Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Splošna vprašanja, ki terjajo le splošne in načelne odgovore, ki v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbujajo dvomov ali dilem, za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Taka vprašanja v reviziji navaja tudi revident (ali na kršitev materialnega predpisa pazi organ po uradni dolžnosti ali zgolj na ugovor stranke in ali mora pri ugovoru materialnopravne narave stranka zasledovati svoj lastni interes ali lahko opozori na kršitev javnega interesa), zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Domžale, št. 351-397/2013/23 (25236) z dne 4. 4. 2014. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ investitorki ... (stranki z interesom) izdal gradbeno dovoljenje za nadzidavo in dozidavo manj zahtevnega objekta na tam navedenih zemljiščih pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-150/2014-2-00641116 z dne 4. 7. 2014, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Revident je v reviziji navedel dve vprašanji: „ali na kršitev materialnega predpisa pazi organ po uradni dolžnosti ali zgolj na ugovor stranke“ in „ali mora pri ugovoru materialnopravne narave stranka zasledovati svoj lastni interes ali lahko opozori na kršitve javnega interesa“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tako zastavljeni vprašanji za dovoljenost revizije ne zadoščata.

9. Kot je že pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, bi moral revident v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom vprašanji konkretizirati glede na vsebino te zadeve. Revident tega ni storil. Vprašanji je zastavil le na splošni in načelni ravni. Taki vprašanji terjata le splošne in načelne odgovore, ki v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbujajo dvomov ali dilem, zato za dovoljenost revizije ne zadoščata. Vsebinska obravnava takih vprašanj namreč, glede na že pojasnjeni objektivni pomen revizijskega postopka pred Vrhovnim sodiščem (6. točka te obrazložitve) in na tej podlagi uveljavljene in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča,(2) ne bi pripomogla k razvoju ali enotni uporabi prava oziroma k zagotovitvi pravne varnosti. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

10. Ne glede na to, je treba revidentu pojasniti, da čeprav pri prvem vprašanju ni jasno, na katero stopnjo upravnega odločanja se nanaša, je odgovor na to vprašanje možen že na podlagi branja četrtega odstavka 120. člena Ustave RS in 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi iz določbe drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa obseg odločanja pritožbenega organa. Odgovor na drugo vprašanje, ki se glede na status, ki ga je revident imel v upravnem postopku, lahko nanaša le na obseg uveljavljanja ugovorov stranskega udeleženca, pa jasno izhaja iz 43. člena ZUP. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo (in sodna praksa je glede tega jasna in ustaljena), da lahko stranski udeleženec v (tujem) postopku varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi (osebno korist), ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist (enako odločba Ustavnega sodišča U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011). Katere svoje pravice in pravne koristi v upravnem postopku varuje, pa je odvisno od relevantnega materialnega prava in dejanskih okoliščin primera.(3)

11. Vrhovno sodišče še pripominja, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe Upravnega sodišča. Iz narave tega pravnega sredstva izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, kot ga določa 158. člen Ustave RS (enako Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008). Vrhovno sodišče je zato v številnih odločbah sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, za dovoljenost revizije ne zadošča.(4)

12. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, ta pa tega bremena ni izpolnil, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 212/2009, X Ips 287/2012, X Ips 378/2012, X Ips 171/2013, X Ips 306/2013, X Ips 292/214, X Ips 308/2014 in druge.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/200, X Ips 329/2010, X Ips 475/2012, X Ips 171/2013, X Ips X Ips 272/2013 in druge.

(4) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 125/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012, X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.