Jedro

Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili relevantni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, ki jih samo izvede (bodisi ponovno, bodisi prvič - drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 nezakonita (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 in delovno razmerje tožnice dne 27. 11. 2019 nista prenehala, temveč delovno razmerje še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, to je od 27. 11. 2019 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom plače in drugih denarnih prejemkov za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za to obdobje pa mora tožnici obračunati in plačati tudi prispevke za socialna zavarovanja (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora tožnico prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje (IV. točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo tudi, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.717,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (I. točka izreka) in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (II. točka izreka).

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 116/2021 z dne 22. 6. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje brez pritožbene obravnave in kršilo načelo neposrednosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri očita sodišču druge stopnje, da so njegove ugotovitve glede števila zaposlenih na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“ in glede namena spremembe sistemizacije delovnih mest, ki jo je izvedla tožena stranka, zmotne, nepravilne in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Ker je sodišče druge stopnje zmotno povzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, hkrati pa je izrecno navedlo, da s z njimi strinja, potem pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in drugače uporabilo materialno pravo, je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 2., 14., 22., 23. in 24. člen Ustave RS (kršitev pravic stranke do poštenega sojenja). Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, podano pa je tudi nasprotje v odločilnih dejstvih med listinami, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je brez pritožbene obravnave, le na seji senata, „de facto“ spremenilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na tako spremenjeno dejansko stanje pa je oprlo tudi svojo odločitev. S tem je odvzelo tožnici pravico do pritožbe in kršilo načelo neposrednosti. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje glede na to, kako je v zadevi odločilo in v nasprotju s podatki v spisu poseglo v dejansko stanje, razpisati pritožbeno obravnavo in ne zgolj odločati na seji senata brez naroka. S takšnim ravnanjem je odstopilo od uveljavljene sodne prakse vrhovnega sodišča (v reviziji v zvezi s tem navaja več odločb vrhovnega sodišča). Sodišče druge stopnje bi lahko dejansko stanje dopolnjevalo ob upoštevanju varovalke iz 355. člena ZPP le na podlagi pritožbene obravnave, ne pa na seji senata, kar je storilo v konkretnem primeru. V nadaljevanju predlaga, da se vrhovno sodišče opredeli tudi do materialnopravnih vprašanj konkretne zadeve, ki jih v reviziji navaja in pojasnjuje. Priglaša stroške revizije.

5. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka navedbe tožnice v reviziji in predlaga vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Ker je vrhovno sodišče revizijo v tem individualnem delovnem sporu dopustilo le v zvezi z vprašanjem, ali je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje brez pritožbene obravnave in kršilo načelo neposrednosti, na revizijske navedbe tožnice, ki se nanašajo na druge bistvene kršitve določb postopka in na materialnopravno pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, ne odgovarja.

8. Tožena stranka je tožnici, ki je delala na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“, dne 8. 11. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posledično je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki po izteku odpovednega roka prenehalo.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je zaradi sprememb v poslovanju tožene stranke (tožena stranka je reorganizirala poslovne procese; spremenila je organizacijo dela in delovne postopke v posameznih poslovnih enotah; racionalizirala je poslovanje; delo je drugače razporedila med zaposlene; nekatera delovna mesta je združila in preimenovala ter formirala nova delovna mesta; posledica vseh teh ravnanj pa je bilo tudi zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih) zmanjšal obseg dela na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“, hkrati pa je bilo ukinjeno delovno mesto „vodja prodaje“1. Iz redne odpovedi še izhaja, da bo zato nekdanji „vodja prodaje“ prevzel dela in naloge na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“. Zaradi bodoče proizvodnje manj raznovrstnih artiklov bo delo drugače organizirano, zato je prenehala potreba po delu treh zaposlenih na delovnem mesu „skrbnik ključnih kupcev“, saj lahko to delo zdaj opravljata dva zaposlena (namesto dosedanjih treh delavcev). To je bil razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je oprlo na sledeče bistvene dejanske ugotovitve: - število zaposlenih delavcev na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“ se z reorganizacijo ni spremenilo (delo na tem delovnem mestu vseskozi opravljata dva zaposlena); - sistemizacija se v delu, ki se nanaša na delovno mesto „skrbnik ključnih kupcev“, ni v ničemer spremenila; - pred reorganizacijo in tudi po njej je obstajala potreba po delu dveh zaposlenih na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“; - do zmanjšanja obsega dela na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“ ni prišlo; - vsebina dela delovnega mesta „vodja prodaje“ je bila drugačna od vsebine dela delovnega mesta „skrbnik ključnih kupcev“; - A. A. ki mu je bila prav tako dne 8. 11. 2019 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu „ vodja izvoza in uvoza“ (zaradi ukinitve tega delovnega mesta), je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skrbnik ključnih kupcev“ (torej za delovno mesto, na katerem je delala tudi tožnica), delo tožnice na tem delovnem mestu pa je postalo nepotrebno.

11. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi (torej potreba po delu na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“) ni prenehala, kar pomeni, da za izpodbijano redno odpoved ni bil podan utemeljen razlog; pogodba o zaposlitvi tožnice je bila dejansko odpovedana zaradi ukinitve drugega delovnega mesta, na katerem je delal delavec, s katerim tožena stranka ni želela prekiniti sodelovanja.

12. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Pri tem je svojo odločitev oprlo tudi na dejanske ugotovitve, ki so bodisi drugačne od dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, bodisi jih sodišče prve stopnje sploh ni navajalo med dejanskimi razlogi sodbe.2

13. Tako je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prišlo do spremembe organizacije dela na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“ in posledično do zmanjšanja potrebe po zaposlitvi delavcev na tem delovnem mestu. Ta dejanska ugotovitev se razlikuje od ugotovitev sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da se število zaposlenih na delovnem mestu „skrbnik ključnih kupcev“ z reorganizacijo ni spremenilo (da sta bila na tem delovnem mestu vseskozi zaposlena dva delavca), da se sistemizacija v delu, ki se nanaša na delovno mesto „skrbnik ključnih kupcev“ ni v ničemer spremenila oziroma da do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu ni prišlo. Glede na te (različne) dejanske ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje različno presodili, ali je delo tožnice zaradi spremembe organizacije postalo nepotrebno pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

14. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje nadalje izhaja, da se je s spremembo sistemizacije tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta „vodja izvoza in uvoza“ in je 80% do 90% nalog tega delovnega mesta prenesla na obstoječe delovno mesto „skrbnik ključnih kupcev“. Poleg tega je med dejanskimi ugotovitvami sodišče druge stopnje navedlo, da je A. A. tudi po reorganizaciji še vedno skrbel za kupce v tujini, oziroma da mu je ostalo še 80% njegovega dela, preostalih 20% pa je prevzel od tožnice. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni ugotovilo (razen dejstva ukinitve delovnega mesta „vodja izvoza in uvoza“). V 10. točki obrazložitve sodišče prve stopnje sicer govori o prenosu nalog delovnega mesta „vodja prodaje“, vendar le v okviru povzemanja navedb tožene stranke in ne kot o svoji dejanski ugotovitvi. O teh dejstvih so sicer izpovedovale tudi nekatere priče (npr. Štefka Topolovec), katerim pa sodišče prve stopnje ni verjelo (11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15. Sodišče druge stopnje je nadalje ugotovilo, da se vsebina dela A. A. zaradi reorganizacije ni v ničemer spremenila, razen tega, da je prevzel manjši obseg del, ki jih je prej opravljala tožnica, vendar tudi te dejanske ugotovitve ni zaslediti med dejanskimi ugotovitvami, do katerih je po izvedenih dokazih prišlo sodišče prve stopnje.

16. Od zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev, ki se v sodbah sodišč druge in prve stopnje razlikujejo, je odvisna tudi sodna presoja o tem, ali je postalo delo tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi zares nepotrebno in posledično, ali je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal resen in utemeljen razlog.

17. Sodišče druge stopnje lahko ugotovi drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, brez opravljene pritožbene obravnave le v primeru iz druge, tretje ali četrte alineje 358. člena ZPP, saj le v teh primerih odločitev sodišča druge stopnje ne posega v načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. V tej zadevi ti primeri niso podani.

18. Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili relevantni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, ki jih samo izvede (bodisi ponovno bodisi prvič - drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno.

19. Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in je na to drugačno dejansko stanje oprlo svojo odločitev. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

20. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati zgornje ugotovitve revizijskega sodišča in nato ponovno odločiti o utemeljenosti pritožbe.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

22. Vrhovno sodišče je odločalo o senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Na tem delovnem mestu naj bi delo opravljal A. A., čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel A. A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja izvoza in uvoza“. Ta pogodbe mu je bila redno odpovedana iz poslovnega razloga (zaradi ukinitve tega delovnega mesta), obenem pa mu je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi in sicer za delovno mesto „skrbnik ključnih kupcev“, ki jo je sprejel. 2 Sodišče druge stopnje je npr. v 7. točki obrazložitve navedlo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. V tretji alineji te točke obrazložitve je sodišče druge stopnje povzelo 9. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe, v kateri pa sodišče prve stopnje ni podalo nobenih svojih dejanskih ugotovitev, temveč je le opisalo vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne presoje v tem sporu.