 do 90 % svojega dela, tožnica pa dela v izvozu ni nikoli opravljala. Sodišče je napačno povzelo izpoved C.C. ter spregledalo bistvo njene izpovedi, in sicer, da je delo A.A. po reorganizaciji, to je po izpodbijani odpovedi v 80 % enako delo, kot ga je opravljal pred reorganizacijo. Sodišče je tudi navedlo, da je A.A. s ključnimi kupci sodeloval zgolj posredno, kar pa ne drži. C.C. je izpovedala, da prodaja tožena stranka v celotni Italiji blago direktno trgovcem, za kar skrbi izključno A.A. Tudi A.A. je izpovedal, da je na trgih Švedske, Nemčije, Anglije delo opravljal neposredno s kupci. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča, da naj bi A.A. zaradi tega, ker ima tožena stranka na nekaterih tujih trgih vzpostavljen model prodaje preko distributerja, imel samo posredni stik s ključnimi kupci. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi. Navedla je, da se v predmetnem postopku presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2019, pri čemer je sodišče dolžno presojati navedbe v sami odpovedi in jih preveriti z vidika zakonitosti odpovednih razlogov ter v okviru podane trditvene podlage. Z vsebinskega vidika je dejstvo, da so odpovedni razlogi v izpodbijani odpovedi nejasni, in sami s seboj v nasprotju, in tudi neresnični. Tožena stranka sama priznava, da je ukinila delovno mesto vodje prodaje (dejansko delovno mesto vodja izvoza in uvoza), kjer je bil zaposlen en delavec. Vodja prodaje – vodja izvoza in uvoza ni nikoli opravljal istih in podobnih nalog kot "skrbnik ključnih kupcev". Če ohraniš delovno mesto enega delavca tako, da zaradi tega odpoveš pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu, kamor zaposliš drugega delavca, je to nezakonito. Dejstvo je, da takšna odpoved tudi ne more imeti ekonomskih učinkov, saj sta na istem delovnem mestu prej in sedaj bila dva delavca, le A.A. je zamenjal tožnico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je vsebinsko ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju od 21. 1. 2019, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev"; - pred reorganizacijo so v oddelku trženja opravljali dela "skrbnik ključnih kupcev" trije zaposleni, in sicer tožnica in D.D. za ključne kupce v Sloveniji, A.A. pa za kupce v tujini, po spremenjeni organizaciji pa sta delo "skrbnik ključnih kupcev" opravljala le A.A. in D.D.; - tožena stranka je dne 6. 11. 2019 spremenila sistemizacijo delovnih mest z namenom reorganizirati poslovanje v smeri prerazporeditve delovnih nalog z namenom optimizacije in racionalizacije poslovanja. Zmanjšala je število potrebnih delavcev znotraj organizacijskih enot in oddelkov in med drugim je zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev", delovno mesto vodja prodaje pa je ukinila; - dne 12. 11. 2019 je bila tožnici vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019, na podlagi katere ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 27. 11. 2019; - tožena stranka je v istem času kot tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala 20 delavcem, kar predstavlja 9 % vseh zaposlenih, zato ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (1. 11. 2019 je zaposlovala 226 delavcev).

8. Neutemeljene so trditve tožnice, da ji je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker se dela "skrbnik ključnih kupcev" še vedno izvajajo in je dejansko bilo ukinjeno delovno mesto vodje izvoza in uvoza, zato bi moralo prenehati delovno razmerje A.A. in ne njej. Tožena stranka je dokazala, da je dne 6. 11. 2019 spremenila organizacijo dela in delovne postopke v posameznih organizacijskih enotah in racionalizirala poslovanje, pri čemer je dela in naloge drugače razporedila med zaposlene, kar je rezultiralo v prenehanju potrebe po delu nekaterih delavcev. Zaradi sprememb v organizaciji dela je bilo delo delovnega mesta "vodja izvoza" preneseno na delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". Kot je izpovedala tožnica je pred reorganizacijo opravljala delo na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" izključno za stranke maloprodaje v Sloveniji, in sicer I., J. in K., sodelavka D.D. pa je na istem delovnem mestu opravljala naloge prav tako za kupce v Sloveniji, in sicer hotele, gostinske lokale ter javne naročnike (vrtce, šole, domove za ostarele). Medtem ko je bil A.A. na delovnem mestu vodja izvoza zadolžen izključno za izvoz in je skrbel za kupce iz tujine. Tožena stranka se je s spremembo sistemizacije delovnih mest odločila za ukinitev delovnega mesta "vodja izvoza" in je 80 – 90 % nalog tega delovnega mesta prenesla na obstoječe delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". S tem je tožena stranka predvidela spremembo organizacije delovnega mesta "skrbnik ključnih kupcev", kar so potrdile priče E.E., C.C.in H.H. 9. Odločitev, ali bo izvedena reorganizacija racionalizirala poslovanje in v kakšnem obsegu ter s kakšno časovno dinamiko, je dejansko v izključni pristojnosti poslovodstva družbe. Zato so neutemeljene tožničine trditve, da bi z ukinitvijo delovnega mesta "vodja izvoza" morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi A.A., sama pa bi morala ohraniti zaposlitev glede na to, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". Tožena stranka je dejansko naloge delovnega mesta "vodja izvoza", ki jih je izključno opravljal A.A., prenesla na delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev", zato mu je zaradi ukinitve delovnega mesta "vodja izvoza" tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto in mu ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev", na katero je predhodno prenesla naloge ukinjenega delovnega mesta "vodja izvoza". Kot so izpovedale priče E.E., C.C. in H.H. je A.A. tudi po reorganizaciji še vedno skrbel za kupce v tujini, kar je predstavljalo 80 % njegovega dela, preostanek 20 % pa je predstavljalo delo, ki ga je A.A. prevzel od tožnice. Preostali del nalog, ki jih je opravljala tožnica, pa je bil prenesen na sodelavko D.D. Priče E.E., C.C. in H.H. so izpovedali, da je A.A. po reorganizaciji ostalo 80 do 90 % obstoječega dela, da se vsebina dela A.A. zaradi reorganizacije v ničemer ni spremenila, razen tega, da je prevzel manjši obseg nalog, ki jih je prej opravljala tožnica. Za izvoz je izključno skrbel A.A. in tega dela ni opravljala ne tožnica ne sodelavka, kar pa posledično pomeni, da je prišlo do spremembe organizacije dela na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" in posledično zmanjšanja potrebe po zaposlitvi delavcev na tem delovnem mestu.

10. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presoditi, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 98. člena ZDR‑1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prekrivala nekih drugih razlogov, kot je to trdila tožnica. Pogoj za zakonitost odpovedi namreč ni v tem, da delodajalec v celoti preneha opravljati določene naloge, temveč da se delo delavca dejansko preneha izvajati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa se zgodi tudi, če pride do drugačne organizacije s posledično razporeditvijo del in nalog dotedanjega delovnega mesta med druge izvajalce oziroma delavce na drugih delovnih mestih. Bistvo reorganizacije je v tem, da zaradi spremenjenega načina dela isti obseg dela opravi manjše število zaposlenih.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem povezane zahtevke, zavrnilo.

12. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno prispevala k rešitvi spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).